O tem, kar je doživel, bi lahko napisal knjigo

Še lani je bil eden izmed nosilcev Maribora, katerega barve je nosil štiri leta, del velikih evropskih podvigov, eden izmed najboljših posameznikov slovenske lige in tudi reprezentant. Potem ga je tam, kjer ima glavno besedo Zlatko Zahović, doletela zgodba, ki jo je prej in potem v Ljudskem vrtu doživel še marsikdo (Elvedin Džinić, Aleš Mejač, Dalibor Volaš …). Iz nikoli pojasnjenih razlogov so ga odstranili iz članske ekipe, postalo je jasno, da v Mariboru zanj ni več prihodnosti.

"O tem, kaj se je dogajalo na koncu, ne bi govoril. Prišel bo čas, ko bodo stvari prišle na svoje mesto in bom povedal kaj več, za zdaj pa bi rekel, da sem na štiri leta, ki sem jih prebil v Mariboru, zelo ponosen," danes, približno leto in pol pozneje, pravi Goran Cvijanović.

"Na Maribor imam lepe spomine. V vijoličastem dresu sem doživel marsikaj lepega, to je bila uspešna zgodba. Štiri leta sem igral zelo dobro, mogoče je bilo le pol leta slabše, a to je v nogometu normalno. Ne moreš biti vseskozi v top formi. Najbolj sem ponosen na to, da me imajo ljudje v Mariboru še vedno radi. Navijači in ljudje v klubu, soigralci. To pomeni, da sem tam pustil svoj pečat," je dodal.

Pri Matjažu Keku je iskal odgovore, a jih ni dobil

Sledila je prva preizkušnja v tujini in prestop v Rijeko. Pod vodstvom Matjaža Keka je v prvi polovici sezone redno igral, bil med nosilci Rijeke, ki je navduševala v Evropi, potem pa mrk. V drugem delu sezone je bil, pa čeprav je redno treniral in ni bil poškodovan, postavljen na stranski tir, igral ni skoraj nič in razplet je bil pričakovan. Od Reke se je po koncu sezone poslovil.

"V Rijeki sem najprej nadaljeval s tem, kar sem kazal v Mariboru. Bil sem zelo zadovoljen. Igrali smo dobro, bili do zadnjega v igri za napredovanje iz skupinskega dela evropske lige, bil sem član začetne enajsterice, okolica me je sprejela, podpore navijačev ni manjkalo, bilo je res sanjsko," pravi primorski vezist, ki je za Rijeko nastopil na 27 tekmah in zabil en gol, zadel je spektakularno, s sredine igrišča.

"Potem sta pozimi prišla dva nova nogometaša, za enega so v klubu odšteli kar nekaj denarja, in kar naenkrat nisem več igral. Zakaj, ne vem. Iskal sem odgovore, a jih nisem dobil. Treniral sem dobro, tudi v klubu so bili zadovoljni z mano, a ko sem videl, da priložnosti ne bom dočakal, sem se odločil, da odidem," je reško zgodbo opisal danes 29-letni nogometaš.

"Malce se mi je zdelo čudno, ker mi Kek nikoli ni povedal, zakaj je bilo tako, kot je bilo. Sploh zato, ker sva rojaka, pa tudi zato, ker je v javnosti vedno govoril, da sem velik profesionalec in je zadovoljen z mano, a tako je pač bilo. V preteklost se ne nameravam več vračati. Naj nekatere stvari ostanejo tam, kjer so. Gremo naprej," je še povedal in dodal, da so mu na Reki ponudili podaljšanje enoletne pogodbe, ki jo je podpisal ob prihodu, a je ni sprejel. Hkrati je poudaril, da so bili na Reki zelo korektni.

Dogajalo se je marsikaj, a ni prišlo v javnost

In potem poletje 2015. Pridno je treniral in čakal na nov klub, želel si je v tujino. Čakal je, se dogovarjal, a se ni izšlo.

"O tem, kar se je dogajalo letos poleti, bi lahko napisal knjigo. Če se jo bom kdaj odločil napisati, imam materiala več kot dovolj. Dogajalo se je marsikaj, a ni prišlo v javnost. Že ta zgodba, o kateri se je pisalo, pove dovolj. Nazadnje sem bil dogovorjen z italijanskim drugoligašem Ascolijem, že opravil zdravniški pregled in se dogovoril o vseh podrobnosti, a se je zapletlo. Zadnji dan, ko bi moral podpisati, pa nogometaš, ki so se ga v klubu želeli znebiti, ni privolil na to, da bi bil posojen v tretjo ligo, in prestop je padel v vodo. To je samo eden izmed bizarnih dogodkov, ki sem jih doživel v zadnjih mesecih, bilo jih je še več," je zanimivo zgodbo, ki je zdaj dobila novo poglavje, sklenil Cvijanović.

Minilo je hitro. Ko je lepo, je vedno tako.

Zdaj se je vrnil v slovensko prvo ligo, v njej je do zdaj zbral 232 nastopov in zabil 46 golov, in do konca sezone sklenil sodelovanje z Gorico. Prav v njenih vrstah se je pred leti uveljavil in začel pot med najboljše slovenske nogometaše.

"Minilo je hitro. Danes čas hitro mineva. Ko je lepo, pa še hitreje. Vesel sem, da sem se vrnil v klub, ki je zdaj spet na zdravih temeljih. Že ko sem odhajal, so bile težave, a da bo tako hudo, kot je potem bilo, si nisem mislil. Sem pa prepričan, da bo spet bolje. Ljudje, ki so zdaj v klubu, se trudijo. Delajo 24 ur na dan. Rezultati so že vidni," pravi nogometaš, ki je Gorico zapustil leta 2010, ko je odšel v Maribor.

Zdaj je prišel v klub, ki je presenečenje prvega dela sezone. Po 13 tekmah je na drugem mestu. Z našim sogovornikom bo tam poskušal tudi ostati. Prav lahko se zgodi, da bo zaigral že na petkovi tekmi v Zavrču.

Zakaj pa ne kar po naslov?

"Registriran sem, pripravljen sem dobro, ekipo prav tako poznam, saj sem z Gorico treniral že dlje časa. Res je, da mi manjka tekem, a na prijateljski tekmi proti Carpiju sem videl, da bo šlo. Verjamem, da bom ekipi kmalu v pomoč. Miran Srebrnič, Andrej Komac in preostali delajo odlično. Verjamem, da lahko ostanemo tam, kjer smo. Še več, mislim, da gremo lahko tudi po naslov. Vzdušje v ekipi, ki je posrečena zmes mladih in izkušenih nogometašev, je odlično. Bomo videli. Gremo iz tekme v tekmo," optimizma ne skriva nogometaš, ki ima še vedno ambicije za igranje v tujini.

"Lahko se zgodi, da odidem že pozimi, a o tem trenutno ne razmišljam. Do 12. decembra, ko je konec prvega dela prvenstva, bom z mislimi le pri Gorici. Verjamem, da ji lahko pomagam, ona pa meni. Prepričan sem, da lahko na igrišču pokažem to, kar sem v preteklosti že kazal," je pogovor sklenil Cvijanović in si v prihodnosti zaželel več sreče, kot jo je imel v zadnjem obdobju. Glede na to, kaj vse je doživel, bi mu moral podobno privoščiti tudi vsak pravi nogometni navijač.