Narobe svet na Tahitiju: z rajskih plaž med svetovno elito

Na pokalu konfederacij nastopajo svetovne nogometne veselile z mnoštvom udarnih imen in velemojstrov, članov najmočnejših in priznanih klubov. Največ je Brazilcev, Špancev, Italijanov, z izjemnim nogometnim naborom imajo sladke težave tudi v Urugvaju, Mehiki, Nigeriji ter na Japonskem, pri zadnjem udeležencu pokala konfederacij pa nastopi praznina. Reprezentanca Tahitija se pripravlja na nogometni praznik, s kakršnim še ni imela opravka. In verjetno tudi nikoli ne bo več. Nastop na svetovnem prvenstvu je oddaljen svetlobne kilometre, sploh s takšnim seznamom igralcev, na katerega računa v teh dneh. V Brazilijo je prispelo 23 nogometašev, le en pa pozna zakonitosti igranja za resen evropski klub. To je 33-letni napadalec Marama Vahirua. Večino kariere je podaril francoski prvi ligi in tresel mreže v dresu Lorienta, Nice in Nantesa, s katerim je osvojil tudi državni naslov. Nancy ga je v prejšnji sezoni posodil grškemu Panthrakikosu, palčku v primerjavi z evropskimi klubskimi velikani, a še vedno moštvu, ki je od amaterskih klubov iz Tahitija močnejši za nekaj razredov. Pa bodo drago prodali kožo trem tekmecem v skupini B?

In kako je Tahitiju s tako skromno selekcijo sploh uspelo nastopiti v tako izbrani druščini v Braziliji? Lahko se zahvali nenadejamu prvencu na prvenstvu Oceanije, pa tudi odločitvi Avstralije, da se pridruži azijski nogometni družini. Od velikih je tako v Oceaniji ostala samo Nova Zelandija, ki pa je v lanskoletnem polfinalu šokirala navijače s porazom z Novo Kaledonijo. Tahiti je v finalu izkoristil priložnost in postal šele tretji različni prvak Oceanije v 40-letni zgodovini tekmovanja.

Tako se je nogometnim amaterjem, ki prihajajo iz nekdanje francoske kolonije, znane po prečudovitih plažah in barvitih otokih, ponudila priložnost, da se udarijo z Nigerijo, Španijo in Urugvajem. S prvaki Afrike, Evrope in Južne Amerike, ki bodo poskrbeli za prigode, o katerih bodo igralci Tahitija rade volje klepetali z vnuki. Ekipa, ki računa le na enega profesionalca in kar 22 amaterjev, bo doživela vrhunec kariere. Vratar Xavier Samin je učitelj telesne vzgoje, branilec Tamatoa Wagermann kondicijski trener, napadalec Samuel Hnanyine pa fizični raznašalec v skladiščih, kjer se namesto z žogo vsakodnevno ubada z nošenjem težkih, tudi 50-kg vreč, polnih moke in drugih živil. Takšna je realnost izbrancev Eddyja Etaete, selektorja Tahitija, enega izmed treh delavcev krovne zveze, ki so redno zaposleni. Ima to srečo, da je nogomet priljubljen na romantičnem otoku, najbolj pa ponosen na odmevno zmago iz leta 1971, ko jih je na južnopacifiških igrah dobila po prstih selekcija Cookovih otokov in izgubila z neverjetnih 0:30.

Uporniki z ladje Bounty in Charles Darwin navdušeni nad gostoljubjem

Ko je Goal.com razmišljal o Tahitiju, je predstavil nekatere njegove značilnosti. Ljubiteljem prekrasnih plaž (otok Bora Bora), mičnih in prijaznih deklet, neokrnjene narave je ostal v prijetnem spominu. Predstavlja tudi domovino tatujev, ki iz leta v leto krasijo telesa vse več nogometašev, le malokdo pa se zaveda, da je svet ponorel na njih zaradi običaja, rojenega na Tahitiju. Polinezijska beseda "tatau" ne izžareva le smisla za lepoto in pogum, pač pa širi tudi globja verska sporočila. Bog telesnih poslikav na Tahitiju je Tohu, ki naj bi poskrbel za to, da je vsem ribam v morju podaril vse možne barve. Lepote Tahitija je rad odkrival znameniti francoski slikar Paul Gaugain, ki je svetu približal razkošje polinezijske kulture, nad gostoljubjem so bili zadovoljni uporniki z ladje Bounty, pa tudi slavni raziskovalec Charles Darwin, zadnji stik z vrhunskim športom je podal zdaj že upokojeni francoski teniški igralec Fabrice Santoro, ki se je rodil prav na Tahitiju. V državici, ki ima nogometno reprezentanco na Fifini svetovni jakostni lestvici šele na 138. mestu, a vseeno nastopa na pokalu konfederacij. Tega pa ne zmore ravno vsak ...