Nemec, ki je z očetom jokal zaradi Slovenije

Njegova zgodba je podobna tistim, ki jih je spisal že marsikdo. Ne samo v športu in v nogometu. Da so ga priznali tam, kjer je naredil prve korake, je moral Kevin Kampl prehoditi trnovo pot, zapustiti rodno državo, pomagal si je tudi s svojo drugo domovino, Slovenijo, in zdaj z veseljem ugotovil, da mu je uspelo.

Mladenič, rojen v Solingenu leta 1990, je prve trenutke z nogometno žogo doživel v tamkajšnjem lokalnem klubu, pri katerem so ga hitro opazili skavti Bayerja in ga zvabili v Leverkusen. Tam je igral vrsto let, leta 2010 podpisal profesionalno pogodbo in se prebil do članske ekipe, vmes so ga dvakrat posodili v drugo ligo k Greuther Fürthu, a v matičnem klubu nikoli ni dočakal priložnosti. Približno pol ure igre v evropski ligi v sezoni 2010/11 je bilo vse, kar je dobil.

Srečo je poiskal drugje

Razočaran je ugotovil, da v Leverkusnu zanj ni prihodnosti, in se odločil poskusiti drugje. Pot, ki je bila pred njim, ni bila lahka. Leta 2011 je pristopil k Osnabrücku, ta je igral v tretji nemški ligi. Prav v tem klubu je dobil tisto, kar je potreboval. Zaupanje trenerjev in mesto na igrišču. Ponujeno je izkoristil in opozoril nase.

Ostal je zgolj leto dni, tretjo ligo je prerastel in se preselil razred višje. Nemški drugoligaš Aalen je zanj odštel 250 tisoč evrov. Le dva meseca je ostal njegov član, število tekem, ki jih je odigral tam, lahko preštejemo na prste ene roke, in na zadnji dan poletnega prestopnega roka leta 2012 odšel v Salzburg. Tamkajšnji Red Bull je zanj odštel tri milijone evrov in poskrbel za posel, ob katerem so si pri Aalnu zadovoljno meli roke.

V Mozartovem mestu je eksplodiral

Po rojstnem mestu slovitega skladatelja Wolfganga Amadeusa Mozarta je zakorakal z dolgimi in hitrimi koraki. Že v prvi sezoni je postal njegov ključni mož, navduševal je s hitrostjo, lahkotnostjo gibanja, podajami in zadetki.

Sezono za tem, ko so Salzburžani na domačih igriščih osvojili vse, kar je bilo mogoče, so bile njegove številke še bolj neverjetne. V prvi polovici sezone, sredi katere smo, je sijajne predstave le nadaljeval. Jasno je postalo, da je Salzburg zanj postal premajhen. "Želim iti nekam, kjer bom še napredoval," je sporočil.

In je odšel. V ponedeljek je postalo jasno, da je zavrnil številne klube, med njimi je bil tudi svoj nekdanji Bayer, in zvestobo obljubil Borussii Dortmund. Ta je v osmini finala lige prvakov, a sam pravice nastopa v tem tekmovanju, v katerem še ni igral, ne bo imel, saj je z zdaj že nekdanjim klubom sodeloval v kvalifikacijah v tej sezoni. Tudi v prihodnji dvomimo, da bo.

Borussia Dortmund je namreč predzadnja v nemškem prvenstvu in daleč od mest, ki zagotavljajo boj zanjo, a očitno verjame, da bo kmalu drugače. Pa tudi fotografija iz mladosti, ki je hitro zakrožila po spletu, je zgovorna. Na njej, ko je bil še deček, ponosno pozira z majico kluba, h kateremu je pristopil zdaj. Očitno je izpolnil sanje.

Na poti do tega cilja si je pomagal tudi s Slovenijo. Čeprav je Nemec, je že vrsto let član slovenske reprezentance.

"Hvaležen sem Nemčiji, a sem vedno sanjal le o tem, da bi igral za Slovenijo. Morda se sliši smešno, a imam se za pravega Slovenca," je povedal že pred časom, takrat je imel še nekaj težav s komunikacijo v slovenskem jeziku.

Po zapletu z Matjažem Kekom bi ga skoraj izgubili

Njegovi starši so Slovenci, Mariborčani, ki so se v tujino podali zaradi dela. Z mamo se je doma pogovarjal nemško, z očetom slovensko. Na poti do članske reprezentance je imel tudi nekaj težav, po zapletih s takratnim selektorjem izbrane vrste do 15 let Matjažem Kekom ga nekaj časa ni bilo v mlajših selekcijah, a je bil potrpežljiv.

"Takrat so me klicali Nemci. Dolgo časa sem premišljeval, a se nisem odločil za tak korak. Raje sem počakal," je povedal več let pozneje in dočakal novo priložnost. Tomaž Kavčič ga je v reprezentanco do 21 let sprejel z odprtima rokama in hitro ugotovil, da je ravnal prav. Dobil je nogometaša, ki je postal vodja ekipe in pomagal do odličnih rezultatov. In hkrati dal vedeti, da bo kmalu v pomoč tudi članski selekciji.

To se je pozneje tudi zgodilo. Prvi ga je k sodelovanju povabil Slaviša Stojanović, debitiral je oktobra 2012 v Mariboru na tekmi proti Cipru. Sprva ni igral veliko, ko je selektorsko mesto zavzel Srečko Katanec, se je vse spremenilo. Postal je eden od ključnih mož Slovenije. Še bolj bi moralo to do izraza priti v prihodnosti, za zdaj ostaja pri 14 nastopih in zadetku.

Oče je v Bielefeldu zajokal

Prvič je od začetka igral na prijateljski tekmi v Bielefeldu maja lani proti Turčiji, ko je Slovenija zmagala z 2:0. Takrat so ga s tribun spremljali družina in prijatelji. To je tekma, ki je ne bo nikoli pozabil.

"Očetu ogromno pomeni, da igram za svojo državo. Ko sva si po tekmi segla v objem, sva začela jokati. To so trenutki, ki jih je težko opisati," se je čustvenega dogodka spomnil nogometaš, ki nase opozarja tudi s tem, da pred tekmami vedno glasno poje slovensko himno.

Pa ne samo s tem. Tudi z zanimivimi pričeskami, ki jih spreminja iz meseca v mesec, včasih tudi iz tedna v teden. S kakšno se bo januarja predstavil gorečim navijačem v Dortmundu, lahko samo ugibamo.