SiolNET. Sportal Nogomet
5,15

termometer

  • Messenger
  • Messenger
SKOK V ŠPORTNO PRETEKLOST: Luciano Re Cecconi

Svetlolasi angel, ki je plačal šalo z življenjem

5,15

termometer

Lazio Luciano Re Cecconi
Navijači Lazia še vedno izobešajo zastave v spomin na Luciana Re Cecconija. Foto: Guliver/Getty Images

Nekdanji zvezdnik italijanskega nogometa Luciano Re Cecconi je bil veseljak, dobra duša slačilnice rimskega Lazia. Oboževal je potegavščine. V eni izmed teh se je pretvarjal, da želi oropati draguljarno, a se je šala prelevila v ogromno tragedijo. Pisalo se je leto 1977, njegova žalostna usoda pa še danes spada med najbolj bizarne in nevsakdanje smrti v svetu športa.

Živimo v času, ko so svetovni splet hočeš nočeš preplavili posnetki takšnih in drugačnih potegavščin. S pomočjo družbenih omrežij zabavajo mlado in staro, v njih nastopajo znane in neznane osebnosti, nekatere so skoraj spontane, spet druge dolgo časa načrtovane in posnete z vrhunsko opremo.

"Prank", moderna skrita kamera, je postal eden izmed bolj priljubljenih načinov, kako nasmejati množico. Sestavlja ga motiv, kako nedolžno, nič hudega slutečo žrtev spraviti v zagato. Prevladujejo lahkotne vsebine, situacijska komika je že sama po sebi zagotovilo za smeh. Ker domišljija ne pozna meja, ljudje pa smo si zelo različni, se rojevajo tudi ideje o potegavščinah, ki se nevarno poigravajo z mejo dopustnega.

Hotel se je pošaliti, nato obležal v krvi

Eno izmed njih si je leta 1977 privoščil Luciano Re Cecconi. Žal se je izkazalo, da je bila tudi njegova zadnja. Svet je pretresla novica o tragični smrti nogometaša, ki ga navijači Lazia doživljajo kot eno izmed legend, enega izmed junakov, ki so rimskega velikana popeljali do prvega naslova državnega prvaka. Re Cecconi je dokazal, da se lahko potegavščina, ki se mu je zdela tako smešna, izpridi v najbolj tragičen razplet, kar si jih je mogoče zamisliti. Šalo je plačal najdražje - s svojim življenjem. Star je bil komaj 28 let, brez pozdrava je zapustil ženo, dva majhna otroka in na tisoče navijačev.

Kdo je bil sploh Luciano Re Cecconi? Rodil se je 1. decembra 1948 v Nervianu, mestecu v okolici Milana, s klubom Pro Patria nabiral izkušnje v tretji, s Foggio pa v drugi italijanski ligi. Bil je zvezni igralec, znan po nepopustljivosti, polnih pljučih, odlični telesni pripravljenosti, tehničnem znanju in neizmerni borbenosti. Polnil je prostor med obema kazenskima prostoroma, nevaren je bil tudi za vrata tekmecev. Pri 23 letih je prerasel drugoligaško okolje, zanj so se začeli zanimati najboljši klubi.

Odločilen korak je storil Tommaso Maestrelli. Italijanski strateg je vodil Re Cecconija že pri Foggii, ko je prevzel Lazio, pa je želel v Rim pripeljati ta svetlolasi "motor" zvezne vrste iz Lombardije. Želja se mu je izpolnila, Luciano je leta 1972 oblekel dres Lazia in napovedal najlepša leta rimskega kluba.

V krstni sezoni se je izkazal, sinjemodri so se vmešali v boj za naslov prvaka, na koncu pa osvojili tretje mesto. Za vodilnim Juventusom so zaostali le dve točki. To je bil za klub, ki ni še nikoli osvojil "scudetta", ogromen uspeh, a so nogometaši Lazia čutili, da si zaslužijo še več.

Naslednjo sezono so uresničili veliki cilj. Sanje so postale resničnost. Lazio je na krilih zadetkov vročega strelca Giorgia Chinaglie osvojil tako želeni naslov prvaka, Re Cecconi pa je predstavljal tako srce kot pljuča zvezne vrste. Leto 1974 se je tako za vse večne čase vpisalo v srca navijačev Lazia.

Debitiral proti Oblaku in Popivodi

Svetlolasega ljubljenca privržencev rimskega kluba se je zaradi njegove barve las oprijel vzdevek svetlolasi angel. Tistega leta se je pridružil tudi italijanski nogometni reprezentanci in bil njen član na svetovnem prvenstvu v ZRN, kjer pa ni dočakal nastopa.

Na SP 1974 je spremljal dvoboje reprezentance Italije s klopi za rezervne igralce:

Azzurri so na tistem SP razočarali in izpadli že po prvem delu, a je Re Cecconi v nadaljevanju leta le dočakal krstni nastop v državnem dresu.

Zgodil se je v neposredni bližini Slovenije. 28. septembra 1974 je z Italijo gostoval v Zagrebu in priznal premoč Jugoslaviji (0:1). Edini zadetek je dosegel takratni as splitskega Hajduka Ivica Šurjak.

Branko Oblak in Danilo Popivoda sta pred 46 pomagala Jugoslaviji do zmage nad Italijo, za katero je takrat debitiral Luciano Re Cecconi. Branko Oblak in Danilo Popivoda sta pred 46 pomagala Jugoslaviji do zmage nad Italijo, za katero je takrat debitiral Luciano Re Cecconi. Foto: Vid Ponikvar

Za jugoslovansko zasedbo sta nastopila tudi Branko Oblak in Danilo Popivoda, pri gostih je med vratnicama stal znameniti Dino Zoff, kapetan je bil legendarni branilec Interja Giacinto Faccheti, v zvezni vrsti pa je igral poznejši trenerski genij Fabio Capello. Re Cecconi je istega leta odigral še tekmo proti Bolgariji, nato pa se je njegova knjiga reprezentančnih nastopov zaprla.

Dobra duša slačilnice, ki je razpadla na dva tabora

Pri Laziu je doživljal težje čase. Kot že ničkolikokrat v nogometu se je izkazalo, da je veliko težje braniti kot pa osvajati. Lazio je hitro zapustil italijanski prestol, zaradi navijaških neredov na evropski tekmi v Rimu z Ipswichem ni smel nastopiti v pokalu državnih prvakov, predhodnici današnje lige prvakov, leta 1976 je umrl trener Maestrelli, najboljši strelec Chinaglia pa je zaradi velikega trenja z navijači Rome - nekatere teroristične skupine so mu celo grozile z ugrabitvijo - odšel v ZDA k New York Cosmosu, kjer je pustil ogromen pečat, slačilnico pa si delil tudi s slovitim Pelejem in nekdanjim nogometašem Olimpije Vitom Dimitrijevićem.

Lazio si je leta 1976 zagotovil obstanek po krčevitem boju in stežka ostal v druščini najboljših, kaj kmalu pa je ostal še brez enega prepoznavnega simbola. Brez svetlolasega angela …

Takratna zasedba Lazia je bila zelo živahna. Slačilnica je bila razdeljena na dva klana. Prvi je simpatiziral z desno usmerjenimi političnimi strankami in pogosto rožljal z orožjem. Nogometaši so ga imeli vedno s seboj in ga večkrat uporabljali. Streljali so v zrak, za zabavo, kar pa ni bilo všeč preostalim v ekipi. Cecco, kot so ga klicali prijatelji, je poskušal večkrat pomiriti sprti skupini. Veljal je za dobro dušo slačilnice, njegov miren značaj je prihajal do izraza v najbolj stresnih trenutkih. Bil pa je tudi velik šaljivec. S soigralci se je pogosto kratkočasil tako, da je iskal načine, kako bi s katero izmed potegavščin poskrbel za smeh. To je reševalo ekipo, da je pozabila na razprtije v slačilnici.

Vsi članki, zbrani v rubriki Skok v športno preteklost, na enem mestu.

"Roke v zrak. To je rop!"

Ko je napočil 18. januar 1977, se je Re Cecconi domislil šale, ki se je izkazala za usodno. Kaj se je zgodilo? Bil je večer, ko se je s soigralcem Pietrom Ghedinom, s katerim sta večkrat naredila kakšno neumnost, in še enim prijateljem domislil posebne potegavščine. Odločil se je, da bo uprizoril poskus ropa draguljarne in se pošalil z lastnikom. Odpravili so se proti draguljarni, ki jo je vodil Bruno Tabocchini. Najprej je vstopil prijatelj in pustil vrata odprta. To je bil znak za nogometaša Lazia, ki sta si pred vhodom prekrila obraza z jaknama in prihrumela v draguljarno. Pretvarjala sta se, da sta oborožena, in zavpila: "Roke v zrak. To je rop."

Mišljeno je bilo kot šala, na katero pa se je Tabocchini odzval na način, ki ga "šaljivci" niso pričakovali niti v najslabšem scenariju. Niso vedeli, da so Tabocchiniju pred dvema tednoma vlomili v draguljarno. Previdni lastnik se je zaradi tega oborožil s pištolo. Bila je napolnjena s pravimi naboji, pripravljena za nepridiprave, če bi ti ponovno obiskati njegovo trgovino. Neustrašni draguljar je tako nemudoma vzel v roke pištolo in nameril v zakrinkana nogometaša.

Ghedin se je prestrašil in hitro dvignil roke v zrak, Re Cecconi pa je še najprej trmasto vztrajal. Potegavščino je želel izpeljati do konca. To pa ga je pokopalo. Draguljar ga je iz neposredne bližine ustrelil v prsi. Čeprav so ga hitro odpeljali v bolnišnico, mu ni bilo več pomoči. Italijanski nogometni zvezdnik je umrl 30 minut pozneje. Njegove zadnje besede, ki naj bi jih izustil, ko je kot pokošen padel na tla, so bile: "To je šala. To je le šala."

Umrl je pri 28 letih, ko bi lahko dal vrhunskemu nogometu še ogromno. Njegova žena je postala vdova, majhna otroka sta ostala brez očeta, pogreba se je udeležilo več sto tisoč Rimljanov. Njegova smrt še danes velja za eno najbolj čudaških in nepričakovanih v svetu nogometa. Eden izmed večnih junakov prvega naslova državnega prvaka Lazia (drugega in do danes tudi zadnjega so navijači dočakali šele v sezoni 1999/2000) je umrl zaradi najbolj ponesrečene potegavščine, kar bi si jih lahko zamislil. Tabocchini ni bil nikoli obsojen na zaporno kazen, obveljalo je, da je streljal v samoobrambi.             

Kako so Cecconiji postali Re Cecconiji?

Njegova družina se je dolgo časa pisala Cecconi, nato pa je sledila sprememba. Zgodba sega v sredino 19. stoletja. Ko se je prvi italijanski kralj Viktor Emanuel II. na eni izmed svojih poti mudil v okolico Milana, se je ustavil tudi v Nervianu, rojstnem kraju Luciana Re Cecconija. Bil je navdušen nad gostoljubnim sprejemom prebivalcev, pohvalil je zlasti dobro hrano. Ljudem se je želel oddolžiti za lepo gesto, zato je številnim družinam odobril, da so v svoj priimek vnesle "kraljev dodatek". Družina Cecconi je tako čez noč dobila nov priimek. Postala je Re (kralj) Cecconi.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 6
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin