Petek, 12. 11. 2021, 4.00
2 leti, 5 mesecev
Slaviša Stojanović o najlepših zgodbah in (ne)spoštovanju
''Stanje duha v Sloveniji se je žal popolnoma spremenilo''
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,66
3
Slaviša Stojanović je imel v pestri karieri opravka s številnimi talentiranimi igralci, ki jim je ponudil priložnost in jih popeljal na evropski nogometni zemljevid.
Le redki trenerji znajo v gruči nogometašev prepoznati prave talente in jih usmeriti k zvezdam. Ko nas je Enes Handanagić nedavno spomnil na hrabro odločitev Slaviše Stojanovića, da ga kot najstnika iz napada preseli v obrambo, kjer je nato blestel v 1. SNL, smo pokramljali z 51-letnim Ljubljančanom. Lovorike je osvajal tako v Sloveniji kot tudi v Srbiji in številne upe iz anonimnosti popeljal do zvenečih karier. Ko je začel sodelovati z njimi, so bili številni še najstniki, nato pa prišli tako daleč, da zdaj nosijo drese (naj)večjih evropskih klubov. Izluščili smo nekaj zgodb, a tudi nekaj manj prijetnih vsebin, ki ležijo na duši nekdanjemu selektorju.
Nogomet igra po vsem svetu na milijone igralcev. Kako med njimi prepoznati pravega talenta in mu v primernem trenutku podati priložnost, s tem pa mu omogočiti napredek in dvig prepoznavnosti po vsem svetu? O tem smo se pogovarjali z izkušenim slovenskim trenerjem Slavišo Stojanovićem, ki je v bogati karieri sodeloval s številnimi klubi kot tudi reprezentancami. Tako doma kot v tujini, tudi na različnih celinah.
V pogovoru, ki je trajal slabo uro, nam je predstavil zgodbe nekaterih izmed največjih biserov, ki jim je odprl vrata do veličastnih karier, obenem pa nam tudi razočarano priznal, kako je večje časti deležen pri svojih nekdanjih varovancih iz tujine kot pa pri tistih, s katerimi je sodeloval v Sloveniji. To ga niti ne preseneča, predstavil je tudi glavni razlog, a o tem pozneje ...
Tako čvrstih branilcev v Sloveniji ni več
Če mu nekdanji varovanci, ki jim je v Sloveniji pomagal pri nogometnem razvoju, ne izkazujejo prevelikega spoštovanja, pa se sam še vedno zelo rad vrača v Domžale. ''Tam se čuti, čeprav ne maram patetik in primesi besed kot je rumena družina, da resnično vlada neko družinsko vzdušje. Tam se počutim lepo in z velikim veseljem spremljam tudi kakšne manj pomembne tekme,'' stiska pesti za dvakratne prvake. Oba naslova so Domžalčani dosegli pod njegovim vodstvom.
Zgodbo smo, takšen je bil sprva tudi povod za druženje, začeli pri Enesu Handanagiću. Pri nekdanjem branilcu, ki je moral kot deček zaradi vojnih grozot pribežati v Slovenijo, nato pa se je iz begunca prelevil v enega od najboljših branilcev na sončni strani Alp. Kaj bi šele bilo, če pred 18 leti na spektaklu za Bežigradom med Olimpijo in Liverpool ne bi izkusil hude poškodbe ličnice in levega očesa, po kateri so mu zdravniki komaj rešili vid? Zgodba osmoljenca, ki je pozneje nadaljeval kariero in osvajal lovorike v dresih Gorice in Kopra, je morda odločilen trenutek za razvoj njegove kariere doživela na Kodeljevem. Takrat ga je tedanji trener Slovana Slaviša Stojanović iz napada premestil v obrambo in zadel v polno!
''Slovan je takrat izpadel iz prve lige. Odločil sem se, da diplomiram na fakulteti za šport. Bila je čez cesto, ker pa sem že imel licenco za trenerja, sem sprva postal na Slovanu trener in igralec. Prvič v karieri. Nisem še dopolnil 30 let in vodil sem ekipo, v kateri sta v napadu igrala Enes Handanagić in Dragoslav Perić, zdajšnji nogometni sodnik. ''Hando'' sem takrat postavil nazaj. Vesel sem, da se je v nedavnem pogovoru z vami spomnil name. Ima fantastičen značaj. Prepričan sem, da bi šla njegova kariera, če ne bi imel tiste nesreče s poškodbo, še zelo daleč. Tako čvrstih in brezkompromisnih branilcev, kot je bil on, v Sloveniji ni več,'' se je eden od bolj zmagovitih slovenskih trenerjev spominjal kratkega obdobja, ki ga je pri Slovanu prebil s Handanagićem.
Enes Handanagić je do 18. leta igral vedno v napadu. Nato ga je takratni trener Slovana Slaviša Stojanović prekomandiral v obrambno vrsto, Enes pa je pozneje postal branilec Olimpije, nato pa v dresih Gorice in Kopra, kjer zdaj tudi živi, osvojil kar nekaj lovorik.
Kdaj pa se je v njem sploh pojavil šesti čut, da bi bil lahko omenjeni nogometaš boljši v obrambi? Kakšen je recept, ki ga v takšnih trenutkih upoštevajo trenerji? ''Na fakulteti sem se naučil, da je treba na stvari gledati širše. Upoštevati je treba tudi druge športne panoge, povezovati stvari in videti, kam bolj spadajo igralčev organizem, fizionomija in koordinacija. Pri njem sem se spomnil tudi na primer Cipota. Imel sem podobno vizijo,'' je priznal, kako je bila navdih preobrazba nekdanjega slovenskega reprezentanta Fabijana Cipota, ta je sprva igral v napadu, v bolj izkušenih letih pa postal obrambni steber.
''Handanagić je spremembo sprejel kot profesionalec. Spominjam se, kako je prišel v slačilnico njegov oče in me, vesel, ker je Enes na tekmah dobro igral kot branilec, začel objemati,'' je bil vesel, da je Sokolu, takšen vzdevek je takrat v Mostah spremljal bodočega branilca Olimpije, našel najprimernejši igralni položaj.
"Trener nikogar ne naredi"
"Verjetno se bo našel kdo, ki bo dejal, da sem mu v narekovajih 'uničil' kariero, a je veliko več tistih, ki jim je šlo pozneje dobro," je ponosen na vse nogometaše, ki jim je pomagal pri razvoju in jih ponudil možnost, da so se prebili iz povprečja med (naj)boljše.
V karieri se je za tovrstne rošade odločal še pri nekaterih igralcih in po tem, ko je potegnil črto pod svoje trenersko delovanje do tega trenutka, menil, da je v večini primerov zadel v polno. ''Imel sem to srečo, ali pa ta čut oziroma znanje, ne vem, kako bi temu rekel, da mi je pri presoji, da bo temu igralcu uspelo, večinoma uspevalo. Verjetno se bo našel kdo, ki bo dejal, da sem mu v narekovajih 'uničil' kariero, a je veliko več tistih, ki jim je šlo pozneje dobro,'' je ponosen, da je v skoraj vsakem klubu našel kakšnega nadarjenega igralca, ki ga je prepoznal kot nekoga z nadpovprečnim potencialom in mu ponudil priložnost, kot mu je nekdo drug, zlasti zaradi nepredvidljivosti, ki jo prinaša njegova mladost, morda ne bi.
''Ne uporabljam izraza, da sem koga naredil. Trener nikogar ne naredi. Igralcu da samo instrument treniranja, prepozna talent in mu da priložnost. Vse drugo s svojim znanjem naredijo igralci. Trenerji lahko naredimo le prekvalifikacijo. Izkoristimo priložnost, ki se nam ponuja, da prepoznaš talent. Mladi igralci takrat namreč še ne vedo, kako gre v nogometu. Ne poznajo nogometnih zakonov.''
Jezen, ker so zaradi Vučkićeve mladosti izgubili za zeleno mizo
Haris Vučkić je debitiral za člansko zasedbo NK Domžale v prvi ligi že pri 15 letih in devetih mesecih, nato pa nadaljeval z nastopi šele po 16. rojstnem dnevu.
Večkrat je doživljal trenja s starši, ki so svoje sinove že kar kovali v zvezde in ga pogosto spraševali, zakaj še ne igrajo za prvo ekipo. ''Pa imam rad mlade igralce. Nikoli nisem čutil posebnega strahu, ampak sem v igro uvrščal tudi mlade igralce. Tudi s 15 ali 16 leti. Tako je še danes. Starši so prevečkrat neučakani, potem pa hočejo iti po drugih ovinkih, prek mojih asistentov ali pa medijev. Poskušajo pospešiti proces, da bi njihovi sinovi čim prej vstopili v sistem, a ne gre tako preprosto, kot mislijo starši. Lahko se namreč povzroči nasprotni učinek,'' opozarja slovenski trener, ki bo ostal v almanahih 1. SNL zapisan kot strateg, ki je ponudil priložnost najmlajšemu igralcu. Njegovega rekorda namreč ni mogoče popraviti, saj so po tem, ko je v prvi ligi debitiral zdajšnji članski reprezentant Haris Vučkić, najnižjo starostno mejo zakoličili na 16 let. Domžalčan jih je imel še manj.
''Vesel sem zaradi Harisa, da sem mu lahko dal prvo priložnost v Domžalah kot tudi v reprezentanci. Za Domžale je zaigral s 15 leti. Izkazal se je. Na tisti tekmi smo premagali Celjane s 4:0. Haris je odigral zadnjih 20 minut, ko je bil zmagovalec že zdavnaj odločen, a so se nato gostje pritožili. Tekmo smo izgubili za zeleno mizo. Bil sem zelo jezen. Celjani so bili pač v težkem položaju, blizu izpada, s temi tremi točkami pa so se rešili,'' se nejevoljno spominja, kako so Celjani po pritožbi zaradi najmlajšega debitanta, ki je bil po pravilih Nogometne zveze Slovenije (NZS) premlad za nastop, zmagali.
Upa, da ga Luka Grešak razume
Samir Handanović je sprva branil za Slovan, nato pa ga je Slaviša Stojanović kot golobradega mladeniča pripeljal v Domžale, kjer se je pri klubskem vodstvu boril, da bi si mladi Ljubljančan izboril čim več igralnih minut.
Kar zadeva njegove varovance v Sloveniji, je najbolj ponosen na svoja moščanska soseda Samirja Handanovića in Zlatana Ljubijankića.
''Pripeljal sem ju iz Slovana v Domžale in tam prepričeval vodilne, da si zaslužita priložnost. Pripeljal sem ju še zelo mlada in neuveljavljena. Samirja sem pripeljal v trenutku, ko je v Domžale prišel Luka Grešak. In to iz Maribora, za katerega je branil tudi v ligi prvakov. Iz velike zgodbe je prišel v domžalsko, čez pol leta pa sem že dal priložnost Samirju in ne njemu. Takrat je bilo name jeznih ogromno ljudi. Pravzaprav so mi očitali nepotizem. Grešak je veljal za legendo, prišel je kot velika okrepitev in seveda ni mogel biti srečen. Povsem ga razumem. Upam, da tudi on, glede na to, kako se je pozneje odvila Samirjeva kariera, razume mene.''
Kar zadeva vratarje, ni imel dobrega očesa le za ''Sarmo'', aktualnega italijanskega prvaka z Interjem, ampak tudi za Jana Oblaka. Ko je bil Samir poškodovan, Slaviša pa selektor slovenske reprezentance, se je leta 2012 bližala kvalifikacijska tekma za SP 2014 med Norveško in Slovenijo.
Jan Oblak je prvič stal na vratih slovenske članske reprezentance pred devetimi leti v Oslu. Priložnost mu je ponudil takratni selektor Slaviša Stojanović, Škofjeločan pa je z nekaterimi izjemnimi posredovanji preprečil še višji poraz Slovenije (1:2).
Slovenska javnost je bila prepričana, da se bo odločil za Jasmina Handanovića, dolgoletnega rezervnega vratarja reprezentance, a se je na njeno presenečenje odločil za Oblaka. Čeprav je imel Škofjeločan komaj 19 let. ''To je bil zanj prvi reprezentančni nastop. V njem sem videl kakovost. O tem sem se posvetoval z ljudmi v štabu. Bili smo si enotni, da si Jan preprosto zasluži priložnost,'' se je tako podpisal pod reprezentančni krstni nastop čuvaja mreže, ki je pozneje postal eden izmed najboljših na svetu in največji ponos slovenskega nogometa.
Če se mladi igralec ne izkaže, ti vsi nekaj očitajo
Roman Bezjak je začel resneje opozarjati nase v Celju, kjer ga je nekaj časa v 1. SNL vodil tudi Slaviša Stojanović.
Dotaknil se je tudi obdobja v Celju in omenil napadalca Romana Bezjaka. "Fantastičen človek in igralec, ki je naredil veliko kariero. Ko sem ga kot najstnika uvrstil v ekipo, je že na prvi tekmi proti Primorju takoj zabil gol. Potem mi je bilo veliko lažje. Če mladi igralec, ki ga uvrstiš v igro, naredi nekaj dobrega na igrišču, ti je lažje. Če pa se ne izkaže, ti potem vsi nekaj očitajo. Na podoben način se je dokazal tudi Samir. Že na drugi ali tretji tekmi je ubranil 11-metrovko Seadu Ziliću iz Drave. To so ključni trenutki, v katerih lahko potem odločitev, da si ponudil priložnost mlademu igralcu, ovrednotiš pred drugimi. Še bolj pa si lahko potem vesel, ko vidiš, kako gredo njihove kariere v pravo smer,'' je pojasnjeval Stojanović.
Nato se je za kratek čas zamislil in nato z resnim glasom, v katerem se je prepoznalo razočaranje, nadaljeval: ''Me pa žalosti zgodba slovenskih igralcev, ker pozabljajo nekatera dejstva in so trdno prepričani, da bi jim v karieri uspelo ne glede na to, kdo jim je bil trener. Ta odmerek spoštovanja je pri večini njih zelo majhen. Kaj takega je v tujini nemogoče. Na primer v Srbiji, Bolgariji, Belgiji … Tam imam še danes ogromno stikov z igralci, ki sem jih vodil v tujini. In veliko lepih spominov. Večina slovenskih igralcev ima na te stvari poseben pogled. Mogoče so nekateri celo jezni in mislijo, da bi morda naredili še kaj več, če ne bi bil jaz tam, kdo ve. A tako pač je. Enkrat bodo že dojeli in gledali na nogomet z drugačnimi očmi.''
Stanje duha v Sloveniji se je popolnoma spremenilo
Pojasnil je, da ga ne pokliče več skoraj nihče od igralcev, s katerimi je sodeloval v slovenski ligi. Drugače pa je s tistimi, ki jih je spoznaval pri delu v tujini. ''Tistih je veliko. Vesel sem njihovih klicev, še zlasti letos, ko sem imel zoprne zadeve s koronavirusom. Ti klici so mi res polepšali dan, prihajali so od vsepovsod, tudi iz Kitajske, in mi pomagali.''
"Spoštovanje trenerja kot institucije je v Sloveniji katastrofalno. Ta dimenzija je absolutno katastrofalna. V Beogradu ali Sofiji je to nemogoče," je nekdanji selektor Slovenije in Latvije razočaran nad odnosom, ki ga doživlja na sončni strani Alp.
Klicev iz Slovenije skoraj ni bilo, kar nas je presenetilo. ''Res je čudno, ker sem vendarle v Sloveniji pustil največji pečat, bil najdlje tukaj. Tukaj sem tudi domač. A takšno je pač okolje. Stanje duha v Sloveniji se je žal popolnoma spremenilo. Zlasti dojemanje nogometa, spoštovanje ljudi, ki so stali na poti igralcev. Spoštovanje trenerja kot institucije je v Sloveniji katastrofalno. Ta dimenzija je absolutno katastrofalna. V Beogradu ali Sofiji je to nemogoče. Tam vedno vlada spoštovanje do tega, kar si naredil, ponudil ali pač dal. Kamorkoli pač prideš, vseeno. Seveda pa v tej zgodbi nisi sam. Trener ne more sam ničesar narediti. Ima igralce, sodelavce, ampak se spoštuje tudi ta trenutek. Tako pač je.''
Ko je odhajal iz Belgije, so tekle solze
V Belgiji je v prvi ligi vodil Lierse. Tako je sklenil dogovor s takratnim direktorjem kluba, nekdanjim kanadskim reprezentantom Tomaszom Radzinskim, dolgoletnim nogometašem Evertona, Fulhama, Anderlechta kot tudi Lierseja.
V zadnjih tednih je lahko v osrednjih vlogah po vsej Evropi opazoval številne nekdanje varovance. Med njimi si posebno omembo zasluži Malijec Hamari Traore. Star je 29 let, nosi kapetanski trak pri Rennesu in se je v zadnjem času dvakrat pomeril s slovenskim prvakom Muro.
Pred leti je del kariere prebil tudi v Belgiji, ravno pri Lierseju, ki ga je vodil Stojanović. Takrat je bil njegov soigralec tudi Alžirec Ramy Bensebaini, še bolj ali manj anonimen igralec, ki pa se je pozneje podobno kot Traore znašel na naslovnicah v dresih veliko večjih klubov.
Ramy Bensebaini je bil varovanec Slaviše Stojanovića v Belgiji, a je pogosto ostajal v senci številnih Egipčanov, na katerih je slonel klubski projekt predsednika Mageda Samyja. Zdaj je zvezdnik nemškega bundesligaša Borussie Mönchengladbach. Tako se je veselil prvemu izmed dveh zadetkov, ki jih je nedavno dosegel slovitemu Bayernu.
''Ko sem bil trener v Belgiji, je bilo v naši ekipi ogromno Egipčanov. Tudi predsednik je bil Egipčan. Želel je, da igrajo njegovi rojaki, sam pa sem mu Hamarija in Ramyja predstavljal kot vrhunska igralca, ki naj se obravnavata ločeno, saj bo iz njiju še nekaj velikega. V klubu so se odločali za drugačne poti, vedno so ju porivali na stranski tir, a sem verjel vanju. Dokazala sta svojo kakovost, postala reprezentanta Malija in Alžirije, Ramy pa je nedavno za Borussio Mönchengladbach dosegel dva gola proti Bayernu, bilo je kar 5:0, in ga izločil iz nemškega pokala,'' je vesel vedno boljših predstav Bensebainija, pri Traoreju, zaradi katerega si je nedavno tudi ogledal dvoboj med Muro in Rennesom v častni loži Ljudskega vrta, pa ne skriva posebnih čustev.
''Težko je to opisati z besedami. Ko sva se videla v Mariboru, sva se spomnila na moje in njegove solze na parkirišču, ko sem odhajal iz Lierseja. Bil je tako vzhičen, da sva se takoj slikala, nato pa je poslal sliko očetu, saj mu je pred tem napovedal, kako se bova srečala. Kot dokaz, da je bil res z menoj. Veseli me, da je kapetan Rennesa, da ima dve izjemni ponudbi iz Nemčije in Anglije ter da je samo še vprašanje časa, kdaj bo šel. Pravzaprav je bilo zelo jezen na klub, da mu niso dovolili že to poletje,'' je zaupal.
Hamari Traore se je kot kapetan Rennesa v konferenčni ligi pomeril tudi s slovenskim prvakom Muro. Ko je gostoval na Štajerskem, se je srečal in pogovoril tudi z nekdanjim trenerjem pri Lierseju Slavišo Stojanovićem.
Belgijski mediji po mnenju Stojanovića v Traoreju in Bensebainiju niso prepoznali dodane vrednosti. Venomer so poročali le o Egipčanih, teh je mrgolelo v ekipi. Kar 14 jih je bilo mlajših od 20 let. ''Egipčani so bili v ospredju, Traore in Ramy pa v ozadju. Deloma sem lahko sodeloval s predsednikom, ko pa sem videl, da ne bo šlo naprej, da Egipčani ostajajo v ospredju, sem se poslovil,'' se je odločil za odhod, s tem pa tudi spravil v solze Traoreja.
"Luka Jović je bil res velik talent"
Luka Jović je otrok beograjske Crvene zvezde. Leta 2014 je na tekmi z Vojvodino v Novem Sadu popravil rekord Dejana Stankovića in postal najmlajši strelec rdeče-belih vseh časov. Star je bil 16 let, pet mesecev in pet dni.
Z Domžalami je dvakrat postal državni prvak, največjo lovoriko, kar jo ponuja klubski nogomet, pa je osvojil tudi v Srbiji. Kar zadeva njegovo delo pri Crveni zvezdi, kjer si je zaradi nepozabnega naslova srbskega prvaka, s katerim so rdeče-beli končali sedemletno sušo in vladavino mestnega tekmeca Partizana, je zagotovo najbolj zveneče ime, s katerim je sodeloval, Luka Jović.
Programiran je bil za svetovnega zvezdnika, a je po odhodu iz Eintrachta iz Frankfurta v Real Madrid, ki je zanj odštel okrog 60 milijonov evrov, njegova zvezda začela bledeti. Pod vodstvom slovenskega trenerja je začel pridobivati izkušnje v srbskem prvenstvu že pri rosnih 16 letih.
Zadetek Luke Jovića proti Vojvodini, s katerim je postal najmlajši strelec v prvi ligi v zgodovini Crvene zvezde:
''Luka je eden izmed štirih mladih igralcev, ki sem jih priključil članski zasedbi Crvene zvezde in jim dal priložnost na treningu. To so Luka Jović (danes Real, pred tem Eintracht Frankfurt), Marko Grujić (danes Porto, pred tem Liverpool in Hertha), Predrag Rajković (danes Reims, pred tem Maccabi Tel Aviv) in pa Vukašin Jovanović (danes Apollon, pred tem Zenit in Bordeaux). Jović je takrat že opozarjal nase v mlajših reprezentancah, v klubu pa je imel smolo, saj sem imel v ekipi že dva izjemna, starejša napadalca, tako da ni mogel tako hitro priti zraven. Je bil pa odličen v procesu treniranja, igral prijateljske tekme, nato pa s 16 leti in pol zaigral proti Vojvodini. To je bila njegova prva tekma, ko je dosegel gol za 3:3. Prinesel nam je točko. Moram priznati, da veliko filozofije in mojega dela z njim ni bilo, a je bil odločilen trenutek, kdaj mu dati priložnost in prepoznati, da je že zrel, da vstopi v igro in vsem dokaže, koliko velja. Da, Luka je bil res velik talent. Toliko o tem, koliko slovenski novinarji spremljajo dogajanje, pove tudi to, da večkrat poslušam televizijske komentatorje ob prenosih tekem iz Srbije, Belgije in drugod, pa nihče ne ve, kako sem bil nekoč trener tem fantom in jim dal priložnost.''
Slaviša Stojanović je v sezoni 2013/14 popeljal Crveno zvezdo do težko pričakovanega naslova srbskega prvaka, o katerem je pred tem neuspešno sanjarila sedem let.
Spominja se, kako je pred tekmo z Vojvodino oštel mladega Jovića. V dneh, ko bi moral v karanteni namreč že spati, ga je zasačil, kako je šel ob 23. uri na lov za krofi in čipsom. ''Oboževal je sladkarije in ni mogel zdržati,'' se je smejalo Stojanoviću, ko nam je pripovedoval anekdoto.
Ko je odšel, je zaščitil Grujića
Marko Grujić je bil pri beograjskem klubu že na stranskih vratih, a so mu po priporočilu Slaviše Stojanovića vendarle ponudili še eno priložnost. Izkoristil jo je, nato pa ga je leta 2016 za 7 milijonov evrov kupil Liverpool.
V tej generaciji je trdno stal zlasti za zveznim igralcem Markom Grujićem. ''To je čista resnica. Hitro me je prepričal, vedel sem, da bo napravil veliko kariero. V mojem obdobju v Beogradu je imel smolo, dvakrat si je zlomil roko, sicer bi že prej padel v mlin. To tudi ve. O tem se večkrat pogovarjamo, tudi z njegovo družino, s katero sem ostal v stikih. Ko sem zapustil Crveno zvezdo, sem ga zaščitil. Takrat ga namreč niso videli v tej zgodbi. Bil je že določen, da bo odšel kam na posojo in se morda nikdar več ne bo vrnil, sam pa sem mu govoril, kako bo bodoči kapetan Zvezde,'' je bil že takrat poln hvale na račun Srba, ki se pri Liverpoolu pod vodstvom Jürgena Kloppa ni naigral, zdaj pa kot posojeni igralec rdečih nastopa za Porto, za katerega dosega zadetke tudi v ligi prvakov.
Luka Jović spada med največje srbske nogometne zvezdnike. Pri madridskem Realu še čaka na "svojih pet minut" slave.
Njegovi nekdanji varovanci pri rdeče-belih so tako ustvarili zelo uspešne kariere. Igrajo v največjih evropskih klubih. ''Upam, da Luki uspe pri Realu. Vanj je bilo vloženega veliko denarja. Sta pa igranje pri Eintrachtu in Realu dve različni zgodbi. Včasih se mora sestaviti veliko stvari, tudi energija ekipe, sistem igranja. Real vedno napada zgoščene obrambe, Luka pa bi potreboval več prostora. Ima strašanski nos za gol, rad pobegne, a potrebuje prostor. Tudi to vpliva. A ne dvomim o tem, da mu bo uspelo,'' je optimist, kar zadeva srbskega zvezdnika.
Arabec z bujno pričesko, za katerega je nogomet ples in poezija
Omar Abdulrahman je zelo priljubljen nogometaš na Arabskem polotoku in dolgoletni reprezentant ZAE. Ko je bil še najstnik, je sodeloval tudi s Srečkom Katancem in njegovim pomočnikom Slavišo Stojanovićem.
V Dubaju je pred desetletjem pomagal Srečku Katancu pri delu z reprezentanco Združenih arabskih emiratov in občudoval talent Omarja Abdulrahmana. Navdušil ga je že kot mladenič.
''Je eden od najboljših igralcev, kar sem jih treniral v karieri. Je pa poseben, ker ni hotel nikoli igrati za evropske klube. Imel je svojo cono udobja, iz katere ni hotel izstopati, tako da je ostal le v teh krajih. Bil je pravi zvezdnik, na letališču so ljudje, če so ga videli, kar prenehali delati in ga lovili za skupno sliko. Snubili so ga najboljši evropski klubi, a ni hotel iti. Nekaj časa ga je pri Al Ainu vodil tudi Zlatko Dalić. Je zelo kreativen igralec, z bujno pričesko, kar za arabski svet ni sprejemljivo, a mu glede na to, kaj pomeni, to kot nogometašu dopuščajo. Nogomet je zanj ples, poezija. Na igrišču se želi zabavati, je kot arabski Ronaldinho. Ko sem začel delati z njim, je bil še mulec. Škoda, da so ga pozneje malce ustavile poškodbe. Še danes se zdi, kot da ne bi spadal v to okolje,'' ga je očaral dolgolasi Arabec, rojen v Riadu (Savdska Arabija), a dolgoletni reprezentant ZAE.
Zaradi mladega Kitajca v sporu z direktorjem
Kitajski reprezentant He Chao je prvič opozoril nase v nogometnem okolju prav pod vodstvom nekdanjega slovenskega selektorja.
Tudi na Kitajskem je imel opravka z zelo nadarjenim mladeničem. Ko je pred petimi leti v elitnem prvenstvu vodil Changchun Yatai, ga je na treningu navdušil neznani 19-letni zvezni igralec. To je bil He Chao. Naletel pa je na težavo, ker je na njegovem mestu igral že starejši igralec, ki so ga pripeljali v klub kot zvezdnika in zanj plačali 650 tisoč evrov.
''Zaradi tega sem imel nenehne boje z direktorjem, saj so dajali prednost dražjemu igralcu. Bili so spori, nato pa je He Chao čez leto dni že postal kitajski reprezentant, hkrati pa je podpisal pogodbo za Guangzhou Evergrande. Za najboljši azijski, ne le kitajski klub,'' je dal vedeti, kako ga je spremljal dober šesti čut.
Dvakrat osvežil kariero Pečniku, ki je postal ljubljenec navijačev Zvezde
Nejc Pečnik je prišel v Beograd po manj uspešni epizodi na Otoku. Navijači Crvene zvezde so ga hitro vzljubili, Korošec pa je srbskemu velikanu pomagal do državnega naslova.
Čeprav se je pogovor dotikal zlasti igralcev, zlasti tistih mlajših, pri katerih je prepoznal talent, pa je želel omeniti še enega nekdanjega varovanca. Vodil ga je tako v Sloveniji kot tudi v Srbiji. To je Nejc Pečnik.
"Njega nisem prepoznal, sem ga pa osvežil. Dvakrat. Najprej, ko se je nesrečen vrnil iz Češke v Celje. Takrat smo igrali zelo dobro. Spominjam se, ko me je poklical trener vratarjev reprezentance Nihad Pejković za mnenje, ali naj Pečnika pokličejo na zbor reprezentance. Nato se je zgodilo tako, da sem jih moral skoraj jaz prositi, da ga vzamejo. Govoril sem jim, naj ga vzamejo, saj jim ne bo žal. Stoodstotno sem stal za njim in trdil, da je dober igralec. Nato so ga le vzeli. Kaj pa se je zgodilo v nadaljevanju? Nejc je dosegel dva ključna gola za reprezentanco. Najprej na Slovaškem, potem še v Moskvi proti Rusiji. V Južni Afriki se je hudo poškodoval. Ni se mogel pobrati, a sem se spomnil nanj. Pri Zvezdi so mi rekli, da lahko pripeljem samo enega igralca. Od vseh kandidatov, javljali so se mi znani in neznani, sem se odločil za Pečnika. V Angliji mu ni šlo v Sheffieldu. Zdelo se mi je neverjetno, da sem podpredsedniku Crvene zvezde rekel, da prihaja Pečnik, pa sploh ni vedel, kdo je to. Da ne poznajo reprezentanta v regiji, nekdanjega igralca Nacionala, Sparte, Krilja Sovetov, Sheffield Wednesdayja? Nemogoče, res. Vztrajal sem, finančno jamčil za Pečnika. Tako sem bil prepričan o njem. In je nato po mnenju navijačev postal najboljši igralec sezone! Čeprav je Slovenec, tujec. Ne glede na to, da je bil prvi strelec lige napadalec Crvene zvezde in to še Srb. Nejc se je dokazal. Kakšna zgodba, a? Če bi igral povprečno, bi se mi smejali v obraz. Nič jim ne bi mogel. Tako pa mi še dandanes o Pečniku pravijo samo lepe stvari,'' je vesel in ponosen, da je del kariere prebil tudi z nekdanjim slovenskim reprezentantom, ki se je pozneje iz Beograda preselil na Japonsko ter navijačem Crvene zvezde ostal v lepem spominu.
Pri Levskem, kjer je nazadnje deloval kot trener, je opazil zelo talentirana igralca. To sta Marin in Martin Petkov. ''Nista brata, pri Levskem sem treniral kar štiri Petkove, sta pa res nekdaj posebnega. Zlasti Marin, ki ima 18 let,'' jima napoveduje veliki karieri.
Še nikoli ni prejel toliko ponudb kot zdaj
Ko je zapustil bolnišnico, je prejel ogromno ponudb za delo, a se je odločil, da bo z nogometom nadaljeval šele decembra.
Kakšna pa je trenerska prihodnost Stojanovića? Nazadnje je vodil klub Levski iz Sofije, nato pa mu jo je v začetku leta zagodel koronavirus in ga za nekaj časa preselil v bolnišnico. Po stresnih pripetljajih je le ozdravel, zdaj je že nekaj časa povsem pri močeh, a tudi z novimi spoznanji.
''V zadnjem letu se je veliko spremenilo. Življenje se je na splošno zelo spremenilo. Življenje in nogomet zdaj dojemam popolnoma drugače. Če bom izbral kak nov klub za delo, bom izbral tistega, v katerem se bom dobro počutil in bom lahko dobro delal,'' se zaveda, da se bliža december, ko bi lahko spet poprijel za trenersko delo. Ponudb mu ne manjka.
"Veličina dela trenerja je v tem, kaj pusti za seboj, ko odide. Če tega v Sloveniji ne spoštujejo, in tega načeloma ne spoštujejo niti javnost niti igralci, se imam še vedno kam obrniti. Vem, kje si lahko napolnim srce," sporoča Slaviša Stojanović, ki je slovensko reprezentanco vodil v kvalifikacijah za SP 2014, a zaradi skromnih rezultatov sidro hitro prepustil nekdanjemu "učitelju" Srečku Katancu.
''Od trenutka, ko sem šel iz bolnišnice in napovedal, da do decembra ne bom delal, nisem prejel še nikoli toliko ponudb kot ravno v tem obdobju. To je nekoliko ironično. Mogoče jih tudi ne bo več, nikoli ne veš, v našem poslu gre vedno v valovih. Če nič drugega, se imam za čim ozreti, imam kaj videti. Veličina dela trenerja je v tem, kaj pusti za seboj, ko odide. Če tega v Sloveniji ne spoštujejo, in tega načeloma ne spoštujejo niti javnost niti igralci, se imam še vedno kam obrniti. Vem, kje si lahko napolnim srce. To je pač tako. Živimo tu, kjer pač živimo. Vedno sem poskušal predstavljati slovensko nogometno šolo po najboljših močeh, kot se spodobi. Upam, da še nisem rekel zadnje. Bomo videli, kaj bo prinesel čas,'' ne želi končati trenerske kariere pri 51 letih, ampak jo nadaljevati. Ima pa pri tem prednost tujina, kjer se je Stojanović vedno počutil ugodno, zlasti pri druženjih z nekdanjimi varovanci, ki mu izkazujejo spoštovanje.
Preseneča ga, ker so fantje v tujini videli, kako se je treba vesti
V Srbiji je še danes, sedem let po velikem uspehu, državnem naslovu s Crveno zvezdo, deležen ogromne časti, v Sloveniji pa je razočaran nad ničelno institucijo trenerja in selektorja.
''Imajo to spoštovanje, da gredo s ponosom z menoj na kakšno tekmo na častno tribuno. Če povem primer. Kaj pa v Sloveniji? Tukaj pa slišiš, kje si, Slave, kako si, kaj je? Pa ne trpim zaradi tega, a me moti, da je institucija trenerja v Sloveniji ničelna. Prav tako institucija selektorja. Ne smeš si dovoliti, da izgubiš, saj potem postaneš državni sovražnik. Potem je nemogoče, igralci pa padejo v to in si dovolijo marsikaj. Ljudje božji, kako nameravate v tem duhu nadaljevati? Preprosto ne gre. V Bolgariji ali pa Srbiji ni mogoče, da igralec, če vstopiš v prostor, kjer je tudi on, ne vstane in ti ne da roke. To preprosto ni mogoče. V Sloveniji pa je tako, da moraš ti iti mimo njega in ti šele potem da roko, sicer pa se usede kam v kot in pri sebi moli, da ne boš šel ravno mimo njega. Ker bo moral potem vstati in ti dati roko. A to je odnos, institucija trenerja," je brez dlake na jeziku predstavil razlike v dojemanju omenjenega odnosa med nekdanjimi varovanci in trenerji v nekaterih državah.
Nadaljeval je s primeri. "V Zvezdi si kot trener tudi šef strokovnega štaba, na Hrvaškem tudi. Si šef vseh delavcev na stadionu. Tako ravnajo s tabo. Vsi, od predsednika do ekonoma. V Sloveniji pa bi te najraje klicali po imenu. Zaradi tega diskurza, teh nemogočih položajev, potem prideš do odgovorov, zakaj nekdo ne spoštuje tega, da si komu dal priložnost. Me pa preseneča, ker so ti fantje pozneje vendarle šli nekam v tujino in so videli, kako se je treba vesti. To me pa preseneča,'' je vse skupaj podkrepil še s primerom, kaj se zgodi, ko se sreča z največjimi Slovenci iz omenjene zgodbe.
''Nič. Dober dan, dober dan, adijo, adijo, in se zgodba konča. Pa bi si želel, da bi bilo drugače, a ni,'' je razočarano skomignil z rameni in se ozrl v prihodnost. Do decembra bo še počakal, potem pa - kdo ve. Morda se vrne nazaj in znova zagrize v trenersko jabolko. In popelje v svet slave še kakšnega mladega talenta.
3