Luka Elsner: Vse skupaj spominja na čudež, a …

V tujini se dokazuje šest let, zamenjal je že kar nekaj klubov (Pafos - Ciper, Union St. Gilloise, Kortrijk, Standard Liege - vsi Belgija, Amiens in Le Havre - oba Francija), a ni bil še nikjer tako rezultatsko uspešen, a tudi srečen, kot na trenerskem položaju najstarejšega francoskega kluba, ponosa Normandije. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Elsnerjevi so zaznamovali slovenski nogomet. Pokojni dedek Branko je podiral mejnike na področju stroke, tako da se ga je oprijel vzdevek oče slovenskih trenerjev. Oče Marko, ki je izgubil boj z zahrbtno boleznijo in zapustil svet mnogo prezgodaj, spada med najboljše nogometaše, ki so se rodili na slovenskih tleh. Nogometni stroki se je s srcem in dušo zapisal tudi stric Brane, medtem ko si je brat Rok, podobno kot on, zgradil zelo spodobno kariero, v kateri se je družil tudi s slovenskimi reprezentanti.

Ker jabolko ne pade daleč od drevesa, se ni nogometna javnost pred desetletjem niti najmanj začudila odločitvi Luke Elsnerja, da se preizkusi v trenerskem poslu. Nase je opozoril že v 1. SNL, navduševal z Domžalami, po manj prijetni izkušnji pri Olimpiji pa se je odpravil v tujino. Želja po novem dokazovanju, iskanju navidezne trenerske idile, ga je popeljala po številnih državah. Začel je na Cipru, nato pa se ustalil v okolju, ki mu je bilo znano že od mladosti. Ko je vodil varovance v francoskem jeziku, se je počutil kot riba v vodi. Nihal je med boljšimi in slabšimi rezultatskimi obdobji, spoznaval vedno več belgijskih in francoskih klubov, ko pa je lani sprejel ponudbo drugoligaša Le Havra, uradno najstarejšega kluba v Franciji (1872), ki uživa velik ugled, a že dalj časa ne najde načina, kako bi se vrnil na poti stare slave, je našel okolje, kjer lahko končno uživa.

V Normandiji dela v miru, za nameček pa mu prvič, odkar se dokazuje v tujini, gredo na roko še rezultati. Že dalj časa je na vrhu. Ruši rekorde, brez poraza je že neverjetnih 31 zaporednih tekem. Tako se 40-letni slovenski trener spogleduje z naslovom drugoligaškega prvaka in ne skriva sreče, saj je našel tisto, kar je dolgo iskal. Zato se želi tu ustaliti, preživeti več let in osvajati točke v elitnem francoskem prvenstvu. Le Havre na takšen privilegij čaka že 14 let.

Čeprav se v tujini dokazuje zadnjih šest let, pozorno spremlja tudi dogajanje v Sloveniji in stiska pesti za Kekovo četo. Veseli se tudi, kako bi lahko napredovanje med francosko elito obogatilo klubsko blagajno. Takrat bi se lahko spustil tudi v boj za nakup katerega izmed bolj cenjenih slovenskih nogometašev. Za zdaj priznava, da ob takšnih številkah, ki se omenjajo glede prodaje Žana Vipotnika, Le Havre preprosto nima možnosti.

Danes zvečer bo Le Havre gostil Rodez. Elsnerjevim varovancem pred tekmo, čeprav ni izgubil že 31 tekem zapored, ne manjka motivacije. ''Ni še vse popolno. Doma že tri tekme čakamo na zmago. Konstantno si moraš postavljati nove izzive. To je najlažja pot, da ne izgubiš motivacije. Če bi gledali nazaj čez ramo, bi bila to nevarna stvar. Sploh zaradi tega, ker smo že pri koncu sezone in vsi govorijo, kako smo že v prvi ligi in tako naprej.'' Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

V Franciji pišete nogometno pravljico. Vašega neverjetnega niza kar ne more biti konec. Le Havre je neporažen že 31 tekem zapored in suvereno vodi v drugi ligi, od vrnitve med najboljše vas loči praktično le še nekaj milimetrov.

Vse skupaj resnično spominja na čudež. Težko bi si pred sezono, zlasti zaradi finančnih sredstev, ki jih imamo na voljo, predstavljali, da bomo tako uspešni. A ni še čas za čestitke. Za zdaj smo lahko zadovoljni, da se je vse skupaj tako lepo sestavilo, a je treba postoriti še nekaj stvari. Moramo se še dokazovati. Daleč od tega, da bi bilo vse popolno.

Niz neporaženosti doživljamo le kot stransko zadevo ob našem osrednjem cilju. Ta pa je prvo mesto. Napredovanje v prvo ligo. Zato se na niz neporaženosti sploh ne oziramo. Smo pa veseli, da je postala neporaženost DNK naše ekipe. Zlasti želja, da ne prejmemo zadetka in ohranimo mrežo nedotaknjeno.

V tej sezoni ste na 33 tekmah prejeli zgolj 15 zadetkov! Kako vam je to uspelo?

Fantje so hitro doumeli, kje leži naša največja moč. S tako dobro obrambo lahko pogosteje dobivamo tekme. Imamo nesporen talent v obrambni fazi, dobre vratarje, napadalce, krilne igralce, ki radi delajo in razumejo pomembnost pritiska. To je neki kolektivni projekt, ki zelo dobro deluje. Tukaj smo naredili odločilno razliko.

Sportal V Franciji odmeva čudež Slovenca

Luka Elsner bi lahko izpisal prav posebno zgodovino slovenskega nogometa. Lahko namreč postane prvi trener, ki bi vodil dva različna kluba v eni izmed petih najmočnejših lig na svetu. Bojan Prašnikar je v Nemčiji vodil Energie Cottbus, Luka Elsner pa v Franciji Amiens. Zdaj je na odlični poti, da v prvi ligi vodi še Le Havre. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Že dolgo kraljujete na lestvici. S kakšnimi cilji pa ste sploh vstopili v sezono, da okrog vaših uspehov vlada takšno začudenje?

Če bi vprašali klubsko vodstvo, bi vam rekli, da moramo čim prej v prvo ligo (smeh, op. p.). Vendarle pa je bil realen cilj nekaj povsem drugega. Lani smo tako razmišljali o tem, da bi mirno speljali prvenstvo do konca in se uvrstili okrog 10. mesta. Glede na to, da je to prvi korak v nov projekt in da smo imeli izredno malo časa za priprave, hkrati pa zelo nizek proračun za transferje, današnji uspeh še toliko bolj preseneča. Za prihode igralcev namreč nismo porabili niti evra. Privabljali smo le proste igralce, jih pripeljali brezplačno, enega so nam tudi posodili. A nam je vseeno uspelo. Zgodilo se je proti vsem pričakovanjem.

Je posredi kakšna ogromna denarna nagrada ali kakšen drug motivacijski dejavnik, da vaši igralci nastopajo kot v transu in si tako močno želijo uspeha?

Ne. Klub niti ni v takšnem finančnem stanju, da bi si to lahko privoščil, niti niso to vrednote, ki bi jih želeli. Motivacijo želim znotraj same ekipe. Prevladuje solidarnost, vse je podrejeno skupnemu cilju. Vsak bo iz tega potegnil nekaj dobrega. To je iz človeške perspektive fantastična avantura.

Ekipa je odlično povezana, zadovoljstvo je priti v službo. Ne le meni, ampak tudi mojim sodelavcem in igralcem. To je morda še najboljši del zgodbe. Pot, ki jo hodimo, je enako pomembna in prijetna kot končni cilj.

Spregovoril je tudi o željah v prihodnosti. Bo podaljšal pogodbo s klubom? ''Bomo videli, kaj se bo zgodilo, ko se bo sezona končala. Ko bo izpolnjen cilj. Za zdaj smo presegli vse, kar smo si zastavili v prvem delu projekta. Trenutno je na vidiku podaljšanje enkratne zgodbe. Sem tudi v letih, kjer se je fino vključiti v pozitiven proces in se ustaliti. Nič drugega ne šteje, kot to sezono končati z uspehom. Klub čaka na preboj v prvo ligo že 14 let. Imam pa pogodbo tudi še za naslednjo sezono. Mislim, da jo bomo, če se uvrstimo v prvo ligo, še podaljšali.'' Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

V vlogi trenerja uživate kot že dolgo ne?

Da. Čutim privilegij, da lahko delam v takšnem okolju. Da lahko delam s tako ekipo. Že rezultatsko mi Le Havre prinaša zadovoljstvo, enkratni pa so tudi proces s strokovno ekipo, vsa ta energija, ki nas obkroža, pa tudi izbor igralcev. Vse je imenitno. Resnično mi je v užitek delati in peljati naprej takšno ekipo.

Kako tako imeniten niz Le Havra, ki je bil dosežen pod vašim vodstvom, doživljajo francoski mediji?

V njihovih očeh smo nepomembni. To je vseeno le druga liga, ki je v medijski senci prvoligaške konkurence. Kar pa se tiče prepoznavnosti ekip, je druga liga v tej sezoni kar solidna. Prisotne so ekipe z visokim ugledom: Bordeaux, St. Etienne, Metz in še bi lahko našteval. To so ekipe, ki konkretno spadajo v prvo ligo. Zato je atraktivnost druge lige visoka, mi pa smo zaradi rezultatov toliko bolj izpostavljeni. Vemo pa, da je v ospredju kolektiv. Noben posameznik ni preveč pomemben. To velja tudi zame, trenerja.

Vas imajo Francozi, glede na to, da ste polovico svojega življenja prebili v Franciji, za svojega, ali se v medijih poudarja, da ste vendarle Slovenec?

Kar poudarjajo, da sem Slovenec. Rojen sem na naših tleh, tako bo vedno ostalo. Čustvena povezanost v Francijo obstaja, a je bistveno manjša kot tista z mojo domovino.

Zaradi svojega poznavanja Francije, tako nogometa kot družbe, saj sem odraščal v Nici, tukaj zagotovo lažje delujem. Lažje mi je, ker razumem kulturo, mentaliteto ljudi. Dobro, današnje generacije so malce drugačne od tistih, kot sem jih spoznaval, ko sem bil še otrok v Nici. Jezik pa je ključni dejavnik. V tem predelu Francije je za tiste, ki ne znajo francoskega jezika, le malo možnosti. S tega vidika imam ogromno prednost.

Je jezikovna pregrada prehuda, da bi razmišljali o kakšnih okrepitvah iz Slovenije?

Že pri strokovni ekipi je težko. Dejansko je francoski jezik pri Le Havru absolutno nuja. Imamo samo enega tujca, ki govori angleško, pa še ta razume francosko. Kar pa se tiče igralcev, smo bili tudi brez denarja, dobri slovenski igralci pa niso zastonj. In ko gledamo Žana Vipotnika, kakšne številke se omenjajo pri njem, so to za nas nedosegljive stvari. Obstaja tudi zdrav finančni argument, da težko pridemo do slovenskega igralca oziroma do igralca z Balkana, če gledamo še nekoliko širše.

Slovensko ligo pa spremljamo kar pozorno. Naši skavtski ekipi dajem veliko informacij. To bi se lahko še spremenilo z morebitnim prihodom v prvo ligo.

Trener vodilnega francoskega drugoligaša priznava, da Le Havre z zdajšnjim finančnim okvirjem ne bi mogel niti pod razno v klub pripeljati Žana Vipotnika, najbolj vročega slovenskega napadalca. Foto: Grega Valančič/Sportida

V Normandiji je že delovalo nekaj znanih slovenskih nogometnih imen. Poleg vas sta bila pri Le Havru Milan Osterc in Džoni Novak, pri Caenu je nastopal Jan Repas.

Kar nekaj Slovencev je že bilo tu. Zato ne bi bilo nič napačnega, če bi se kaj zgodilo v tej smeri. Je pa druga liga specifična. To je fizično usmerjena liga. Glede tega je prva liga celo lažja za igralce, saj imaš na razpolago več časa.

Bi morda lahko vaš klub okrepil slovenski reprezentant Miha Blažič? Pri Domžalah ste ga že vodili, z Angersom pa se poslavlja od prve lige.

Vse možnosti so odprte. Žal je Miha prišel v klub, ki ima že nekaj časa težave, se je pa dokazal v tujini. Tako na Madžarskem kot tudi na splošno v evropskem nogometu, kjer je sposoben pokazati marsikaj. Bomo videli.

Če bi prišel v vaš klub slovenski nogometaš, bi lahko še večkrat govorili slovensko.

To pa res (smeh, op. p.). Slovensko govorim v Le Havru le še doma s hčerko in ženo, drugače pa se trudim, da ohranjam stik s Slovenijo. Tako z bližnjimi kot tudi s širšim nogometnim svetom. Redno komuniciram z nekaj trenerji, kar mi pride zelo prav. Pa tudi takšne prigode, ko se pogovarjam z vami, novinarji.

Na zadnji tekmi je Le Havre v sosedskem derbiju Normandije premagal Caen z 2:1. In to v gosteh. ''To je bila verjetno najbolj prijetna tekma, kar se tiče vzdušja. Stadion je bil razprodan. V tem okolju je prisotno veliko športno rivalstvo, navijači so pripravili super vzdušje, da pa se je tekma izšla po naših željah, pa je še toliko bolj prijetno.'' Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Le Havre je nazadnje igral v prvi francoski ligi leta 2009. Ali navijači že proslavljajo, je mesto že okrašeno s klubskimi simboli, je prisotna podobna evforija, kot smo ji bili v zadnjih mesecih priča v Neaplju?

Ne. Nismo še v tej fazi. Zato ne dovolimo nobenemu, da bi tako razmišljal, ampak pazimo na to, da tudi navijači ohranijo nek mir. Moramo stopati korak po koraku. Lahko pa povem, da je bila zadnja zmaga v derbiju proti Caenu prekrasna in so nas navijači pričakali veličastno. Povezava s tribuno je odlična. Fantje dajejo vse od sebe. In pri tem mora tudi ostati, v osnovi že zaradi samega mesta. Le Havre je industrijsko mesto, polno delavcev. Največja vrednota je delo. Zato je skoraj nujno, da dajejo nogometaši vse na igrišču. Le tako jih navijači vzamejo za svoje. Te niti nam je uspelo ne le obdržati, ampak še izboljšati. Imamo res zanimivo podporo. Smo na dobri poti, da postane celotno mesto ponosno na nas.

Še lani ste spoznavali povsem drugačno okolje, ko ste vodili belgijskega velikana Standard Liege, znanega po vročekrvnih navijačih in velikem pritisku.

Liege je ekstremno vroč. Ko ti gre pri Standardu, si v nogometnih nebesih, ko pa je težje, pa se znajdeš v peklu. V drugih klubih, kjer je vroč temperament, je drugačna kultura. To prinaša tudi zgodovina kluba. Težko je delovati v teh okoljih, saj se vendarle čuti pritisk ob novem projektu. V Le Havru je bilo prisotno dolgoletno razočaranje, dvomi so bili prisotni povsod in so se izražali na različne načine. Klub smo zapeljali v dobre vode, odziv naših navijačev je enkraten. Je pa drugače povsod pritisk, temu se ne moreš izogniti.

Ko je še v prejšnji sezoni vodil Standard Liege, enega največjih belgijskih klubov vseh časov, je doživel veliko čast, a klubu ni mogel pomagati do nadpovprečnih rezultatov. Povsem drugače se počuti na stolčku Le Havra. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Komaj čakate na podelitev kante, če boste zadržali prvo mesto? Se v drugi francoski ligi sploh podeljuje trofeja najboljšemu?

Ne vem. O tem sploh nisem debatiral, niti nočem o tem razmišljati, da ne bi nehote priklical kakšne nesreče (smeh, op. p.). Dejstvo je, da nas do konca čaka še pet tekem. V igri je še 15 točk. Mi jih potrebujemo še sedem, da bomo lahko povsem mirni.

Če bi se uvrstili v elitno Ligue 1, bi skokovito narasli klubski prejemki, pridobljeni s prodajo televizijskih pravic.

Veliko bi se spremenilo. To je najbolj pomemben vir za klub ob prodaji igralcev. Tudi v Franciji je tako usmerjen trg, težko pa govorim o konkretnih številkah. S prihodom v prvo ligo se televizijske pravice povečajo. Načeloma klub takrat podvoji proračun. Že v naši ligi ima Bordeaux proračun v višini 40 milijonov evrov, naš pa znaša okrog 13. Tudi St. Etienne ni daleč od Bordeauxa, Metzev je višji od 20 milijonov. Kar se tiče tega obsega, ima Toulouse v prvi ligi proračun 40 milijonov, pa je nedavno prišel iz druge v prvo ligo, kjer se je treba stabilizirati.

Denar je dejavnik uspeha. Na kratki rok se da peljati neko zgodbo, a moraš imeti srečo in izbrati prave ljudi. Na dolgi rok pa je treba upoštevati tudi finančni vidik.

Le Havre je bil v drugi svetovni vojni porušen. ''Na plažah, kjer so se izkrcali zavezniški vojaki in so se dogajali odločilni boji, je polno zgodovine. Ob koncu tedna tako ni dolgčas. Je pa mesto na novo postavljeno, po drugi svetovni vojni so bili vsi kamni na tleh. Po arhitekturi se čuti, da je bilo mesto na hitro zgrajeno. Podoba mesta se počasi popravlja in dobiva neko dinamiko, atraktivnost. Jih pa čaka še nekaj dela.'' Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Danes, ko boste gostili Rodez, lahko izenačite neverjeten rekord. V drugi ligi ste že 31 tekem brez poraza, Sedan pa jih je v sezoni 1954/55 nanizal 32.

Rekord Sedana je bil ustvarjen skozi dve sezoni. Nam je to uspelo v eni sezoni, tako da smo en rekord že postavili (smeh, op. p.). Kolikor nam uspe doseči še tega, bo vse super in krasno, a naš glavni cilj je vendarle, da želimo priti v prvo ligo.

Bi bili razočarani, če bi šli v prvo ligo, a osvojili končno drugo mesto?

Tudi v tem primeru bi bilo v klubu prisotno veselje, a vendarle ne bi bilo enako. Sploh, ko si tako dolgo v vodilnem položaju. Močno si želimo ostati na prvem mestu. Drugače te pomni zgodovina, ko je zapisano, da si bil prvak. Tega si vsi želimo, a dobro vemo, kako nepredvidljiv zna biti nogomet. Zato je pomembno ostati skromen.

Domžalčane je vodil na 131 tekmah, v Evropi pa mu je uspel največji met, ko je v Stožicah premagal sloviti londonski klub West Ham (2:1). Foto: Vid Ponikvar

Na vas se radi lepijo rekordi. Ko ste bili v Sloveniji, je za enega poskrbel Nejc Vidmar, med vratnicama Domžal ostal nepremagan več kot tisoč minut zapored. Kot da bi imeli čarobne sposobnosti.

To ni naključje. Vsak trener ima v svoji karieri neko obdobje, ko se mu stvari poklopijo. Je pa obrambna faza nekaj, kar lahko igralci naredijo skupaj. V Domžalah smo imeli v tisti sezoni v uvodnih desetih tekmah res zanimivo serijo, a na koncu so to bolj anekdote kot pa tisto, kar bi zares štelo.

Življenje je vendarle polno naključij. Na zadnji tekmi, ko ste v sosedskem derbiju v gosteh premagali Caen z 2:1, je dosegel zadetek tudi Gautier Lloris, mlajši brat Huga Llorisa, slovitega francoskega vratarja, sicer pa vašega velikega prijatelja, s katerim sta se družila že kot otroka v Nici.

Res je, z Gautierjem se poznava že od prej. Ko sem iz Francije odhajal v Slovenijo, je bil še otrok. Spominjam se ga kot mladeniča, od takrat do zdaj nisva bila v stiku, ampak sem bil povezan bolj z bratom. Je pa to zanimiva zgodba v širšem pomenu našega družinskega kroga, kako sva se našla in kako zdaj dobro sodelujeva. Res je dober igralec. Te vezi mi pomagajo pri vodenju ekipe. Ko imaš ekipo na neki višji stopnji čustvene povezanosti, ti je kot trenerju lažje. Ni pa to enostavno za igralca, saj nosi večjo odgovornost.

Je Lloris vaša podaljšana roka na igrišču?

Je. Čeprav je introvertiran fant, z njim najlažje komuniciram in tako pridobim mnogo informacij. Veliko mi pomeni, da je naša zgodba uspešna, da nam uspe potegniti ven dobre stvari. Znava pa tudi ohraniti pravo distanco pred ekipo.

Branilec Gautier Lloris je njegova podaljšana roka na igrišču. O tem, kako je majhen svet nogometa, priča tudi podatek, da pri Le Havru v strokovnem vodstvu sodeluje tudi s kondicijskim trenerjem, s katerim sta pred davnimi leti skupaj obiskovala fakulteto v Franciji. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

V ekipi ne manjka mladih igralcev, a ste si vendarle priigrali status nepremagljive zasedbe, pri čemer velja izpostaviti, da ste se zlasti izkazali na tekmah proti najboljšim tekmecem. Kako vam je to uspelo s tako mladimi igralci?

Tako je orientiran naš klubski model. V prvi enajsterici imam veliko fantov, starih od 19 do 21 let, ki prihajajo z naše akademije. Glede tega imamo eno najvišjih minutaž igralcev do 21 let v Franciji. Kljub temu smo velike tekme, na katerih vlada poseben pritisk, saj prinašajo veliko, vedno dobro odigrali. Dvakrat smo premagali Bordeaux in Caen, proti Metzu in Sochauxu osvojili štiri točke. Ekipa je odgovorila tako, kot je treba.

Kaj dela vašo klubsko akademijo, ki je dala svetovnemu nogometu nič koliko znanih imen, tu so denimo nabirali znanje Paul Pogba, Benjamin Mendy, Riyad Mahrez in Dimitri Payet, tako posebno?

Nadaljujemo pač tradicijo. Kaj dela akademijo dobro? Delo. Fantje veliko trenirajo. In to niti ne v pretirano dobrih pogojih. Miselnost teh fantov, ko se prebijejo skozi kariere, ostane dobra. Čutijo lakoto, željo po uspehu. Uvajamo jih kar hitro, preboj v profesionalno ekipo jim daje prostor. Veliko mladih fantov konča v prvi enajsterici, delo in miselnost pa sta ključna dejavnika za uspeh. In skavting. No, zdaj pa je treba dodati še ugled kluba. Lažje je selekcionirati mlade igralce, če ima klub, v katerem si, tak ugled. Pogba, Mendy in podobni so šli skozi tak proces, to seveda pomaga. Vse v klubu nas zelo veseli, kako se omenjena velika imena rada tudi vračajo v klub in ostanejo čustveno povezana z njim.

Pri Le Havru, ki se mu nasmiha vrnitev v prvo ligo po letu 2009, najbolj prisega na postavitev 4-3-3. ''Čeprav sem vmes to formacijo nekajkrat opustil, je s temi igralci, ki jih imam na voljo, najbolj logična. Vloge se veliko spreminjajo, sistem se prilagodi tekmecu.'' Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Vlogo športnega direktorja opravlja nekdanji as PSG Mathieu Bodmer, ki ste ga vodili pri Amiensu. Bo kos poletnemu izzivu, saj bo zaradi vaših odličnih predstav verjetno težko zadržati najboljše igralce?

Prepričan sem, da bo uspešen. To je njegovo prvo leto v tej službi, ki pa mu je pisana na kožo. Enkraten je. Ima pravi nagovor, igralcem daje samozavest, ustvarja pozitivno napetost v klubu. Pozna vse, od U-9 do profesionalcev, z njim je res enkratno sodelovati. To je dodaten plus, saj ve, kako je igrati v ligi prvakov, kako se osvajajo lovorike in kakšna raven se takrat zahteva od igralcev. To daje lažje reference.

Trije nogometaši Le Havra, ki se lahko po ocenah Transfermarkta pohvalijo z najvišjimi tržnimi vrednostmi, so stari 21 let. To so Arouna Sangante, Yassine Kechta in Amir Richardson.

Lažje jih bo zadržati, če napredujemo v prvo ligo in jim omogočimo možnost, da prestopijo ta prag. Da se učijo skupaj z nami. Ne bo pa enostavno. Če že gremo v prvo ligo, kar, opozarjam, še ni zagotovljeno, potrebujemo čim več kakovostnih fantov. A moramo iti korak po koraku. Moje delo mora biti takšno, da ostanem trdno na tleh.

Ste kot trener Le Havra dosegli najvišji stopnji trenerske zrelosti in odločanja v vaši karieri?

Pri sebi imam največ orodij za reševanje različnih situacij, s katerimi pomagam ekipi. Si pa želim razviti še veliko stvari. Imam enkratno strokovno ekipo. To je ključen dejavnik, da sem lahko ekipo pripeljal do take ravni. Imam odlične pomočnike, kondicijsko ekipo, razvijamo pa tudi ekipo na področju psihologije in sestavljamo mozaik. Igralci imajo vse, kar je potrebno, da dajo maksimum. Najbolj pomembno je, da ima ekipa vse kompetence. Imam srečo, da delam s takšnimi ljudmi. Vsaka izkušnja, ki sem jo imel do zdaj v karieri, je pomagala, da sem našel ravnovesje. Da ohranjam čustva pod nadzorom, da strast do dela samo raste in raste.

Lastnik Le Havra je ameriški poslovnež Vincent Volpe, ki pa je v Franciji prisoten le polovično. Preostali del leta preživi v Teksasu. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Koliko je pri tem pomemben dejavnik denarja, vašega zaslužka?

Finance v moji trenerski karieri niso bile nikoli v ospredju. Bolj me je včasih vlekla naprej ambicija, da stopim korak dlje. Zato sem zgrabil številne priložnosti. Verjetno sem se zdaj stabiliziral. Zdaj razmišljam bolj logično. Tako kot sem bil nekoč mladenič v trenerskih vodah, sem zdaj malce zrasel in gledam na stvari z višjega položaja. To, kar nam trenutno uspeva, me polni z zadovoljstvom. Tu vidim, da je na voljo še mnogo napredka. Tako pri sebi kot tudi v klubu. Ko te spremlja takšen občutek, si želiš pač tu ostati.

Se prištevate v generacijo mlajših trenerjev ali ste že prestopili prag srednjih zrelih let?

Bolj to drugo. Pri sebi imam piščalko že deset let. Ne počutim se več tako mladega, kar mi tudi pomaga pri odnosu z igralci. Je bolj sproščen, če imaš več kilometrine. Lažje si sproščen. Lažje v najbolj primernih trenutkih izpostaviš ležerno atmosfero. Ko si mlad, pa delaš pod stresom, je to veliko težje. Ko se je treba dokazovati, je zelo pomembno, da imaš trdo kožo.

Trda koža bi vam še kako prišla prav, ko ste vodili Olimpijo. In to le 19 tekem, nato pa ostali brez službe.

Olimpija? V življenju je treba biti pripravljen na presenečenja in jih dojemati tako, da se iz njih nekaj naučiš. To je vse del nekega ciklusa. Včasih je pot pozitivna, včasih bolj negativna. Zadeva se lahko meri šele takrat, ko si kakšno pot prehodil v petih letih, v nekem krajšem obdobju pa se ti lahko zgodi marsikaj. Nogomet je nepredvidljiv tudi izven igrišč, tega se je treba zavedati. Moj položaj je negotov in izpostavljen. Nekaj tednov je lahko vse idilično, nato pa se lahko hitro zasuče v nasprotno smer. Moje varovalo je lahko to, da razmišljam teden po teden. Da vsak dan opravim najbolje, kot se da.

V karieri je vodil osem klubov. Najmanj tekem pa je vodil ljubljansko Olimpijo. Le 19, pa čeprav je v tem obdobju zbral 13 zmag, tri remije in le tri poraze. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Sportal Luka Elsner podira mejnike v Franciji

Z Le Havrom v povprečju na tekmo osvajate dve točki, kar pa še vedno ni vaš rekord. Najbolje vam je šlo z Olimpijo, kjer ste na tekmo osvojili 2,21 točke, a vseeno hitro zapustili Ljubljano. Zanimivo je, da ste v tujini do zdaj največ tekem vodili kot trener Union St. Gilloise (44), pri preostalih (Pafos, Amiens, Kortrijk, Standard Liege) pa manj. Le Havre ste do danes vodili na 34 tekmah.

Napočil je čas, da se stabiliziram. Želim si, da bi se v projektu, ki se je lansiral, ustalil. Da bi skupaj rasli. Moja želja je, da bi podaljšali sodelovanje, doživeli še nove koncepte.

Vam pogled v Le Havru kdaj uide prek Rokavskega preliva, v Anglijo? Vas prijatelj Hugo Lloris vabi, da bi se preizkusili še na Otoku?

Ne. Francija mi kot trenerju predstavlja največji izziv, ki ga želim doživeti. To je ogromen vrtiljak. Treba je vedeti, katere so tvoje največje moči, kje lahko dobro deluješ. V Franciji sem našel tisto zadevo, ki mi je pisana na kožo. Zato ne gledam proti Angliji. Verjetno smo bližje temu, da bi se on vrnil v Francijo.

Obstaja kakšna možnost, da bi se iz Tottenhama preselil k vam v Le Havre? Nenazadnje bi lahko združil moči z bratom in vami, to bi zelo odmevalo.

Takšen scenarij je precej težko izvedljiv že zaradi financ. No ja, če pa bi zaigrali na čustva? V tem primeru sem prepričan, da bi se Hugo raje vrnil v Nico. Raje bi se vrnil na mikavno obalo kot pa k nam (smeh, op. p.).

Kako pa se ima pri Tottenhamu?

Nima najlepše sezone, odkar se je poslovil od reprezentance. Večkrat se je tudi poškodoval. Je pa toliko izkušen, da gleda na življenje mirno.

Na spletu smo našli podatek, da je Le Havre najmanj onesnažena mestna občina v Franciji. In tudi tretje najboljše mesto v Franciji z več kot 100 tisoč prebivalci glede kakovosti zraka. In odgovor Luke Elsnerja? "Zanimivo. Morda zaradi vetra. Če se pelješ v Le Havre, vidiš veliko visokih dimnikov. Zrak ni pretirano kakovosten, morje pa je, če je lepo vreme, vedno prijetno." Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Njegova vrnitev bi za francosko prvenstvo predstavljala dodatno atrakcijo. Sodeč po zadnjih prigodah v Parizu, obstaja veliko vprašanje, če bosta Lionel Messi in Neymar še člana PSG. Boste kaj razočarani zaradi tega, ker ne boste mogli nastopiti proti takšnim zvezdnikom?

Vse to sem že doživel z Amiensom, tako da me niti ne vleče kaj preveč, da se soočim z zvezdniki. Zanima me le, kako lahko ekipa postane čim bolj konkurenčna. Da z ekipo, s katero delujem, najdem zadovoljstvo. Kdo pa je takrat na drugi strani, pa sploh ni pomembno.

V Franciji je vse bližje razplet, da bo PSG ubranil naslov, Slovenija pa je že pred nekaj tedni dobila svojega prvaka. Olimpija, od sobote naprej tudi pokalni zmagovalec, je v tem stoletju postala trikrat slovenski prvak, vselej pod vodstvom tujega stratega. Kot zadnjemu je to uspelo Špancu Albertu Rieri.

Morda predstavlja Olimpija res tako stresno okolje, da je tujcu, ki pride v Ljubljano neobremenjen in brez predsodkov, lažje pri delu. Lahko zagotovim, da ni enostavno zmagovati v Ljubljani. Tako kot ni pri Mariboru ali Muri, kjer so prisotni veliki pritiski. Riera je dosegel neverjeten uspeh. Ni enostavno doseči tako visoke prednosti.

Želel bi si, da bi Olimpija v prihodnji sezoni z malce sreče in veliko dela prišla v skupinski del evropskih tekmovanj, hkrati pa navijam za uspehe članske reprezentance. Da bi nadaljevala pot na tej ravni, da se slovenski nogomet znova dvigne in da se prikaže na svetovnem nogometnem zemljevidu. Potem lahko to izboljša položaj vsem. Tudi država lahko tu veliko pridobi in skozi šport požene dobre vrednote. Slovenski reprezentanci želim veliko uspehov, sem njen prvi navijač iz tujine.

Redni stik ohranja s Simonom Rožmanom, ki ga je svojčas nasledil na trenerskem stolčku Domžal. ''Vse čestitke, da mladi igralci iz mladinskih kategorij v Domžalah dobivajo neverjetne priložnosti, hkrati pa dosegajo, kar se tiče rezultatov, solidne izkupičke. To, da se mladina razvija, lahko slovenskemu nogometu prinese veliko dobrega. To ni enostaven izziv v sodobnem nogometu, zato čestitke Simonu in Domžalam za uspeh.'' Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Ali v vas gori želja, da bi postali selektor slovenske reprezentance?

Slovenija mi predstavlja vse, tudi v nogometnem smislu, a smo daleč od te možnosti. Biti selektor je povsem drugačen izziv kot biti trener v klubu. To zahteva velike sposobnosti, ki pri meni še niso razvite. Zato se v tem trenutku o tem ne morem pogovarjati ali razmišljati, saj zahteva mnogo več kilometrine. Je pa državni grb tisti končni uspeh, ki si ga lahko želim.