Pečečnik še ni obupal

Ima finančna sredstva, ima idejo, ima tudi voljo. Malodane idealen sodelavec za sklepanje dogovorov. Nima pa gradbenega dovoljenja, ki bi lahko omogočil začetek brnenja gradbenih strojev ter v skladu z obstoječimi zamislicami Ljubljani ponudil nov športni poligon. Osvežimo misli. Na mestu, kjer sedaj propada Plečnikov objekt, naj bi zrasel kompleks, na katerem bi modernemu štadionu (prvotna ideja o 12.000 gledalcih je bila naknadno zmanjšana na 7.500) družbo delalo nakupovalno središče, z njim vred pa še rehabilitacijska športna klinika, plesne dvorane, hotel, strelišče, park in še kaj. Pred štirimi leti so družbeniki GA d.o.o., MOL (Mestna Občina Ljubljana) in OKS (Olimpijski komite Slovenije) ustanovili družbo Bežigrajski športni park. Napovedovalo se je marsikaj, a so nasmehe iz ustnic vztrajno brisale težave s pridobitvijo gradbenega dovoljenja. Nezadovoljstvo je bilo zaznati na različnih bregovih. Stanovalci Fondovih hiš so še danes odločno proti načrtovanemu posegu, skupni jezik je bilo izjemno težko najti z zagovorniki Plečnikove dediščine, najtežje pa je snovalcu projekta, ki je v prenovo štadiona vložil že več milijonov evrov, nazaj pa za zdaj dobil le prazne obljube. ''Tudi v bodoče bomo strpno čakali na gradbeno dovoljenje za Bežigrajski športni park. Sam osebno ga pričakujem do konca leta. V takem okolju, kjer zasebnik vlaga 25 milijonov eurov, da bi izgradil javni prostor, pač nimam nobene garancije. Tako se obnaša cela država in zato smo v takšnem stanju, kot smo in zato je v takšnem stanju tudi slovenski nogomet in celoten šport. Borili se bomo dalje in kdor je močan bo z nami…,'' je v začetku junija sporočil Joc Pečečnik, ki želi nekdanji trdnjavi slovenskega nogometa vrniti že davno izgubljeni sijaj. Brez novega štadiona ne bo govora tudi o ''velikem'' Interblocku, nekdanjemu osvajalcu pokalnih lovorik, ki je v pomanjkanju ambicij in delovnega prostora načrtno zaplaval v drugoligaških vodah. Z namenom racionalizacije stavi na mlade generacije, zato se je povezal z NK Bravo, pri tem pa se mu po glavi vseskozi plete določen prizor. Ko bo lahko Interblock zaigral na prenovljenem objektu sredi Ljubljane in skušal zaživeti v prvoligaški luči, ki se ji je do nadaljnjega, pač do izpolnitve infrastrukturnih pogojev, odpovedal: ''Na Bežigrajskem športnem parku bomo v prvi ligi igrali z doma vzgojenimi igralci,'' je trdno odločen bogati podjetnik, ki trmasto vztraja pri projektu: ''Vztrajal bom do takrat, dokler ne bom izgubil zadnjega upanja za izdajo gradbenega dovoljenja ali pa mi bo zmanjkalo sredstev za vlaganje v šport.''

Prihodnje tri mesece bo zaradi opravljanja poslov preživel onkraj velike luže, vmes pa čakal na morebitno novico, ki bi mu polepšala življenje. Navkljub bogastvu, s katerim si lahko privošči veliko, bi mu največje zadovoljstvo podal majhen papir, na katerem bi se lesketal napis o odobrenem gradbenem dovoljenju. Stroji bi lahko začeli brneti, podoba najlepšega in najrazkošnejšega butičnega nogometnega štadiona na svetu, kot se je rad večkrat izražal v javnosti, pa bi v nekaj letih ugledala luč sveta. Do takrat, če sploh do kdaj, bo Plečnikova podrtija v popolni nemoči še naprej propadala. Sodeluje lahko le še z naravo, pa še tu je povsem nemočna. Nekoč je na tem delu Ljubljane kraljevala ena najbolje pripravljenih nogometnih površin. Danes jo je preraslo grmičevje, ponekod že tudi drevesa. Kot da bi vsi skupaj v en glas potarnali: ''Kjer se prepirata dva, naj vsaj narava dobiček ima.'' A nameni snovalcev Bežigrajskega športnega parka zagotovo niso segali v to smer.