Ponedeljek, 6. 9. 2021, 12.24
2 leti, 7 mesecev
Tekma kariere Primoža Glihe
Zgodovinski podvig v Splitu, Slovencem čestitala še Torcida!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,49
3
Splitski Poljud bi bil lahko v torek na srečanju med Slovenijo in Hrvaško poln skoraj do zadnjega mesta. Leta 1997 se je na njem zbralo več kot 20 tisoč glasnih navijačev.
Na eni strani hrvaški nogometni zvezdniki, Split, glasni Poljud, tribune, polne fanatičnih navijačev v rdeče-belem, in ogromen nacionalni naboj, na drugi strani pa slovenska reprezentanca, ki je v kvalifikacijah za SP 1998 nizala poraze. Drugega aprila 1997 se je napovedovala gladka zmaga Hrvaške nad Slovenijo, a je sledilo nepozabnih 90 minut, v katerih je nogomet še enkrat več pokazal svojo nepredvidljivost.
Tri proti tri? Ne, to ni pogost rezultat. V nogometu se dogaja zelo redko. Slovenska članska reprezentanca je na primer odigrala že 279 (uradnih) tekem, a se je s tekmecem s 3:3 razšla le dvakrat. In vselej, ko je bilo tako, je nogometni svet spremljal popolno dramo, spektakel, med katerim je večkrat na plano pokukala beseda senzacija, rezultat pa se je menjal tako nepričakovano, da je bilo vselej napeto do zadnjih sekund. Tako se je Slovenija z živci svojih navijačev, a tudi tistih, ki so stiskali pesti za tekmeca, poigrala dvakrat. Prvič leta 1997, drugič tri leta pozneje. Najprej proti Hrvaški v Splitu, nato še proti ZR Jugoslaviji v belgijskem Charloroiju. Vedno proti nekdanjim bratom iz razpadle skupne domovine, ki so dolgo časa podcenjevali slovenski nogomet.
Slovenski navijači so bili leta 2000 na uvodni tekmi Eura po vodstvu s 3:0 v ekstazi, a je nato ZR Jugoslavija z igralcem manj izenačila na 3:3.
Kar nekaj let je moralo preteči, da so se slovenski nogometaši vsaj malce otresli primerjav s smučarji. ''Janezi'' so pokazali zobe, nato pa na igrišču šokirali tekmeca z neprimerljivo bogatejšo nogometno tradicijo. In če Srbija, naslednica ZR Jugoslavije, sploh še ni premagala Slovenije, kar njenim navijačem ne more biti v pretiran ponos, pa je s Hrvaško drugače. Proti Sloveniji je redno dobivala nogometne bitke ali pa v najslabšem primeru remizirala, šele letos spomladi, ko je Sandi Lovrić, kako simbolično, ravno sin hrvaških staršev, ki so si pred leti služili kruh v Sloveniji, poskrbel za zgodovinsko zmago (1:0). Hrvaška zdaj ve, kako je izgubiti proti Sloveniji.
Gliha utišal Poljud. In to ne le enkrat ...
Primož Gliha je za slovensko reprezentanco odigral 28 tekem, najbolj pa se je navijačem vtisnil v spomin 2. aprila 1997 na gostovanju na Hrvaškem.
Leta 1997 je Hrvaška izkusila podobno razočaranje. Ni izgubila, a jo je prvič dobila po prstih od slovenskih nogometašev. Čeprav je veljala za ogromnega favorita, saj so njeno zasedbo sestavljali zvezdniki največjih evropskih klubov, ki so se le leto pred tem na krstnem Euru 1996 uvrstili v četrtfinale, se je na koncu smejalo Slovencem! Sredi navijaškega kotla na Poljudu. Na stadionu, ki bo v torek gostil nov sosedski obračun, tudi ta bo tako kot pred 24 leti štel za kvalifikacijske točke za svetovno prvenstvo, je bilo 2. aprila 1997 noro. Zares noro.
Bile so kvalifikacije za SP 1998. Slovenija je bila v njih obubožana. Najprej je izgubila proti Grčiji, nato je ostala praznih rok še proti Danski ter Bosni in Hercegovini ter se zasidrala na dnu razpredelnice. Pod vodstvom dr. Zdenka Verdenika, zagovornika conskega pritiska, se je pričakoval še en občuten, prepričljiv poraz Slovenije, saj je Hrvaška po negotovem začetku kvalifikacij, dveh zaporednih remijih, nujno potrebovala zmago. In tako je tudi kazalo. Hrvati so vodili že z 2:0 in 3:1, dišalo je po zanesljivi zmagi.
Nato pa je sledil čudež, trenutek neverjetnega navdiha, poseben večer, ko gre igralcu vse v mrežo, ko se dotakne žoge. Podobni občutki so prevevali Saša Udoviča na nepozabni tekmi z Islandijo na Malti, ko je bilo leta 1996 pravljičnih 7:1 za Slovenijo, Ljubljančan pa je dal kar pet zadetkov. A takrat se ni igralo za točke. V Splitu pa se je. In Hrvati, že takrat prepolni izjemnih imen, kar niso mogli verjeti, kaj vse se jim je pripetilo. To je bil preobrat, eden od najbolj čudaških, a hkrati ponosnih podvigov Slovenije.
Verdenikova četa je v tistem ciklusu na osmih tekmah osvojila le eno točko. In to na najbolj vročem gostovanju! To je bil večer, ko se je rodil mit o partiji Primoža Glihe, dolgo časa najmanj priljubljenega Slovenca v očeh hrvaških navijačev, pa tudi takratnega selektorja, ''trenerja vseh trenerjev'', Miroslava Ćira Blaževića.
Hrvaška : Slovenija 3:3 (2:1)
Strelci: Prosinečki 33., Boban 43., 60.; Gliha 45., 65., 67.
Hrvaška: Gabrić (od 46. Mrmić), Jurić, Cvitanović, Šimić, Jerkan, Bilić, Asanović, Prosinečki, Vlaović (od 74. Pralija), Boban, Bokšić.
Slovenija: Bošković, Englaro, Rudonja, Križan, Srebrnič, Čeh (od 74. Sešlar), Novak, D. Gajser (od 46. Karić), Zahović, Gliha, Udovič (od 46. Šiljak).
Hrvaški ni pomagalo niti vodstvo s 3:1
Kaj vse se je dogajalo v Splitu pred 24 leti? V času, ko kar sedem aktualnih slovenskih reprezentantov sploh še ni bilo rojenih? Ko je imel zdajšnji kapetan Jan Oblak le štiri, najbolj izkušeni član, virtuoz Josip Iličić, ki se vrača v ekipo po odsluženi kazni, pa komaj devet let?
Hrvaška ni nastopila v najmočnejši postavi. Zaradi kartonov je pogrešala najboljšega strelca Davorja Šukerja, manjkali so tudi Robert Jarni, Igor Štimac, Mario Stanić in Zvonimir Soldo, vsi zaradi zdravstvenih težav, a je imel legendarni Ćiro na voljo še ogromno asov. Začenši s kapetanom Zvonimirjem Bobanom, Robertom Prosinečkim, Alenom Bokšićem, Aljošo Asanovićem in Slavenom Bilićem. Začelo se je pričakovano.
Zadetki z nepozabnega srečanja med Hrvaško in Slovenijo (3:3):
Hrvati so povedli z 2:0, a je ob koncu prvega polčasa Zlatko Zahović, takrat je nosil še številko 9, imenitno poslal v ogenj Primoža Gliho, ki se je znašel sam pred hrvaškim vratarjem Tončijem Gabrićem (njegov sin Drago Gabrić je igral pred leti za Domžale) in ga z velike oddaljenosti premagal z natančnim lobom. Zadetek je padel nepričakovano, sprva se ni veselil niti Grosupeljčan niti njegovi soigralci, saj so sprva pomislili na nedovoljen položaj. Tribune so obnemele, zadetek ni bil niti najmanj sporen. Slovenija je zadela prvič.
Gliha matiral hrvaško obrambo dvakrat v dveh minutah
Primož Gliha v dvoboju z Dariem Šimićem
Ko je Boban, takratni velemojster slovitega Milana, z drugim zadetkom popeljal kockaste do nove izdatne prednosti (3:1), se je zdelo, da je zmagovalec že odločen. Poudarek na besedi zdelo. Le dve minuti sta bili potrebni, da je spretni Gliha, katerega dres je krasila številka 10, popeljal dvoboj v nepričakovano galaksijo. Najprej je po dolgi podaji Amirja Karića pretental Daria Šimića, ki ga je pokrival, in nato prelisičil še rezervnega hrvaškega vratarja Marijana Mrmića. Sicer tudi zdajšnjega trenerja vratarjev v zasedbi, ki ji poveljuje Zlatko Dalić.
To pa še ni bilo vse. Zahović je že v naslednji akciji izvedel strel s kota, žoga pa je preletela nezbrano hrvaško obrambo in prišla neposredno do Glihe, ki jo je neoviran potisnil v mrežo. Slovenija je vstala od mrtvih in izenačila na 3:3! Sledile so mučne minute za gostitelje, saj so Verdenikovi bojevniki "zavohali kri" in si do konca priigrali še nekaj zrelih priložnosti za zmago!
Zadnjo je zapravil Zahović, ko je v dvoboju ena na ena nastreljal hrvaškega vratarja. ''Morda je bila to doslej naša najslabša tekma proti Hrvatom, a je bila rezultatsko najuspešnejša,'' je pojasnil Verdenik. Končalo se je s 3:3, ogromnim razočaranjem za hrvaške zvezdnike in začudenjem v očeh več kot 20 tisoč navijačev, ki so v Splitu ostali brez že vnaprej prištete zmage.
Navijači v Splitu znajo na tekmah hrvaške reprezentance pričarati imenitno vzdušje.
''Pohvaliti moram splitske organizatorje in tudi hrvaške novinarje, ki so bili zelo korektni pred in tudi po tekmi. Hrvaški nogometaši, na čelu z Zvonimirjem Bobanom, so našim prišli po tekmi čestitati za predstavo, kar so storili tudi pripadniki navijaške skupine Torcida (navijači splitskega Hajduka, op. p.),'' je po nepričakovanem uspehu slovenske reprezentance, katerega so na sončni strani Alp enačili kar z zmago, povedal takratni podpredsednik krovne zveze Tone Frantar.
Danci čestitali Slovencem po pošti
Dr. Zdenko Verdenik je v kvalifikacijah za SP 1998 s Slovenijo osvojil le eno točko.
Na tem remiju je padlo nekaj zgodovinskih mejnikov. To je bil prvi hat-trick v slovenski reprezentanci na kvalifikacijski tekmi, Slovenija pa je prvič ostala neporažena proti nekdanjim bratom. Pred tem je dvakrat izgubila z Makedonci in Hrvati, enkrat pa z BiH.
Malo pa je manjkalo, da Split sploh ne bi mogel ponuditi čudežne zgodbe o življenjski partiji Primoža Glihe. Reprezentančno kariero je nameraval končati po uvodnem porazu v kvalifikacijah z Grčijo (1996), a ga je selektorju Verdeniku le uspelo prepričati, da je odigral še tekmo v Splitu. Na srečo! Ko je Slovenija prekrižala načrte Hrvaški, je na naslov Nogometne zveze Slovenije (NZS) priromala čestitka iz Danske, neposredne kandidatke za osvojitev najvišjih mest v skupini za SP 1998.
Sloveniji je odmevni remi s favoriziranimi sosedi ogromno pomenil. Apetiti so narasli, a že na naslednji tekmi doživeli hud udarec. Na gostovanju na Danskem so Slovenci pogoreli v preveliki želji in izkusili visok poraz z 0:4. A spomina na remi v Dalmaciji, zgodovinski podvig Slovenije, jim ni mogel nihče več vzeti. 24 let pozneje, ko bodo na Poljudu nastopili še Kekovi varovanci, je še kako živ. Tudi v očeh Hrvatov ...
3