Petek, 27. 3. 2015, 21.57
8 let, 7 mesecev
Kevin Kampl: To, da so bili z mano, ko sem bil nihče, je moje bogastvo
V skoraj uro trajajočem pogovoru je sprva deloval malce naveličano. Morda tudi zato, ker je pričakoval, da se bomo pogovarjali o tednih, ki jih je preživel v Dortmundu, odkar je tja prišel kot največja zimska okrepitev tamkajšnje Borussie. A se nismo. Še manj o tekmi proti San Marinu. Vprašanj na takšne in podobne teme je v zadnjih tednih slišal že nešteto. Morda smo zato pozneje, ko je pogovor zaneslo v povsem drugo smer, dobili občutek, da je začel v njem uživati. Kot vedno je bil dober sogovornik in je dajal vtis, da ga lahko vprašamo karkoli. Sem in tja je zastal in iskal slovensko besedo, s katero bi se izrazil, a je takšnih trenutkov vse manj. Jezika svojih staršev se je povsem navadil.
Slovensko govorite že od nekdaj? Oče in mama sta Slovenca, doma smo govorili mešano. Malo nemško, malo slovensko. Jasno, nemško znam veliko bolje, a tudi slovenščino dobro razumem. Le pišem in berem bolj slabo. Ko sem bil majhen, smo z družino vseskozi prihajali v Maribor, od koder so moji starši. Šest tednov smo bili v Sloveniji poleti, tri pozimi. Ko je bilo konec poletnih počitnic, sem jezik že povsem obvladal, a potem sem skozi leto več ali manj govoril le nemško, slovenščino sem malce pozabil, a s sporazumevanjem nisem imel težav.
Na Slovenijo ste zelo navezani? Da, zelo. Čeprav je res, da zdaj ko sem odrasel, poleti več ne prihajam sem. Raje grem na morje, da si odpočijem od vsega skupaj, medtem ko med sezono časa za obisk Slovenije, razen ob reprezentančnih akcijah, seveda ni. Bom pa, ko bom prenehal igrati nogomet, zagotovo spet pogosteje prihajal v Slovenijo. Potem bom imel tudi več časa, da se naučim brati in pisati slovensko.
Se počutite bolj Nemca ali Slovenca? Slovenca, zagotovo. Nemčija je meni in moji družini resda dala vse, je lepa država, ki jo nosim v svojem srcu. Obe državi imam rad, a počutim se kot Slovenec. Vsa moja družina je iz Slovenije. Starši so se preselili v Nemčijo v iskanju dela, a to ne pomeni, da niso več Slovenci. Tukaj imam babico, sestre. Tukaj imam vse. Moja mama se vedno rada vrača v Slovenijo. Tudi zdaj, na tekmo s San Marinom, je prišla in bo ostala dva tedna.
Dileme, barve katere države boste zastopali, torej nikoli ni bilo? Ne, vedno sem imel v mislih le Slovenijo in bil sem zelo vesel, da sem dobil priložnost. Ko sem bil mlajši, sem igral za nekatere selekcije Nemčije, a te niso bile reprezentančne. Pozneje so me Nemci vabili v reprezentanci do 16 in 17 let, a bi moral prevzeti nemško državljanstvo. Tega nisem želel, saj imajo vsi v moji družini le slovensko, zato sem jih zavrnil, poslušal svoje srce in se odločil, da bom, če bom dobil priložnost, igral za Slovenijo. Hvala bogu se je to tudi zgodilo.
Priložnost vam je ponudil Tomaž Kavčič. Tako je in večno mu bom hvaležen. Kar nekaj ljudi je bilo takrat prepričanih, da si ne zaslužim priložnosti, a jih ni poslušal. Poklical me je in resno računal name, čeprav sem bil mlajši od večine soigralcev. Tri leta, ki sem jih prebil pod njegovim vodstvom v mladi reprezentanci, so bila izjemno lepa.
Predvsem njemu se moram zahvaliti, da zdaj igram za Slovenijo. Vedno je verjel vame. Že takrat mi je govoril, da naj samo pridno delam in mi bo uspelo. Da je prepričan o tem, da bom nekoč eden izmed najboljših slovenskih nogometašev. Ne morem najti besed, s katerimi bi se mu zahvalil. Vedno ga bom cenil. Postala sva prijatelja. Pogosto se slišiva, si piševa. Res je, da zdaj, ko je na Kitajskem, nekoliko manj, a sva še vedno v stikih.
Pravzaprav je bila to druga priložnost, ki ste jo dobili v Sloveniji. Že pred tem ste nekajkrat nastopili za mlajše selekcije, a niste igrali prav veliko. Res je, pod vodstvom Matjaža Keka, ki je bil takrat selektor teh selekcij, sem bil enkrat ali dvakrat v reprezentanci do 15 let, takrat je bilo nekaj nesporazumov in nisem dolgo ostal. A dobro, to je že mimo. Starih dogodkov zdaj ne nameravam pogrevati. Sem se pa takrat, če ne drugega, naučil prepevati slovensko himno.
Za člansko reprezentanco zdaj nastopate že dve leti in pol. Ste se v njej vedno dobro počutili? Vedno, vsi so me lepo sprejeli. Nikoli nisem imel nobenih težav. Že od vsega začetka sem bil srečen, ker sem tu. Ko je bil selektor Slaviša Stojanović, tudi njemu se moram zahvaliti, da mi je ponudil priložnost za debi, nam sicer ni šlo najbolje. Tudi moja vloga ni bila najbolj pomembna. Ko je prišel Srečko Katanec, se je vse spremenilo. Zdaj vedno igram v prvi postavi in uživam. Lahko rečem, da so zadnja tri leta najlepša v mojem nogometnem življenju.
Ste imeli v Nemčiji zato, ker ste se odločili za Slovenijo, kdaj težave? Ne, niti najmanjših. Nikoli ni bilo težav. Vsi, tudi soigralci v klubu, me razumejo.
Bi vam bilo pa verjetno neugodno, če bi morali na kakšni izmed pomembnih tekem za Slovenijo igrati proti Nemčiji? Ne, sploh ne, saj nisem nikoli igral za Nemčijo. To bi bila tekma kot je vsaka druga. Morda bi bilo prisotnih nekaj več čustev, saj v Nemčiji živim od malega in sem tam tudi zdaj, a veliko bolj neugodno mi je bilo pred kratkim, ko sem v dresu Borussie igral proti Bayerju. Član Leverkusna sem bil kar 13 let, zato mi ni bilo lahko, a tudi to je nogomet. Igrati za Slovenijo proti Nemčiji pa sploh ne bi bila težava.
V slovenski javnosti ste zelo priljubljeni. Zakaj je tako, kaj mislite? Najprej moram priznati, da mi je to zelo všeč. Zakaj sem zelo priljubljen, ne vem. Ljudje verjetno vidijo, da za Slovenijo igram z vsem srcem. Morda sem jim zato všeč. Upam, da jih bom v prihodnosti skupaj s soigralci razveseljeval. Da jih bomo osrečili in se po daljšem času spet uvrstili na veliko tekmovanje. To bi bilo zelo lepo.
Verjetno se zavedate, da se lahko vse skupaj hitro spremeni. Da vam bodo navijači, ki vam zdaj ploskajo, žvižgali. Do mene so za zdaj slovenski navijači zelo dobri. Seveda pa razumem, da se to lahko obrne v drugo smer. Tako je vsepovsod, v vseh reprezentancah, tudi v klubih. Jasno je, da me bodo, če bom slab in bodo rezultati slabi, kritizirali.
Kako se spopadate s kritikami, ki so vsakdan v življenju športnikov? Predvsem se z njimi, tako s slabimi kot z dobrimi, ne obremenjujem preveč. Tega bi se moral držati vsak. Vedno moraš misliti predvsem na to, da čim bolje igraš nogomet. Kaj drugi govorijo in pišejo, ni pomembno. Pomembno je le, da vseskozi daješ vse od sebe in imaš glede tega čisto vest.
Seveda tudi jaz kdaj preberem, kaj pišejo, a da bi vseskozi sedel za računalnikom in spremljal, kaj kdo pravi o meni, to pa ne. Želim le dobro trenirati, na vsaki tekmi dati vse od sebe, potem pa naj ljudje govorijo, kar hočejo.
Če ti gre dobro, te seveda hvalijo. Če si slab, te kritizirajo, a na to ne moreš vplivati. To je normalno. Tudi to je nogomet, a ko sem na igrišču, razmišljam le o tem, kako bom igral. Seveda sem tudi jaz človek. Tudi meni prija, ko me kdo hvali, in tudi meni ni vseeno, ko me kritizirajo.
Me pa do zdaj, kjerkoli sem bil, nikoli niso pretirano kritizirali. Tudi z novinarji, tako okoli klubov kot reprezentance, sem bil vedno v dobrih odnosih. Upam, da bo tako ostalo.
Nogometaši, ki igrajo na najvišji ravni, so vse bolj pod drobnogledom. Navijači, mediji in vse, kar spada zraven, ustvarjajo velik pritisk. Če ne prej, ste to zagotovo ugotovili zdaj, ko ste član Borussie Dortmund. Vsak, ki se je podal na to pot, ve, kako je. Predvsem moraš najti svoj mir, kar pa ni lahko. Neverjetno je, koliko navijačev je v Dortmundu. Kamorkoli greš, te spoznajo. Življenja, kot sem ga poznal prej, nimam več.
Navijačem poskušam biti na voljo, kolikor je mogoče, a vedno ni lahko. Vsi bi se radi fotografirali, vsi bi radi avtograme. Sam vedno poskušam ustreči. Ko jih je takšnih 20 ali 30, ni težava. Ko pa jih je vseskozi 100, 200, je malo drugače. Tudi za naše družine ni lahko.
Pritisk je velik, miru skoraj nimamo. Že jaz ga nimam, kaj šele moj soigralec Marco Reus, ki je z naskokom najbolj priljubljen nogometaš v Dortmundu. Zato tudi jaz vse, kar se piše in govori o največjih zvezdnikih, kot sta Lionel Messi in Cristiano Ronaldo, jemljem z rezervo.
Na kaj mislite? Na to, da se o njima in podobnih piše in govori marsikaj. Jasno, pri 99 navijačih se ustavita in se z njimi družita, potem pa enega zavrneta, ker vsem seveda ne moreta ustreči, nekdo to spravi v javnost in iz njiju naredi največja arogantneža.
Že pri nas je samo na treningih dva, tri tisoč ljudi, kako je šele pri njima. Vsi bi radi delček tebe, a tudi mi imamo družine, kdaj morda slab dan in ne moremo biti vseskozi na voljo. Marsikateri navijač to razume, marsikdo žal ne.
Da o tem, da si vedno pod drobnogledom, sploh zdaj, ko te lahko vsak fotografira, snema in si že v naslednji sekundi na spletu, niti ne govorim. Vedno moraš paziti, kako se boš vedel. Niti ni težava, da te kdo fotografira. Večja težava je, kaj ob tem napiše. Lahko, da nisi naredil nič takega, a se v javnosti pojavi velika, neresnična zgodba.
Morda bom zvenel vzvišeno, sploh zaradi denarja, ki ga zaslužimo, a biti priljubljen športnik ni vedno tako lahko, kot se zdi. Včasih bi bilo dobro, če bi v taki vlogi kdo lahko preživel en dan in morda spremenil mnenje. Ni vse v denarju.
Kakšen je vaš odnos do denarja? Tudi zdaj, ko mi ga res ne manjka, se počutim enako, kot sem se prej. Denar je lepo imeti, a v življenju so še veliko pomembnejše stvari. Če nisi zdrav in srečen, če ni srečna tvoja družina, denar ne pomeni nič. Lepo je, ko ti ni treba misliti na vsak cent, še lepše je, ker lahko družini in tistim, ki so ti stali ob strani, vrneš za vse, kar so ti dali, jih razveseliš.
Imam družino, ki jo imam rad, dekle, na katerega sem ponosen, in prijatelje, ki so z menoj že od otroštva. Marsikdo, ki ima denar, hrepeni po marsičem drugem, zgodi se tudi, da kdo zaradi tega propade, a sam več za srečo ne potrebujem. Brez denarja sem bil prav tako srečen, kot sem zdaj, ko ga imam malo več.
Vaš krog prijateljev je zelo ozek. Samo štiri prave prijatelje imam, njihova imena imam tudi vtetovirana na svojem telesu. Z njimi se poznamo od majhnega. Skupaj smo zrastli. Vseskozi smo v stikih, pogosto me obiščejo. Poleti gremo skupaj nujno za en teden brez deklet, vsi smo namreč srečno vezani, na dopust. Zdaj smo bili dvakrat na Ibizi in uživali. Ko smo skupaj, je vedno tako.
Jasno, zdaj ko mi je uspelo, bi bili vsi radi moji prijatelji, zato je dejstvo, da so bili vsi štirje z mano, ko sem bil nihče, moje bogastvo. Saj vem, da z mano niso zaradi denarja in slave. Imam odlične prijatelje, več ne potrebujem.
Tudi s starši ste zelo povezani. Kako ne bi bil, oni so tisti, brez katerih mi ne bi uspelo. Mama je, ko je bila stara 50 let, naredila vozniški izpit samo zato, da bi me lahko vsak dan vozila na trening. Vseskozi sta mi oče in mama stala ob strani, vseskozi sta me imela rada. Zelo sem srečen, da imam tako družino, in še bolj srečen, ker se staršem lahko zdaj, ko mi je uspelo, oddolžim.
Zato je bila prva stvar, ko sem podpisal prvo profesionalno pogodbo v Leverkusnu, ta, da sem skupaj z dekletom odšel v avtohišo in mami kupil lep, dober avto, da se ni več vozila v tisti stari kripi, s katero me je vozila na treninge.
Zdaj si že nekaj časa prizadevam, da bi pustila delo in uživala v življenju, a tega noče. "Kaj bom delala doma? Bom ves dan gledala očeta," mi odgovori, ko ji rečem, naj preneha delati, saj imamo denarja dovolj. Že desetkrat sem jo prosil, naj neha, a noče. Zdaj je, ko ji to še kdaj rečem, že kar jezna. Poskusil sem že tolikokrat, da je najbolje, da jo pustim kar pri miru. Sama bo že vedela, kdaj bo pravi čas, da odide v pokoj.
Tudi dekletu ste zvesti že dolgo časa. Da, z Vanesso se poznam že 15 let, par sva sedem let. Imam dobro, pošteno punco, ki jo imam najraje na svetu. Vedno je bila zraven, vedno mi je stala ob strani. Vem, da je z menoj iz ljubezni. Bila je tu, ko nisem imel nič denarja. Tu je tudi zdaj, ko ga imam. To ni ravno pogosto, zato zelo pazim, da je ne bom izgubil. Boljšega dekleta na svetu ni. Ona je moj jackpot.
Kako se spopada z vašim načinom življenja? Seveda ji ni vedno lahko. Dve leti je nekje, potem mora drugam. Vedno nov način življenja, nova okolica, potem je tu še pritisk okolice in medijev, kar se je dogajalo predvsem v zadnjem času, a moram reči, da se z vsem skupaj odlično spopada. Tudi ko sem zaradi nogometa kdaj slabe volje, mi stoji ob strani in razume.
Vedno mi govori tudi, da nogomet ni vse v življenju, kar je res. Nogomet je pomemben in upam, da ga bom na visoki ravni igral še dolgo časa, a so tudi pomembnejše stvari. Seveda se moraš vseskozi truditi, da si čim boljši, a ne smeš pozabiti, da nisi samo nogometaš. Si tudi človek. Sam ne bi rad pregorel, kot pregori marsikdo. Spomnite se žalostne zgodbe Roberta Enkeja. (nemški reprezentant, ki je leta 2009 naredil samomor, op. p.)
Imate smernice za življenje po nogometu in med njim že natančno začrtane? Zdaj si želim predvsem uživati v – kljub vsemu, o čemer sva govorila – najlepši službi na svetu, življenju uspešnega nogometaša, potem bomo videli, kaj in kako. Tudi za otroka, če mislite na to, še ni pravi čas. Čez nekaj let pa zagotovo.
Ni kaj, niste značilen nogometaš. Podobno kot vaša pričeska, o kateri ste verjetno povedali že marsikaj. Da, takšen pač sem in tak bom ostal. Vem, da sem nenavaden, a to, kako se oblačim, kakšno pričesko nosim, je moja stvar. Vsak naj bo tak, kot si želi, in pusti drugega pri miru. Ne zanima me, kaj si kdo misli o moji pričeski. Že od nekdaj sem nosil nenavadne pričeske in se z njimi počutil zelo dobro.
Zdajšnjo imam že nekaj let, prej sem imel še bolj nore, a zaradi tega nikoli nisem imel težav z nikomer. Če bi mi trener ali kdorkoli drug rekel, naj se ostrižem, ga ne bi upošteval. Tudi jaz njemu ne govorim, kakšen naj bo. Tudi če bi imel zeleno barvo las, je to samo moja stvar. Tak sem in takšnega me morajo ljudje sprejeti.
Boste, če Sloveniji uspe priti na evropsko prvenstvo 2016, poskrbeli za novo, še bolj noro pričesko? Seveda, o tem ne dvomite. (smeh) Je pa res, da je pot do tam še dolga. Treba bo nabrati še kar nekaj točk.