Nedelja, 24. 4. 2022, 4.00
2 leti
Skok v športno preteklost
Čudež v Nemčiji, kot ga še ni bilo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,94
Nogometaši Kaiserslauterna so kot edini v zgodovini nemškega nogometa v dveh zaporednih sezonah postali drugoligaški, nato pa še prvoligaški prvaki. Pred 24 leti so bile tako ulice Kaiserslauterna polne navijačev v rdečih dresih.
V Nemčiji nič novega. Še desetič zapored se je naslova najboljšega veselil Bayern München. Včasih pa v bundesligi ni bilo tako predvidljivo. Včasih so se dogajala tudi presenečenja. Tako velikega, kot ga je pričaralo leto 1998, najverjetneje ne bo nikoli več. Takrat je za nepozabno senzacijo poskrbel Kaiserslautern in spisal pravljico o nemški nogometni pepelki.
V Nemčiji so naslovi državnega prvaka že dalj časa rezervirani za najboljše, najmočnejše, najbogatejše klube. Bayern je postal kralj bundeslige že desetič zapored. Ostaja nesporni vladar. V Nemčiji ima vse pod nadzorom. Ima denar, ugled in moč, od največjih tekmecev načrtno kupuje najboljše igralce in siromaši konkurenco. Občasno mu zapreti Borussia Dortmund, kdaj pa kdaj se boju za vrh pridruži še kakšen klub, kot npr. nesramno bogat in ambiciozen RB Leipzig, potem pa se že hitro konča. Največji dosežki so rezervirani le za bogate velikane. Tako je v večini najmočnejših lig v Evropi že vrsto let. Do lovorik se zelo redko dokopljejo avtsajderji.
Občasno se pripeti kakšna izjema, kot denimo nepozabna angleška pravljica Leicester Cityja na Otoku (2016), da pa bi do naslova prvaka prišel klub, ki je še sezono poprej igral v drugi ligi, nato pa pokvaril načrte vsem favoritom, pa je še toliko bolj neverjeten scenarij. A v Nemčiji tudi izvedljiv. Dokazano. V deželi štirikratnih svetovnih prvakov, norih na nogomet, ga poznajo še kako dobro.
Svet so prejšnji teden obšli evforični prizori polnih tribun stadiona v Kaiserslauternu, kjer se je na tekmi tretje nemške lige proti Saarbrücknu zbralo 50 tisoč gledalcev. Ljubezen navijačev v mestu na jugozahodnem delu Nemčije do nogometašev v rdečih dresih ostaja neomajna, čeprav nekdaj ugleden nemški klub zaradi finančnih težav že dalj časa tava v medijski senci tretje lige. Pred 24 leti je bil Kaiserslautern najbolj vroč nemški klub ...
Tako nori na nogomet, da pride na stadion polovica mesta!
Starejši ljubitelji nogometa še sveže pomnijo leto 1998, ko se je pod izjemno zgodbo podpisal Kaiserslautern. Njegovi navijači so noreli od navdušenja, saj jim je uspel pravcati podvig. V dveh letih od bolečega padca v drugo ligo do naslova nemškega prvaka! V zgodovino bundeslige se je zapisal kot čudež z Betzenberga, mestnega hriba, pod katerim leži stadion Fritz-Walter. To je objekt s posebno nogometno dušo in velikimi junaki, ki sprejme 50 tisoč navijačev.
V nogometnem svetu so rdeči vragi zelo priljubljen vzdevek. Z njim se poosebljajo navijači Manchester Uniteda in belgijske reprezentance, v Nemčiji pa se rdeče vrage (Die Roten Teufel) povezuje s Kaiserslauternom.
1. FC Kaiserslautern (FCK) ima v nemškem nogometu določeno veljavo. V zadnjih desetletjih je resda le še bleda senca, trenutno nastopa šele v tretji ligi, a ostaja v nogometnih almanahih zapisan po velikih dosežkih. Ustanovljen je bil 2. junija 1900. Prihaja iz mesta, ki leži na jugozahodu Nemčije, ima manj kot 100 tisoč prebivalcev in je nor na nogomet. Zato je stadion Fritz-Walter pogosto poln, na njem se zbere tudi do 50 tisoč navijačev. Polovica celotnega mesta. In to tudi v tretji ligi!
Stadion Fritz-Walter v Kaiserslauternu je poimenovan po nekdanjem zvezdniku nemškega nogometa, kapetanu ZRN, ki je leta 1954 postal svetovni prvak in v finalu presenetil mogočno Madžarsko. Walter je bil rojen v tem mestu, celotno kariero, od 1937 do 1959, pa je bil zvest dresu KFC.
Kako pomembno vlogo ima Kaiserslautern v nemškem nogometu, je dokazal še pred ustanovitvijo bundeslige (1963). Do takrat je bil dvakrat nemški prvak (1951 in 1953), potem pa na novo zvezdico čakal skoraj štiri desetletja. Pogosto je bil blizu lovorikam, trikrat zaigral in izgubil v finalu nemškega pokala (1972, 1976 in 1981), občasno zablestel tudi v Evropi, denimo leta 1982, ko je v pokalu UEFA doma nadigral Real Madrid kar s 5:0, kar je še do danes najhujši evropski poraz belih baletnikov vseh časov, nato pa je leta 1990 le olepšal klubske vitrine z novo lovoriko.
Navijači Kaiserslauterna ostajajo zvesti klubu tudi v manj uspešnih časih.
Osvojil je pokal, leto dni pozneje, ravno v letu, ko se je rodila samostojna država Slovenija, pa je prvič proslavljal naslov prvaka v bundesligi. To je bilo obdobje, ko se je začel pri njem kaliti nekdanji dragulj slovenskega nogometa Anton Usnik, ki pa je plačal davek poškodbam in ni nikoli uresničil cilja v Nemčiji. V Slovenijo se je vrnil leta 1994. Kaiserslautern do takrat ni nikoli izpadel. Veljal je za enega najbolj zvestih članov elitnega nemškega prvenstva.
Izpadli v drugo ligo, teden dni pozneje pa osvojili pokal
Čeprav je prihajal iz, za nemške razmere, malega mesta, je bil trn v peti številnim velikanom. Še danes je denimo na večni lestvici uspešnosti v bundesligi, čeprav je z njo v zadnjih dveh desetletjih izgubil stik, na visokem 11. mestu.
Mestu Kaiserslautern je dal ime cesar Svetega rimskega cesarstva in nemški kralj Friderik I. Barbarossa (1122–1190). Skozi mesto vodi reka Lauter, cesar, po nemško Kaiser, pa se je odločil tam postaviti grad. Tako je mesto postalo Kaiserslautern.
Največji podvig, s katerim je zaslovel ne le v Nemčiji, ampak po vsem nogometnem svetu, mu je uspel tik pred koncem prejšnjega stoletja. Začelo se je vse prej kot spodbudno. Sezona 1995/96 je ponudila dve skrajnosti. Kaiserslautern je vanjo vstopil brez številnih zvezdnikov, kar se mu je maščevalo do te mere, da je osvojil tako malo točk, da je prvič v klubski zgodovini izpadel iz prve lige. Navijači so bili v šoku, ni pomagalo niti dejstvo, da so teden dni za tem osvojili nemški pokal. Razočaranje je bilo ogromno, iskale so se rešitve, kako se čim prej vrniti med elito.
Navijače je leta 1996 zelo zabolel prvi padec med drugoligaše.
Vodstvo je ukrepalo tako, da je za novega trenerja pripeljalo Otta Rehhagla. Znani nemški strateg je pred tem prejel nogo pri Bayernu in iskal nove izzive. Sprva ni vlival velikega zaupanja, a je v Kaiserslauternu naletel na okolje, kjer je lahko pokazal vse svoje mojstrstvo. Dvignil je ekipo, sprostil igralce, jim vcepil kolektivno zavest in ob podpori zvestih navijačev, doma ni izgubil niti ene tekme, dobil pa jih kar 14 od 17, popeljal klub do drugoligaškega naslova. Najbližjega zasledovalca Wolfsburga je prehitel za kar deset točk. To je bila sicer sezona, v kateri so Nemci žareli od ponosa, saj je Borussia Dortmund osvojila ligo prvakov.
Ekipa brez velikega zvezdnika, a ...
Otto Rehhagel je najprej osvojil naslov drugoligaškega prvaka ...
Kaiserslautern se je ekspresno vrnil v bundesligo, v kateri je poleg evropskega prvaka Borussie Dortmund za največjega favorita veljal Bayern München. Bavarce so že dalj časa zaradi bogastva in blišča naslavljali kot FC Hollywood, pod vodstvom karizmatičnega Italijana Giovannija Trapattonija pa so načrtovali nove podvige.
Pozabili pa so na povratnika, ki je pokazal zobe že v uvodnem krogu. Ravno na gostovanju v Münchnu, kjer je Kaiserslautern presenetil Bayern z 1:0. To je bilo sladko maščevanje Rehhagla, ki je računal na zasedbo, v kateri ni bilo pretiranih zvezdniških imen. Javnosti je bil še najbolj znan veteran, legenda nemškega nogometa Andreas Brehme, ki pa so mu pri 37 letih pohajale moči. Počasi se je poslavljal od igrišč in dobival vedno manj minut, najboljši klubski strelec v drugi ligi je bil izkušeni Čeh Pavel Kuka.
... nato pa so rdeči vragi navduševali tudi v bundesligi.
Svežo kri je v zvezno vrsto pred začetkom sezone prinesel Brazilec Ratinho, navijači pa so z velikim odobravanjem pozdravili vrnitev ljubljenca občinstva Ciriaca Sforze, 27-letnega Švicarja, ki se je pred tem manj uspešno dokazoval pri Bayernu in Interju. Pričakal ga je kapetanski trak. Z vzhodnega dela države (Chemnitzer) je prišel obetavni, šele 20-letni Michael Ballack. Sestavljal se je mozaik, ki je temeljil na postavitvi 3-5-2 in izjemnem ekipnem duhu.
Olaf Marschall je bil z 21 zadetki najboljši strelec šampionske zasedbe KFC.
V sezono so vstopili mirno, brez velikih pričakovanj, veseli, da so se znebili drugoligaških igrišč. No, ko pa so se vrnili v bundesligo, so postali hitro nekaj več. Navduševali so, znova bili odlični na domači trdnjavi, in že v 4. krogu prevzeli vodstvo na lestvici. Na vratih je izstopal Andreas Reinke, ki je v obrambni vrsti skoraj ''miže'' sodeloval s Harryjem Kochom, Michaelom Schjönbergom in Čehom Miroslavom Kadlecom, najbolj cenjenim ''liberom'', prostim branilcem tedanjega nogometnega obdobja v bundesligi. Sprva so v Nemčiji mislili, da je FCK le muha enodnevnica in da bo slej kot prej zapustil vrh. A se to ni zgodilo.
Kapetan Ciriaco Sforza je v Hamburgu prejel v roke pokal, namenjen nemškemu prvaku. Kaiserslautern je v sezoni 1997/98 zbral 68, Bayern 66, Bayer Leverkusen 55 točk ...
Na prvem mestu je ostal vse do konca sezone, v neposrednem obračunu za naslov pa je za dve točki prehitel mogočni Bayern! V napadu je blestel Olaf Marschall. Dosegel je 21 zadetkov in si prislužil vpoklic za nastop z elfom na SP 1998. ''Otto nam je puščal svobodo na igrišču,'' je razkril formulo do šampionskega uspeha najboljši strelec Kaiserslauterna v sezoni 1997/98, ki mu je uspel neverjeten podvig, saj je po tem, ko je bil najboljši v drugi ligi, že v naslednji sezoni prehitel prav vse tudi v bundesligi!
Prva, a nikakor zadnja Rehhaglova senzacija
Andreas Brehme je kariero končal pri 37 letih kot nemški prvak.
Ko je v predzadnjem krogu na stadionu Fritz-Walter padel Wolfsburg s 4:0, Bayern pa je zgolj remiziral proti Duisburgu (0:0), je bilo vsega konec. Nemčija je dobila novega vladarja. Pokal so prejeli po tekmi zadnjega kroga, po gostovanju v Hamburgu, kapetan Sforza pa ga je kmalu izročil v roke Brehmu, legendi nemškega nogometa. Sledilo je večdnevno rajanje, nogomet je dobil še en dokaz več, kako ni vedno vse v denarju in da lovorike osvajajo tudi avtsajderji.
V tem je postal Rehhagel pravcati specialist, saj je leta 2004, ko je vodil grško reprezentanco, poskrbel za senzacijo vseh senzacij in na Euru na Portugalskem postal evropski prvak. To je dosegel z igro, ki ni bila všeč javnosti, a je žela izjemne uspehe. Ko pa je bil prvak s Kaiserslauternom, je bilo drugače.
Grki so si pod vodstvom "Kralja Otta" leta 2004 pokorili nogometno Evropo!
Takrat so rdeči vragi plenili tako z rezultati kot tudi atraktivnimi predstavami, navdihoval pa je zlasti ekipni duh, kjer so igralci garali drug za drugega, sodelovali tako v obrambi kot napadu, trener pa jim je dopuščal svobodo in skrbel, da niso čutiti prav nobenega pritiska.
Kralj Otto se je poslovil leta 2000
Otto Rehhagel je zapustil Kaiserslautern dve leti po naslovu prvaka.
Kot vsaka pravljica pa se je končala tudi ta. Kadlec se je po šampionski sezoni, star je bil že 34 let, odločil za vrnitev na Češko. Kuka in Brehme sta končala karieri, Rehhagel pa ni našel pravih zamenjav. V naslednji sezoni so resda nastopili v ligi prvakov. Niso razočarali in prišli do četrtfinala, kjer pa jih je z 2:0 in 4:0 nadigral Bayern, poznejši finalist, ki je v nepozabnem večeru v Barceloni v sodnikovem podaljšku proti Manchester Unitedu (1:2) šokantno ostal brez naslova.
Leta 1999 so sledile nove spremembe. Ballack, za katerega se je zanimalo vedno več evropskih velikanov, se je preselil k Bayerju iz Leverkusna, kar je razjezilo navijače, med trenerjem Rehhaglom in kapetanom Sforzo pa je prihajalo do vse večjih trenj. Švicar je javno kritiziral način vodenja "Kralja Otta", ki se je nato leta 2000 odločil za odhod. Takrat je bil K'lautern še vedno pri vrhu nemškega prvenstva, dvakrat zapored je bil peti, nato pa je začel počasi, a zanesljivo drseti proti povprečju.
Kaiserslautern je bil najboljši v Nemčiji kar štirikrat. Njegovi senzaciji, dvakratnemu zaporednemu naslovu (najprej v drugi, nato še v prvi ligi), se je v sezoni 2016/17 najbolj približal RB Leipzig. Po naslovu v drugi ligi je namreč v krstni sezoni med bundesligaši osvojil drugo mesto.
Lovorike Kaiserslauterna:
Nemški prvak (4): 1951, 1953, 1991, 1998
Nemški pokal (2): 1990, 1996
Nemški superpokal (1): 1991
Boleč padec med tretjeligaše
Dres štirikratnega nemškega prvaka Kaiserslauterna je nosil tudi Aleksander Knavs.
Leta 2001 so nastopile prve finančne težave. Občutil jih je tudi Aleksander Knavs, nekdanji obrambni steber zlate Katančeve generacije, ki je nastopal za rdeče vrage do leta 2004. Ljubljančan je po koncu nogometne kariere povsem izginil z nogometnih radarjev. Po nekaterih govoricah naj bi se ustalil nekje na Portugalskem, imel pa je to čast, da je še kot eden zadnjih legionarjev občutil veličino nekdaj priznanega nemškega kluba. Ta je leta 2006 padel v drugo ligo, se nato pet let pozneje vrnil, a le na kratko.
Sledil je nov padec v drugo ligo, od leta 2018 pa nastopa Kaiserslautern celo razred nižje, v tretji ligi. V prejšnji sezoni je osvojil šele 14. mesto, veliko bolje pa mu kaže v tej, kjer je trenutno na drugem mestu, tako da diši po napredovanju in vrnitvi med drugoligaše, kar bi si klub s tako bogato zgodovino in zvestimi navijači, ki jih v tretji ligi ne manjka na tribunah, tudi zaslužil.
V močnejših evropskih ligah ni veliko primerov, kjer bi drugoligaški prvaki ekspresno postali še prvoligaški prvaki. V Angliji je to uspelo Ipswich Townu (1961 in 1962) in Nottingham Forestu (1977 in 1978), v Franciji pa Monacu (1977 in 1978) ter St. Etiennu (1963 in 1964).
