Srček za dekle in mamo, ki ga Slovenija ne bo nikoli pozabila

Življenje Aljoše Matka, zaljubljenega v vijolične barve, je v zadnjem času močno povezano s številko 21. Piše se leto 2021, kot najboljši mladi igralec Prve lige Telekom Slovenije pa se je prejšnji teden podpisal pod prav poseben zgodovinski dosežek. Postal je prvi slovenski strelec na domačem Euru, namenjenem igralcem do 21 let. Češko mrežo je zatresel le dva dni pred 21. rojstnim dnevom. Do zadnjega je upal, da bi lahko Slovenija v zahtevni skupini B prekrižala načrte favoritom, a se mu je po hudem porazu s sovrstniki iz Italije (0:4), ki so mu dali misliti, le utrdilo spoznanje, da Španija in Italija v tem trenutku vendarle predstavljata svet zase in sta razred višje od Slovenije.

Izbranci Milenka Ačimovića so skupinski del tekmovanja, na katerem zaradi epidemije koronavirusa niti niso mogli računati na pravo prednost domačina, končali na zadnjem mestu, Matko pa se je v mesto ob Dravi, kjer bo nogomet vsaj do 12. aprila potekal v bistveno manj intenzivnem ritmu, vrnil bogatejši za številne izkušnje, ki bi mu lahko pomagale na nadaljnji nogometni poti. K temu, da bi se z Mariborom povzpel na slovenski prestol in kdaj zaigral v najmočnejših ligah na svetu. Denimo nemški ali pa italijanski. To bi si Belokranjec, ki ga je za nogomet navdušil stric, od srca želel. Pred tem pa bi še rad izkusil, kako je nastopiti na bučnem Ljudskem vrtu, polnem navijačev.

Na Euru ni menjal dresov. Vse tri, s katerimi je nastopil proti Španiji, Češki in Italiji, ima doma. ''Imam zbirko, v kateri je vedno več mojih dresov Maribora, Brava in mladih slovenskih reprezentanc. Tako sem se odločil, da jih bom hranil in mi bodo v pomoč, ko bom komu obujal spomine na mojo kariero.'' Foto: Reuters

Od konca prvega dela evropskega prvenstva do 21 let je minilo že kar nekaj prespanih noči. Slovenija kot sogostiteljica tekmovanja ni skrivala želje po preboju med najboljših osem, na koncu, ko je proti obema četrtfinalistoma iz skupine B, najprej Španiji, nato pa še Italiji, doživela prepričljiva poraza, pa je zasedla zadnje mesto.

Žal se ni razpletlo po naših željah. Če bi proti Češki zmagali, bi v zadnjo tekmo z Italijo zagotovo vstopili nekoliko drugače, tako pa … Že prej smo vedeli, kako težko bo napredovati iz te skupine. Dobro vemo, kaj predstavljata Španija in Italija v nogometu. Španci so nas v prvi tekmi nadigrali, tu ni kaj za dodati, proti Čehom smo izpolnili cilj, saj smo si želeli, da bi na zadnji tekmi lahko odločali o vsem. Proti Italijanom smo bili uvodnih deset minut boljši tekmeci, potem pa so kaznovali vsako našo majhno napako. Res noro. Če v naši ligi narediš napako, te lahko soigralec reši iz zagate. Proti Italijanom pa se na reprezentančni tekmi tega ni dalo storiti. Kaznovali so vsako napako. Bilo je brutalno. Res so dobri, vse čestitke.

Letošnje evropsko prvenstvo je zaznamovalo marsikaj. Slovenija je gostila daleč največje večdnevno tekmovanje, ki je potekalo (in še bo) na njenih tleh, vseeno pa je zaradi vsem dobro znanih okoliščin manjkalo kar nekaj stvari, ki bi dogodek naredile še večji. Ni bilo gledalcev, gostujočih navijačev, večje gneče na in ob stadionih, interakcije z ljubitelji nogometa ... Prvič v zgodovini tovrstnih evropskih prvenstev. Vas je kot nogometaša sploh spremljal občutek, da nastopate na resnično tako velikem in posebnem tekmovanju?

Bilo je nenavadno. Zagotovo smo marsikaj pogrešali. Sploh pred začetkom tekem. Če bi takrat cel stadion zapel z nami državno himno, bi tekmeci na nas gledali drugače, o tem sem prepričan. Stadioni bi bili solidno napolnjeni, zlasti na zadnji tekmi z Italijo, ki je bila odločilna. To je bila res velika škoda. Navijači bi na njej zagotovo dali svoj delež. Zaradi težav s koronavirusom ni bilo marsičesa, najbolj pa nam je manjkala podpora s tribun. Tisto bodrenje, ki ti da dodatno moč. Ki nagradi dobre poteze, priložnosti. Nogomet se igra zaradi njih. Da bi oni uživali. Videli smo, kaj to pomeni, ko je članska reprezentanca Slovenije igrala v Rusiji. Zagotovo vlada drugačno vzdušje, a nimamo kaj. Že eno leto se privajamo na takšno resničnost. Lahko le upamo, da bo tega čim prej konec. Za nogometaše v Sloveniji pa je še toliko slabše, ker smo zdaj zaprti in nas čakajo drugačni treningi. Tisti domači prek orodja Zoom. Spet bodo težke razmere.

Slovenija je evropsko prvenstvo do 21 let odprla z domačim porazom proti branilcem naslova Špancem (0:3). Foto: Vid Ponikvar

Z reprezentanco ste prebili Euro v mehurčku, tako da ste morali pozabiti na vse stike z najbližjimi in prijatelji.

Treba se je bilo privaditi, drugače ni šlo. Smo pa vendarle le toliko napredovali v tehniki, da si lahko z bližnjimi v vsakem trenutku v stiku prek kamere. Seveda pa to ni isto, kot da bi bili s teboj. Manjka ti njihova bližina, navajen si na njih. Na starše, dekle, sorodnike. Veliko bi mi pomenilo, če bi lahko moja družina gledala tekme na stadionu. Vsak starš rad pogleda svojega sina. Pogrešal sem jih, tako družino kot dekle, ki je zadnji dve leti z menoj na vsakem koraku.

Bi takrat, ko ste dosegli zadetek na tekmi s Češko, najraje stekli proti njim in proslavili zadetek skupaj?

Pa še kako. A smo se zaradi tega, ker niso mogli na stadion, domenili drugače. Dekle  in mami sta mi rekli, naj v primeru zadetka naredim srček. In sem ga. Z rokami sem napravil srček in ga namenil njima.

Aljoša Matko je edini Slovenec, ki se lahko pohvali s tem, da je dosegel zadetek za izbrano vrsto do 21 let na evropskem prvenstvu. Tako se je veselil v Celju, ko je zatresel češko mrežo. Foto: Vid Ponikvar

Kot pravi nogometni romantik. Kako pa je bilo, ko ste videli, da gre žoga v češko mrežo in da postajate prvi Slovenec, ki je zadel v polno na Euru?

Lepo. Lepo, a je bil vendarle prisoten tudi grenak priokus. Verjetno bi drugače občutil zadetek, če bi na koncu zmagali. Ali pa, če bi napredovali v četrtfinale. Si ga bom pa seveda zapomnil za celo življenje. To je bil ne nazadnje prvi gol mlade reprezentance na Euru. Upam pa, da še ni bil moj zadnji gol na takšnih tekmovanjih. Prisotna je velika želja, da bi se prek kvalifikacij uvrstili še na eno prvenstvo. Prejel sem namreč sporočilo, da moj letnik 2000 še spada v nov ciklus. Morda pa bom še pisal zgodovino na Euru.

Vam je všeč izraz, da pišete zgodovino? Je preveč pompozen ali povsem ustreza tistemu, kar ste napravili na igrišču?

Je povsem na mestu. Vendarle sem dosegel prvi gol, tega ne gre prezreti. In to je zgodovina, nek uspeh. Kot Slovenija ne spadamo ravno med večje nacije. Ne uvrščamo se redno na velika tekmovanja. Zato se takšni dosežki še bolje cenijo. Mi, ki smo po letih še mladi, se tega niti dobro še ne zavedamo. Ko bomo pa stari 30 ali 40, pa bo drugače. Takrat si bomo rekli, poglej, kaj je bilo takrat, in v srcu čutili poseben ponos.

Vas bo takrat, ko se boste spominjali prigod s tega Eura, spremljal tudi občutek nezadovoljstva, saj ste na treh tekmah osvojili le točko in zasedli zadnje mesto?

Kaj pa vem. Kar zadeva to, lahko zagotovim, da je dal vsak reprezentant svoj maksimum. Škoda, da se ni drugače razvilo, a najbolj nas je teplo, ko smo prejemali zadetke zaradi svojih napak. Zaradi nezbranosti. Če bi odigrali bolj zrelo, bi se tekme zagotovo odvijale drugače. Kar je bilo, je pač bilo. Zdaj se je treba pripraviti za naprej, vsak v svojem klubu. Ko pa bo prišel nov reprezentančni premor, pa bomo videli, kdo bo zraven v mladi izbrani vrsti, kdo pa ne.

Ni manjkalo veliko, pa bi 21-letni Belokranjec na Euru dosegel dva zadetka. Proti Italiji je zapravil zelo obetavno priložnost, 20-letni Marco Carnesecchi je z izjemnim posredovanjem preprečil gol Slovenije. Foto: Vid Ponikvar

Ste po Euru kaj posebno obžalovali?

Poleg zapravljene priložnosti, da bi premagali Češko, mi je bilo najbolj žal, da nismo imeli neke prave domače prednosti. Če bi bili prisotni navijači, bi bil to res velik plus za slovenski nogomet. Za vse navdušence. Dobro vemo, da v Slovenijo ne prihajajo vsak dan takšni zvezdniki, ki že igrajo za takšne klube, kot je npr. Barcelona. In mnogi drugi.

Glavnino slovenske reprezentance ste predstavljali igralci iz Prve lige Telekom Slovenije. So rezultati dali vedeti, kako kakovost slovenskega prvenstva močno zaostaja za tisto, ki ju denimo ponuja španski ali italijanski ligaški nogomet?

Vsekakor. To se v mladi reprezentanci še kako pozna. V članski izbrani vrsti je drugače, tam igra večina Slovencev v tujini, pri mlajših selekcijah pa je skoraj celotna ekipa iz slovenske lige. Podobno je v vsaki ekipi, vsaka izžareva moč svojega domačega prvenstva. Španska in italijanska liga sta brez dvoma na višji ravni, pozna se ogromna razlika. Italijani so tako denimo vajeni pritiska tekem, na katerih moraš zmagati. Pri nas tega ni bilo. Oni igrajo zelo močne klubske tekme, mi pa slovensko ligo. Je pa po drugi strani spet nekaj dobrega za nas, mlade, da smo to izkusili. To nam predstavlja prednost, pomoč pri razvoju v karieri. Ne glede na dosežene rezultate smo vsi fantje odnesli lepe izkušnje za naprej.

V čem pa naša slovenska liga tako zaostaja za špansko ali italijansko?

V tehničnem, taktičnem pogledu. Španci od 12. leta dalje gojijo en in isti proces. Od tehničnega vidika, sprejema žoge, zaključka akcij. Vedno igrajo podobno. To se prepozna. Tehnično so na vrhunski ravni, a če pogledamo, koliko več prebivalcev in vsega drugega imajo, jim je tudi lažje izbrati najboljših 50 igralcev kot pa nam, ker nas je tako malo. Je pa vseeno Slovenija resničen fenomen, saj imamo toliko vrhunskih športnikov. V vsakem športu smo skoraj v vrhu, res neverjetno.

V uvodnem srečanjem je imel ogromne težave s špansko obrambo, ki je tekmovanje v skupini B končala brez prejetega zadetka. Foto: Vid Ponikvar

Pa bi lahko tudi Slovenija nekoč zgradila podoben reprezentančni model in že od mlajših kategorij težila k podobnosti ekip?

Na nek način bi lahko. Dalo bi se približati temu, kar počnejo Španci, ali pa posnemati drugo državo. Potrebuješ pa za to ogromen finančni kapital, vsi pa vemo, kake so naše zmožnosti. A z delom in željo se da vrniti na to raven. Pri mlajših selekcijah, ko sem igral za reprezentanco, se je že občutila ta razlika. Takrat smo hitro izkusili, kako so nekatere ekipe na višji ravni. Mi smo pač igrali v prvi slovenski mladinski ligi, oni pa v svojih, neprimerno močnejših mladinskih ligah. Dobro se je videla razlika. Imeli so več izkušenj, glede na količino igralcev tudi več enako dobrih igralcev. Več kakovostnih klubov. V Sloveniji imajo pri mlajših ekipah včasih najboljši trije klubi 15 ali pa 20 točk prednosti pred zasledovalci. Denimo v tekmovanju U-15. Če bi bila večja konkurenčnost ekip, bi to zagotovo bolje vplivalo na razvoj mladih.

Po tem zadetku – evropska nogometna javnost je vendarle dokaj pozorno spremljala tekmovanje – na vas gledajo z drugačnimi očmi? Se je povečalo zanimanje klubov iz tujine?

Težko bi rekel. Od tega se skušam čim bolj odmakniti. Moj agent Amir Ružnić skrbi za oglednike, sam pa sem osredotočen le na treninge, tekme, prosti čas. Na čim boljšo regeneracijo.

Proti Italiji ga je od "častnega" zadetka Slovenije delilo le nekaj centimetrov. Foto: Vid Ponikvar

Proti Češki ste zadeli v polno, bili pa ste na odlični poti, da bi zatresli tudi italijansko mrežo. Pred koncem prvega polčasa se vam je ponudila izvrstna priložnost, a se je takrat izkazal italijanski vratar.

Zdaj ste me pa še vi spomnili … To priložnost si pogrevam v mislih po večkrat na dan. Še vedno, pa čeprav se je Euro za nas končal že v torek. Ko se s kom pogovarjam, vedno naleti beseda na to priložnost. Ko veš, kako malo je manjkalo do zadetka. Morda le nekaj centimetrov, pa bi šla žoga notri. Potem bi se mogoče kot ekipa dvignili, naredili kakšen preboj, se znašli še v kakšni priložnosti in znižali na 2:3, kdo ve. Potem pa bi šli naprej na vse ali nič. Žal tega ni bilo. Italijani imajo vrhunskega vratarja, ki je mojstrsko ubranil strel, lahko mu le čestitam.

Kako je igrati na Euru? Je iz vas izvabil dodatno motivacijo in ste se v državnem dresu še bolj trudili kot sicer, ko vas spremljamo v domačem prvenstvu?

Vsak, ki me pozna, dobro ve, da dam na igrišču vedno vse od sebe. Ni važno, ali je trening ali igra Maribor ali pa reprezentanca. Vseeno je. Na tem turnirju sem se dobro iztrošil in porabil zadnje atome moči. Igral sem skoraj vse tri cele tekme. Še zdaj se sestavljam skupaj. Še vedno se čuti neka utrujenost, pa čeprav smo končali v torek (z Aljošo smo se pogovarjali v petek, op. p,). Malce sem že prišel k sebi, vendarle smo že od prej navajeni igrati v klubskem ritmu konec tedna–sreda. Je bil pa to zagotovo najbolj naporen teden v moji karieri. Še nikoli pred tem se mi ni zgodilo, da bi odigral tri tekme zapored na tako visoki ravni kot na tem Euru.

Osem najboljših ekip je napredovalo v četrtfinale. Kdo je za vas največji favorit za osvojitev naslova?

Kolikor mi je uspelo pogledati še druge tekme, bi izpostavil Španijo in pa Portugalsko. Igrata podoben nogomet. Zame sta prvi favoritinji.

Ste se kaj pogovarjali s tujimi nogometaši, ki so nastopali na Euru? So bili zadovoljni s turnirjem, organizacijo Slovenije?

Niti ne. Bila je želja, da smo čim bolj izolirani od drugih, tako da ni prihajajo do takšnih stikov ali pogovorov. Nismo se veliko družili. Lahko pa zase povem, da je bilo vse organizirano na vrhunski ravni. Sploh v obdobju koronakrize, ko so okoliščine resnično nehvaležne. Organizacijsko nisem zaznal niti ene težave. Niti ene. Hvala vsem prirediteljem, da so izpeljali dogodek tako vrhunsko.

Evropsko prvenstvo v Sloveniji in na Madžarskem, ki se bo z izločilnim delom nadaljevalo konec maja, žal poteka brez prisotnosti gledalcev. Foto: Vid Ponikvar

Kako pa so potekala testiranja na novi koronavirus?

Imeli smo jih pred vsako tekmo. Takrat ti seveda ni vseeno. Na takšna testiranja prihajaš z določeno napetostjo. Bojiš se, da nisi pozitiven, potem pa bi ti bilo še toliko težje, ker imaš opravka s tako velikim tekmovanjem. Pri nas na srečo ni bilo takšnih primerov. Večina fantov je že prebolela koronavirus, a nikoli ne veš. Nekateri, ki ga prebolijo, ga dobijo spet. Zato se moraš paziti in čim manj izpostavljati.

V kratkem bo minilo ravno šest mesecev od takrat, ko sem bil sam pozitiven. Bilo je na pripravah mlade izbrane vrste, a nisem imel niti enega simptoma. Bil sem le pozitiven, nato pa doma v karanteni treniral, kolikor sem lahko. 10-dnevna odsotnost s treningov se mi je zelo poznala. Vemo, kaj to pomeni v nogometu. Deset dni ni malo, saj potrebuješ nato kar nekaj časa, da spet ujameš ritem.

Okužili ste se ravno na zadnji reprezentančni akciji, ki jo je še vodil Primož Gliha. So opazne razlike z obdobjem, odkar je selektor Milenko Ačimović?

O tem ne bi dajal izjav. To je že za nami, ne bi pogreval te teme.

Odkar je selektor Milenko Ačimović, dobiva Aljoša Matko ogromno priložnosti v napadu slovenske mlade reprezentance. Foto: Vid Ponikvar

Kakšen pa je Milenko Ačimović kot selektor?

Odličen. Že na prejšnjih prijateljskih tekmah z Nemčijo in Rusijo smo se z njim zelo dobro ujeli. Podobno je bilo na Euru. Je takšen trener, kot bi si ga želel. Vse je bilo tako, kot je treba. Ne bi mogli storiti bolje. Ne vem, kaj bi lahko še spremenili, da bi šlo na bolje. Po moji oceni smo naredili vse, kar je bilo v naši moči. Vse je bilo vrhunsko. Na vsakem treningu se je šlo na polno, niti eden od 23 igralcev ni imel zagotovljenega mesta med prvih 11. Na koncu pa je bil trener tisti, ki je izbral, kdo bo igral. Na koncu si lahko zaradi taktičnih zamisli končal tudi na klopi.

Kako pa je sodelovati s kapetanom Timijem Maxom Elšnikom, ki prihaja iz vrst vašega največjega tekmeca v Prvi ligi Telekom Slovenije?

Vrhunsko. Če bi nas kdo opazoval s strani, bi si mislil, da igrava v istem klubu. Ko pa bi pogledal našo ligo, bi videl, da sva v bistvu največja rivala. Glede tega sta bili komunikacija in atmosfera vrhunski. Lahko vprašate kateregakoli fanta, lepo se je videla složnost v ekipi. Čutila se je. Zavedamo se, kakšne so naše zmožnosti. Trudili smo se, da delujemo kot ekipa, ne pa kot posameznik. Potem na koncu ne prideš do istega cilja. Bili smo res prava ekipa. Tudi porazi nas niso vrgli s tira. Pač, Španija in Italija sta bili močnejši, to je treba priznati.

Mnoge, zlasti navijače NK Maribor, je pred Eurom zmotilo, da se na seznamu ni pojavil Jan Mlakar, nekdanji kapetan mlade izbrane vrste.

Z Janom igram v klubu. Vem, kaj zmore, a so to selektorjeve odločitve. On izbere svojo ekipo. Ni se pač odločil zanj, zato tega ne bi komentiral. Z Janom se kot soigralca dobro razumeva. Vsak, ki ni bil na spisku, si je želel biti zraven. Vsak gleda nase. Bil sem zelo vesel, da sem se znašel na seznamu, vesel pa bi bil tudi za soigralca. Bova pa zdaj skupaj skušala uresničiti klubski cilj. Vemo, kam merimo. Na dvojno krono, prvenstvo in pokal. In nato še Evropo.

Jan Mlakar, soigralec Aljoše Matka pri NK Maribor, se ni znašel na seznamu udeležencev Eura. Ljubljančan je bil pod vodstvom Primoža Gliha kapetan slovenske reprezentance do 21 let, nato pa se podpisal pod protestno pismo reprezentantov, zaradi katerega je pozno jeseni lani na selektorski stolček sedel Milenko Ačimović. Foto: Blaž Weindorfer/Sportida

Pogled na lestvico pred zadnjo četrtino sezone ni spodbuden. Olimpija ima točko več od Maribora, pri tem pa je odigrala še tekmo manj. Ravno tisto proti Bravu, kjer ne manjka vaših nekdanjih soigralcev.

Ko sem igral za Bravo, smo bili proti klubom z vrha, proti Olimpiji ali Mariboru, vedno dodatno motivirani. Enkrat smo Olimpiji v Stožicah zabili pet golov. Upam, da bo Bravo ponovno zmagal. Tudi 1:0 bi bilo dovolj.

Olimpijo že dolgo doživljam kot velikega rivala. To sem se navadil v mlajših selekcijah, ko sem igral proti Olimpiji kot kadet ali mladinec Maribora. Takrat sem vedno komaj čakal, da bi odigral prvi večni derbi še v članski konkurenci. Zdaj pa komaj čakam, da ga bom lahko odigral še v polnem Ljudskem vrtu. Da doživim to vzdušje. Ljudski vrt žal sameva, ima pa veliko posebnost, pravo nogometno vzdušje. Ko je tekma, se v Mariboru kot mestu vse ustavi. Pomembna je le tekma.

V zadnjem obdobju ste se v mestu ob Dravi navadili na priznanja, javnost vas dojema kot svetlo prihodnost slovenskega nogometa. V prejšnji sezoni ste kot napadalec Brava dosegli 15 zadetkov in bili izbrani za najboljšega mladega nogometaša Prve lige Telekom Slovenije, navijači Maribora pa so vas, čeprav ste v Ljudski vrt vrnili šele lani poleti, izbrali za vijol'čnega bojevnika leta 2020.

To mi ogromno pomeni. To je nagrada za opravljeno delo. Dokaz, da sem na pravi poti, a tudi dodatna motivacija, da bo treba še več trenirati. Le tako bom lahko šel še kakšno stopničko naprej. Upam, da bom ostal zdrav in mi bo uspelo tisto, o čemer sanja vsak nogometaš. Da bi nekoč zaigral v najmočnejših ligah na svetu. Če bi že lahko izbiral, bi najraje odšel v Nemčijo ali pa Italijo. Bomo videli, kaj bo. In kdaj bo. Če bom zadovoljen, bom odšel, nekaj na silo pa ne bi hotel zapuščati Maribora. Najbolj je pomembno, da se kot igralec, ko greš v tujino, dobro počutiš in igraš. Lep primer je Luka Zahović. Najbolj pomembno pa je, da bi še naprej užival v tem, kar delam.

Po torkovem porazu z Italijo je sledila regeneracija, še en trening, nato se je za en dan odpravil v Belo Krajino k sorodnikom, zvečer pa se je že vrnil v Maribor. Foto: Reuters

V tej sezoni torej uživate v nogometu?

Glede tega se nimam prav nič za pritoževati. Za zdaj sem zadovoljen s svojimi igrami. Rad bi še bolj napredoval, z Mariborom pa osvojil naslov prvaka, da bi imel v svoji zbirki še takšno medaljo. Komaj čakam, da bolje spoznam novega trenerja Simona Rožmana in vidim, kaj zahteva od mene.

Sportal Ačimović po hudem porazu Slovenije: To je realnost

Sportal Angleži v drami premagali Hrvate, pa ostali brez četrtfinala, tudi za Slovence konec