Rad bi postal to, kar prezira vse življenje

Danes 54-letni nekdanji nogometaš, po mnenju mnogih celo najboljši vseh časov, bi rad postal to, kar prezira vse življenje. Če kdo, potem je najglasnejši kritik nogometnih funkcionarjev na najvišjih položajev prav Diego Armando Maradona. Zdajšnjega predsednika Josepha Blatterja, ki naj bi se poslavljal, in tudi njegovih predhodnikov.

Z mafijci, šarlatani, grabežljivimi prevaranti in še marsikatero nečedno opazko je Švicarja in podobne naslavljal v preteklosti. Zdaj se je odločil, da bo naredil korak naprej in jih skušal naslediti. Verjetno želi svetu dokazati, da lahko svetovni nogomet vodi na pošten način.

Prepad med njim in svetom, v katerega želi, je velik

Na eni strani človek, ki je kljub revščini na račun velike nadarjenosti dosegel svetovno slavo in dobil vse, kar pride zraven. Na drugi strani ljudje, ki predstavljajo elito in prisegajo na leporečje in diplomacijo.

Takšni, kot je Maradona, so trn v njihovi peti. Velik junak majhnega človeka, na katerega še danes prisega velika večina Argentincev in tudi marsikdo drugje po svetu, je iskren in ne skriva vseh napak, ki jih je do zdaj naredil. Teh res ni bilo malo.

Ikona je postal že kot najstnik

Rodil se je leta 1960 v revnem predelu Buenos Airesa in kmalu pokazal neizmerno nadarjenost za nogomet. Skavti so ga hitro opazili, priključil se je nogometni šoli Argentinos Juniorsa. V članski ekipi je debitiral še pred 16. rojstnim dnem in takoj zablestel. Ne le z goli, teh ni bilo malo (na 166 nastopih kar 116 golov), tudi s karizmo, ki jo je imel.

Takrat, še daleč od polnoletnosti, je ob neki priložnosti po seriji slabših rezultatov stopil pred razjarjene navijače, ki so hoteli obračunati z nekaterimi nogometaši, in branil tudi deset in več let starejše soigralce. Tudi zato so njegovo takratno ekipo poimenovali kar Maradona Juniors, pa seveda tudi zaradi številnih golov in preigravanj, s katerimi je navduševal po vsej državi. Takšno slavo je v rodni državi užival, še preden je zakoračil iz najstniških let.

Vpričo kralja je pretepal nasprotnike

Vmes je mlado argentinsko reprezentanco leta 1979 popeljal do naslova svetovnega mladinskega prvaka, leta poprej doživel veliko razočaranje, ko ni bil izbran v reprezentanco, ki je pred domačimi navijači osvojila naslov, odigral sezono pri slovitih Boca Juniorsih in leta 1981, takrat je bil star šele 21 let, kot velika zvezda za takrat rekordnih 7,6 milijona ameriških dolarjev odšel v Evropo. Okrepil je Barcelono.

V Kataloniji je ostal dve leti, odigral nekaj sijajnih tekem, med drugim postal tudi prvi nogometaš Barcelone, ki so mu v Madridu ploskali navijači Reala, osvojil tri lovorike (pokal, ligaški pokal in superpokal), a bolj kot uspehi so njegovo obdobje v Španiji zaznamovale poškodbe in predvsem incidenti.

Predvsem zadnji. V finalu pokala leta 1984 se je s pravim karatejskim udarcem spravil nad nogometaša Andonija Goikoetxeo in ob zgražanju španskega kralja Juana Carlosa, ki si je tekmo v Madridu ogledal s tribun, surovo obračunal s še nekaj nogometaši Athletic Bilbaa. Po tem je postalo jasno, da prostora v Barceloni zanj ni več.

V Neaplju ima še danes status božanstva

Sledila je selitev v Neapelj, kjer je v nepolnih sedmih sezonah, kolikor jih je preživel tam, za večne čase postal junak Napolija. Reven in vročekrven predel Apeninskega polotoka je bil kot nalašč zanj. S klubom, ki pred tem ni bil pretirano uspešen, je bil dvakrat italijanski prvak, zmagal je tudi v evropskem pokalu Uefa in dodal lovoriki v italijanskem pokalu, pa tudi superpokalu.

Napoli je bil strah in trepet italijanskih nogometnih zelenic predvsem po zaslugi enega človeka, ki ga v Neaplju še danes niso pozabili. Kadar se vrne tja, vedno povzroči skoraj izredno stanje, kot da bi se zgodila kakšna večja naravna katastrofa.

Božja roka in naslov, ki ga je prinesel Argentini

Podoben status si je medtem dokončno priboril tudi v Argentini, ko je Argentince leta 1986 popeljal do naslova svetovnega prvaka v Mehiki. Na tistem turnirju je blestel, nepozabna je predvsem tekma proti Angliji.

Takrat je pri zmagi nad Anglijo z 2:1 najprej prelisičil sodnika in zadel z roko. "To je bila božja roka," je govoril pozneje, potem pa je skozi obrambo Angležev uprizoril slalom, ki se ga ne bi sramovala niti Tina Maze, in poskrbel za najlepši zadetek v zgodovini svetovnih prvenstev.

Najprej kokain, potem efedrin in počasi konec

Leta 1990, takrat še kot član Napolija, je igral tudi na svetovnem prvenstvu v Italiji in izgubil v finalu. Pozneje se je tudi neapeljska zgodba končala klavrno. Leta 1991 je bil kaznovan zaradi uživanja kokaina, suspenz pa je trajal kar 15 mesecev. Po vrnitvi na nogometne zelenice je igral v Španiji, kjer je bil član Seville, a tam ni zdržal dolgo.

Po enem letu se je vrnil v Argentino, bil leto dni član Newell's Old Boys, pa potem še tri sezone, v katerih je igral zelo redko, spet nosil dres Boca Juniors, a takrat je bilo resnega igranja nogometa zanj konec. Končalo se je leta 1994 na svetovnem prvenstvu v ZDA. Tam je bil po zmagi nad Grčijo, ko je zabil tudi gol, izključen s prvenstva, ker je bil pozitiven na dopinškem testu. V njegovi krvi so našli sledi efedrina.

Kadil cigare s Fidelom Castrom

Že kot igralec in tudi pozneje je veliko pozornosti vzbujal s svojim političnim nazorom. Bil je velik prijatelj nekdanjega predsednika Venezuele Hugom Chavezom, na sebi že vrsto let nosi tetovažo argentinskega revolucionarja Cheja Guevare, prijateljeval je tudi s Fidelom Castrom. Nekdanji veliki vodja Kube je Maradoni tudi pomagal uiti iz primeža kokainske odvisnosti, s katero se je, kot je priznal pozneje, boril več kot dve desetletji.

Že nekaj časa je zdravega videza, krajši čas se je ukvarjal tudi s trenerskim poslom in bil selektor Argentine, s katero je na svetovnem prvenstvu 2010 doživel polom. Zdaj se je očitno odločil za nov korak. Namerava se podati v funkcionarske vode in že takoj skočiti na najvišji položaj.

Ima svojo cerkev in na stotine pesmi

Pri tem se zastavljata veliki vprašanji: ali je obsojen na neuspeh in ali se bo znašel med ljudmi, ki prisegajo na povsem drugačna pravila, kot jih pozna on.

Da verjame v uspeh, verjetno ni dvoma. Samozavesti mu nikoli ni manjkalo. Če ne drugega, jo lahko vedno črpa iz ljubezni, ki jo do njega gojijo njegovi sonarodnjaki. Med njimi je celo tako zelo priljubljen, da ima v Argentini svojo cerkev, da številnih grafitov, tetovaž z njegovo podobo in tudi na stotine pesmi – nekatere so delo zelo priznanih južnoameriških avtorjev, ki so jih napisali v njegovo čast – niti ne omenjamo. Pa bo to dovolj?