Rudi Istenič: Zlatko Zahović je imel pravi značaj vodje

Pred 43 leti se je rodil slovenskim staršem v Kölnu, doživel klubski vrhunec s Fortuno v prvi nemški ligi, bogato kariero pa začinil s 17 nastopi za slovensko izbrano vrsto, s katero je občutil tudi blišč zgodovinskega preboja na evropsko prvenstvo leta 2000. Spomin na zlato Katančevo generacijo, ki je dvignila Slovenijo na noge, ostaja neprecenljiv. Rudi, ki ne skopari s smehom in dobro voljo, se spominja tako lepih kot tudi ponesrečenih prigod, na primer tragikomičnega avtogola v Oslu, ko je slovensko mrežo nehote zatresel z zadnjico. Kaj počne zdaj in kako se spominja zlatih časov?

Po koncu kariere, ki ste jo končali leta 2006, ste ostali zvesti Nemčiji, kjer ste si ustvarili družinski dom. Kdaj pa ste bili nazadnje v Sloveniji? Lani poleti. Moj oče je star 81 let in živi v Sloveniji. Doma je v okolici Šmartnega ob Paki, skoraj njegov sosed je Bojan Prašnikar, ki je tudi zaslužen za to, da so me povabili v reprezentanco. Vsako leto obiščemo očeta, po navadi poleti. Večkrat ne gre, saj sem zelo zaposlen, imam pa tudi otroka, stara 16 in 19 let. Ko je na vrsti poletni dopust, se vedno najde čas za obisk. Potem gremo še na morje, največkrat na Hrvaško, in uživamo.

S čim pa se ukvarjate, da ste tako zaposleni? Ko sem v Nemčiji, res nimam veliko prostega časa, saj vodim dvorano za mali nogomet, tudi restavracijo. Skrbim za prostore, ki imajo okrog tisoč kvadratnih metrov. Lepo se imamo, a to zahteva veliko dela. Delam okrog 75 ur na teden, obenem pa treniram mlade nogometaše do 17 let. Sem deloholik. Pravi Nemec (smeh).

Se še spominjate dneva, ko so vas poklicali z Nogometne zveze Slovenije in vas vprašali, ali bi igrali za slovensko reprezentanco? Da, kako je že bilo … Najprej me je nogometni zvezi predlagal Bojan Prašnikar, ker je poznal očeta, potem pa me je prišel v Düsseldorf na tekmo pogledat Verdenik. Tedanji selektor. To mi je ogromno pomenilo. Nato je presodil, da sem dovolj dober igralec za reprezentanco. Spremljali so me naprej, nato pa sem končno zaigral za reprezentanco. Bilo je prekrasno.

Ste takoj začutili, da je to prava stvar, ali ste bili zadržani, ker bi kot nemški državljan lahko kandidirali tudi za nemško izbrano vrsto? Za Nemčijo bi res težko zaigral (smeh). Moral bi biti med najboljšimi, pravi as, a se je poznalo, da sem začel v bundesligi igrati pozno. Sprva je bilo celo tako, da niti nisem hotel postati profesionalni nogometaš. In to dolga leta. Aleksandar Ristić, tedanji trener Fortune iz Düsseldorfa, me je prepričal o nasprotnem. Oboževal me je, bil je nor name (smeh). In ni mi bilo žal, da sem nadaljeval. Bundesliga je takšno tekmovanje, v katerem lahko le uživaš. Pomeni vrhunec. Kar pa zadeva reprezentanco, sem se znašel v zanimivem položaju. Za Nemce nisem bil pravi Nemec, za Slovence pa ne pravi Slovenec. Bil sem nekaj vmes. S soigralci smo se o tem veliko šalili. Ko me je videl Zaho, je takoj zavpil: Rrrrrudi …. Vedno je potenciral nemški r. Pa pri tem ni mislil na Rudija Zavrla (smeh). Bil sem Rrrrrudi, pa Dojče, Dojči ... Lepi spomini.

Kako je bilo, ko ste se prvič priključili reprezentančnim pripravam? Bilo je imenitno. Hitro sem se spoznal z vsemi in osveževal slovenski jezik. Ko smo se pripravljali na kvalifikacijsko tekmo z Grčijo, ta je bila moja prva, ni bilo najlepše, saj je Slovenija doma izgubila z 0:3. Zame pa je bilo vseeno lepo, saj sem bil prvič zraven. Takrat nismo imeli na igrišču nobenih možnosti, čeprav smo dali vse od sebe. Nikakor nisem mogel verjeti, da se bomo čez nekaj let uvrstili na evropsko prvenstvo.

So vas, ko ste prispeli na reprezentančne priprave v Slovenijo, nekateri gledali zviška, češ da odžirate mesto tistim, ki so na vpoklic čakali v domačih klubih? Ne, ne. Ni bilo slabe volje, niti provokacij. Je bila pa težava slovensko državljanstvo. Rojen sem v Nemčiji, tako da sem imel takrat le nemški potni list. Moral sem počakati, da sem dobil še slovenskega, potem pa je zadeva stekla. Potem sem se znašel celo v prednosti in doživljal privilegije. Spomnim se anekdote, ko smo šli v Grčijo. Vsi so čakali v vrsti na vizum, sam pa sem mirno odkorakal mimo, saj sem imel v rokah tudi nemški potni list. Takrat sem si privoščil soigralce (smeh). S kom ste se v reprezentanci največ družili? Z Zahom. Na začetku sem si sobo vedno delil z Zlatkom Zahovićem, pozneje pa z Darkom Milaničem. Torej ste imeli opravka z bodočo mariborsko navezo? Res je (smeh). Zlatko ni govoril nemško, a tudi ni bilo potrebno, saj sva se seveda pogovarjala v slovenščini. Je res posrečen fant. Prava faca. Zadnjič sva se slišala lani.

Pa se je Zahović, takrat nesporno prvo ime reprezentance, v slačilnici ali hotelu vedel zvezdniško? Kje pa. Nikoli ni izigraval zvezdnika, vedno sta bili navzoči le dobra volja in zabava. Drugim je pokazal, kako se morajo bojevati za ekipo. Imel je pravi značaj vodje. Nikoli ni bil prepotenten, ampak vodja naše zlate generacije. Skupaj smo rasli, med nami ni bilo veliko razlike v letih. Dobro, nekaj je bilo tudi mladih, Ačimović, Knavs, Bulajić, Osterc. To nam je ustrezalo. Seveda, z nami je bil tudi Turbo Rudi (smeh). On se je res šalil. Pri nogometu je zelo pomembno, da se lahko od srca nasmeješ. Dobro smo igrali, dobro delali in bili kot družina. Včasih nas je šlo v Ljubljani tudi do deset zvečer kaj pojest. Nismo bili vedno notri (smeh).

Najprej ste sodelovali s selektorjem dr. Zdenkom Verdenikom, nato je prišel na vrsto Bojan Prašnikar, leta 1998 pa se je postopno začela pisati zlata pravljica s Srečkom Katancem. S kom ste najraje sodelovali? Verdenik in Prašnikar sta bila v redu selektorja, Srečko pa ... On je bil najboljši. Dvignil nas je. Pod njegovim vodstvom smo končno igrali nogomet. Nismo se postavili zadaj in čakali, kaj bo storil tekmec. Dobro, kdaj pa kdaj je delal tudi napake. Na tekmi proti ZR Jugoslaviji na Euru (dramatičnih 3:3 v Charleroiju, op. p.) je Srečko naredil napako. Ristić je bil takrat sokomentator na nemški televiziji in se je čudil, zakaj ni pri našem vodstvu poklical na igrišče mene ali pa Spasoja Bulajića. Drugače pa smo igrali zelo dobro. Srečko je bil velik igralec in je točno vedel, kako se morajo vesti profesionalci. Hitro smo ga sprejeli. Tehnično smo bili dobri in tudi mi, ki smo bili bolj na klopi, smo dihali z ekipo. Kot bi rekli Nemci, nas je krasil Teamgeist (moštveni duh, op. p.). Za člansko reprezentanco ste zbrali 17 nastopov, a ste prvo enajsterico občutili le na prvih tekmah, večinoma leta 1997, nato pa v igro večinoma vstopali s klopi za rezervne igralce. Ste bili zaradi tega nezadovoljni? Ne. V Nemčiji mi ni šlo več tako dobro, drugi igralci so v obrambi dobivali prednost. Ko so to videli v reprezentanci, nisem več dobival priložnosti niti tam.

Kaj pa evropsko prvenstvo? Z reprezentanco ste potovali v Belgijo in na Nizozemsko, kjer pa na Euru niste odigrali niti minute? Šest tednov se pripravljaš, potem pa ne igraš, to je vedno slabo. Priznam, bil sem malce razočaran, a imam vseeno lepe spomine. Ko smo z avtobusom pred tekmo s Španijo v Amsterdamu potovali na štadion, smo šli mimo nepreglednih kolon Slovencev, vsi so peli himno. To je bilo zelo čustveno. Dlake so mi šle pokonci, tudi drugim v avtobusu. V Amsterdam je prišlo 12 tisoč Slovencev, neverjetno! Katera je bila najbolj nora tekma, ki ste jo izkusili v reprezentančnem dresu? Povratna v dodatnih kvalifikacijah za Euro proti Ukrajini. Bilo je mrzlo, padal je sneg. Sodili so Nemci, Bernd Heynemann je bil glavni. Poznala sva se iz bundeslige. Ko me je pred tekmo videl v slačilnici, je bil začuden. Vprašal me je, kaj sploh delam tukaj (smeh). Sploh ni vedel, da igram za slovensko reprezentanco. Ko smo se uvrstili na Euro in vrnili na Brnik, je bilo čarobno. Neponovljivo. Čakalo nas je pet tisoč ljudi, nato smo imeli še sprejem v središču Ljubljane.

V slovenski reprezentanci ste nastopali vse do konca evropskega prvenstva. Takrat ste bili stari 29 let. Je bilo slovo prehitro, ste čutili, da bi še lahko igrali? Če ne gre, pač ne gre (smeh). Če nimaš minut v prvi ali pa drugi ligi, nimaš možnosti za reprezentanco. Kaj je bilo takrat narobe v klubu? Kar naenkrat sem bil star 30 let, v Nemčiji pa posvečajo prednost mlajšim. Tisti kratek čas, ko sem bil najhitrejši, sem dobro izkoristil, nato pa se je izkazalo, da sem začel prepozno igrati v bundesligi. Moral bi že prej, pa bi bilo bolje. V bundesligi ste igrali za Fortuno iz Düsseldorfa. Kaj vam je pomenilo več? Uspehi s klubom ali s slovensko reprezentanco? Oboje je zelo pomembno. Ko sem prvič zaigral za Fortuno, je bilo res noro. Bila je pokalna tekma, na drugi strani pa veliki Bayern. V igro sem vstopil, ko je bilo 1:1, nato pa smo zmagali s 3:1. Na štadionu je bilo 55 tisoč navijačev. A s podobnimi občutki sreče in ponosa sem si zapomnil tudi prvo tekmo za slovensko reprezentanco. Čeprav smo izgubili z 0:3. Bili ste prvi ''slovenski'' Nemec v reprezentanci. Za vami so slovenski dres oblekli še Rajko Tavčar, Dominic Maroh, Kevin Kampl ... Je bilo težko sprejeti razlike v miselnosti Nemcev in Slovencev? Kako vam je šlo združevanje prirojene germanske delavnosti z balkansko improvizacijo? (Smeh). Vedno sem si štel v dobro, da sem bil malce ležeren. Da sem imel malce jugoslovanske mentalitete. Kako so že rekli temu? Točno, lako čemo (z lahkoto bomo opravili, op. p.). Vedno sem govoril, da bi Jugoslavija, če bi imela nekaj dodatne discipline od Nemcev, lahko ogromno naredila.

Spremljate nogometni razvoj Kevina Kampla? Še kar, da. Vesel sem zanj. Zelo dobro mu gre, zdaj pa bomo videli, kam bo šel po Salzburgu. Ima komaj 23 let in mora paziti, da bo izbral pravi klub. Navijam za to, da pride v Nemčijo. Bayerju je lahko žal, da ga pred leti ni obdržal.

Se danes čutite bolj Nemca ali Slovenca? Težko vprašanje. Sem sin slovenskih staršev, a rojen v Nemčiji. Tukaj tudi živim. Najbolj pomembno je, da imam obe mentaliteti, kar me lahko le bogati. Ste ostali v stikih še s kom iz zlate Katančeve generacije? Pohvaliti moram socialna omrežja na spletu. To je odlična zadeva. Tako se slišim z Aleksandrom Knavsom, Spasojem Bulajićem in še z nekaterimi. Ko sem lani poklical Zlatka Zahovića, je njegov sin ravno igral na tekmi v Šmartnem ob Paki, a sem prišel v Slovenijo dan pozneje. Tako sem zgrešil Zahovića in Mirana Pavlina. Zelo mi je bilo žal. Torej ste v stiku tudi s Knavsem, ki se je v zadnjih letih nekoliko oddaljil od slovenskih medijev? Da. Tega o Sandiju nisem vedel. Včasih se slišimo za rojstni dan. Pogovarjala sva se ravno pred nekaj tedni. Zdaj živi na Portugalskem in rada obujava spomine. Zadnjič sva se spomnila prigode iz Albanije, ko naju je moj prijatelj, Albanec Igli Tare, s katerim sva igrala pri Fortuni, zdaj pa je športni direktor pri Laziu, zvečer peljal ven. Krasno smo se imeli v Tirani. Veselim se, da bom lahko prekrasne spomine obujal še s kom. Internet res združuje ljudi (smeh).