Četrtek, 30. 4. 2020, 21.30
1 leto
TOP 10: Zadnji polfinalisti lige prvakov, ki ne prihajajo iz petih najmočnejših lig
Ekskluzivna zabava, na kateri do mize pride le peščica izbranih
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,38
1
Zamrznitev nogometnega dogajanja je priložnost za pogled nazaj. Rubrika Top 10 je zato tokrat v znamenju zadnjih desetih klubov, ki ne prihajajo iz držav petih najmočnejših evropskih nogometnih lig, a so se uvrstili med najboljše štiri v elitni ligi prvakov. Da smo jih nabrali deset, smo se morali vrniti daleč v preteklost. V čase, ko je bila liga prvakov še pokal državnih prvakov.
Čeprav vodilni v svetovnem nogometu vseskozi poudarjajo, da je nogomet zabava za vse, je že vrsto let jasno, da se ob glavni mizi na njej zabavajo samo najbogatejši. Ajax, ki je bil lani hit lige prvakov, je edini klub po daljnem letu 2005, ki se je prebil v polfinale lige prvakov, a ne prihaja iz katere od petih najmočnejših nogometnih držav. Anglije, Francije, Italije, Nemčije ali Španije.
Morda najbolj očiten dokaz, da je liga prvakov vse bolj ekskluzivna zabava, na kateri se mastijo samo bogataši, je prav zdajšnja sezona. Ob pogledu na imena klubov, ki so se uvrstili v izločilne dele lige prvakov, boste namreč našli samo angleške, francoske, italijanske, nemške in španske klube. Med njimi ni nobenega, ki bi prihajal od drugod.
V 27 sezonah lige prvakov, kot jo poznamo danes, so lovoriko za evropskega prvaka osvojili klubi iz sedmih držav. Kar 11 naslovov je šlo v Španijo, pet v Italijo in Anglijo, trije v Nemčijo, po eden pa v Francijo, na Portugalsko in Nizozemsko.
Razmere v elitnem evropskem klubskem tekmovanju so se močno spremenile prav po letu 1992, ko so se pri Uefi odločili za prenovo svojega paradnega konja in skozi leta ustvarili enega od največjih športnih produktov. Ligo prvakov, ki organizaciji Aleksandra Čeferina na leto danes prinese skoraj tri milijarde evrov.
V desetletju pred tem so v tem tekmovanju nase močno opozorili številni klubi, ki ne prihajajo iz najmočnejših petih evropskih lig. Leta 1986 je bila evropski prvak Steaua Bukarešta, ki je bila tri leta za tem še finalistka elitnega evropskega klubskega tekmovanja. Leta 1987 je bil prvak Porto, leto za tem pa je naslov evropskega prvaka osvojil PSV Eindhoven, ki je bil v finalu boljši od Porta. Benfica je bila leta 1990 finalist, na območju nekdanje Jugoslavije pa se seveda najbolj spomnimo leta 1991 in Crvene zvezde, ki je takrat postala evropski prvak.
V šestih letih od začetka tekmovanja, ki je bilo leta 1992 postavljeno na novo in je dobilo novo ime, se je še kar petkrat zgodilo, da je polfinalist klub, ki ni prihajal iz Anglije, Francije, Italije, Nemčije ali Španije. Po prelomu tisočletij smo kaj takega doživeli samo še trikrat. V letih 2004, 2005 in lani.
Katerim klubom, ki ne igrajo v kakšni izmed petih evropskih klubov, se je torej nazadnje uspelo prebiti v polfinale lige prvakov oziroma pokal državnih prvakov? Izbrskali smo zadnjih deset.
Ajax je lani šokiral tudi branilca naslova evropskega prvaka Real Madrid.
Sezona 2018/19: Ajax Amsterdam
Lani je bil Ajax Amsterdam, nekdanji velikan evropskega nogometa, ki se lahko pohvali s kar štirimi naslovi evropskega prvaka, hit lige prvakov, v kateri ga je le nekaj sekund ločilo od uvrstitve v veliki finale. Spomnimo, proti Tottenhamu je v polfinalu na prvi tekmi v Londonu zmagal z 1:0 in na povratni tekmi v Amsterdamu vodil že z 2:0, a je nato pri gostih v drugem polčasu hat-trick uspel Brazilcu Lucasu Mouri, ki je zadnji, odločilni gol zabil globoko v sodnikovem dodatku povratne tekme in z njim razžalostil številne navijače Ajaxa, pa tudi množico nogometnih romantikov z vsega sveta.
Ajax je v prejšnji sezoni v skupinskem delu prehitel Benfico in atenski AEK, zaostal pa za Bayernom. V osmini finala je šokiral evropskega prvaka Real iz Madrida, ki ga je po porazu na domači tekmi na Santiagu Bernabeu razbil kar s 4:1. V četrtfinalu je bil usoden za še enega velikana, izločil je Juventus Cristiana Ronalda.
V zasedbi Ajaxa iz sezone 2018/19 so zablesteli številni mladi nogometaši, ki pa na stadionu Johana Cruyffa niso zdržali dolgo. Najstniški kapetan Matthijs de Ligt je lani poleti odšel v Juventus za 85 milijonov evrov, Frenkie de Jong v Barcelono za deset milijonov evrov manj, Kasper Dolberg se je preselil v Nico za 20 milijonov evrov. Na izhodnih vratih je še en zvezdnik tiste zasedbe, ki je ob koncu sezone zaradi pandemije koronavirusa zadnjo tekmo v vrstah Amsterdamčanov očitno že odigral. Hakim Ziyech, za katerega bo Chelsea odštel 40 milijonov evrov, je namreč že dogovorjen za odhod na Stamford Bridge.
Jefferson Farfan, Philippe Cocu, Park Ji-Sung in Mark van Bommel so v sezoni 2004/05 blesteli.
Sezona 2004/05: PSV Eindhoven in Panathinaikos
Od lanskega evropskega pohoda Ajaxa do pred tem zadnjega kluba iz države, ki ne spada med največje nogometne sile, a se je v ligi prvakov prebil med najboljše štiri, je lani minilo kar 14 let. Pred tem je to nazadnje uspelo PSV Eindhovnu, ki je pod vodstvom Guusa Hiddinka v sezoni 2004/05 v skupinskem delu tekmovanja komaj, za točko prehitel Panathinaikos in zaostal za londonskim Arsenalom.
V osmini finala je klub PSV brez težav odpravil Monaco in bil v četrtfinalu po enajstmetrovkah boljši od Lyona. Ni veliko manjkalo in uvrstil bi se tudi v veliki finale. Proti Milanu je v polfinalu vse do 91. minute povratne tekme v Eindhovnu in gola Massima Ambrosinija kazalo na podaljške, a potem so Italijani prišli do gola, ki jim je pozneje prinesel izkušnjo, na katero ne bodo nikoli pozabili. Veliki finale v Istanbulu, v katerem so proti Liverpoolu ob polčasu vodili s 3:0, a na koncu vseeno izgubili …
Jose Mourinho je po naslovu evropskega prvaka leta 2004 s Portom postal "The Special One".
Sezona 2003/04: Porto
Jose Mourinho, čigar trenerska zvezda v zadnjem času vse bolj ugaša, je prvič močno zasijala pred 16 leti, ko je Portugalec poskrbel za zadnjega evropskega prvaka, ki ne prihaja iz katere od petih nogometno najbolj razvitih držav. Njegov Porto, ki je leto pred tem zmagal v pokalu Uefa, je takrat v skupinskem delu zlahka opravil z Marseillem in beograjskim Partizanom, zaostal pa za poznejšim Portugalčevim klubom Real Madridom, v izločilnih delih lige prvakov pa začel svoj evropski pohod.
V osmini finala je po golu Costinhe v 90. minuti na Old Traffordu izločil Manchester United, v četrtfinalu je imel veliko manj težav z Lyonom, v finalu v Gelsenkirchnu pa še najmanj z Monacom, ki ga je premagal s 3:0 in prišel do drugega in tudi zadnjega naslova evropskega prvaka v klubski zgodovini.
Andrij Ševčenko v dresu kijevskega Dinama leta 1999.
Sezona 1998/99: Dinamo Kijev
V sezoni 1998/99 – le leto pred tem, ko ga je z zmago v Kijevu po golu Anteja Šimundže šokiral Maribor –, je bil kijevski Dinamo pod vodstvom legendarnega Valerija Lobanovskega evropski hit.
V skupinskem delu je Dinamo brez težav prehitel londonski Arsenal, Lens in Panathinaikos. V četrtfinalu, osmine finala takrat namreč ni bilo, so Kijevčani ob sijajnih partijah takrat vzpenjajočega se zvezdnika evropskega nogometa, pozneje pa dobitnika zlate žoge Andrija Ševčenka, ki je na dveh tekmah zabil tri gole, šokirali Real Madrid.
V polfinalu so po hudem boju ob skupnem izidu 3:4 izgubili proti Bayernu Münchnu, ki je potem svojo porcijo dobil v velikem finalu na stadionu Camp Nou v Barceloni. Spomnimo, Bavarci so takrat še v zadnji minuti vodili z 1:0, potem pa v sodnikovem dodatku prejeli dva gola in ostali praznih rok …
Dvoboj Christiana Vierija in Winstona Bogarda na obračunu Juventusa in Ajaxa leta 1997.
Sezona 1996/97: Ajax Amsterdam
V časih, ko je bil Ajax še polnopravni član evropske nogometne elite, je amsterdamskemu nogometnemu velikanu to, kar mu je uspelo lani, uspevalo redno, a pred tem nazadnje zdaj že daljnega leta 1997, ko se je prebil med najboljše štiri. V polfinalu je bil za Amsterdamčane, ki jih je s klopi vodil legendarni Louis van Gaal, usoden in premočan Juventus. Torinčani so napredovali s skupnim izidom 6:2.
Pred tem je Ajax v četrtfinalu po podaljških izločil Atletico Madrid in v skupini v družbi Grasshopperja in Glasgow Rangersa skupaj z Auxerrjem osvojil prvo mesto.
Akcija Srba Vladimira Jugovića in Nigerijca Nwankwa Kanuja v velikem finalu med Ajaxom in Juventusom leta 1996 v Rimu.
Sezona 1995/96: Ajax Amsterdam
Leto pred tem je Ajax, tudi takrat je bil na klopi van Gaal, zaigral v velikem finalu lige prvakov na Olimpijskem štadionu v Rimu in ga zapustil globoko razočaran. Proti Juventusu je namreč izgubil po enajstmetrovkah.
To je bilo tudi leto, v katerem smo med najboljšimi štirimi videli kar dva kluba, ki nista prihajala iz Anglije, Italije, Francije, Nemčije ali Španije. Ob Amsterdamčanih je bil to še Panathinaikos, ki ga je v polfinalu izločil prav Ajax. V Atenah je izgubil z 0:1, a potem pred domačimi navijači zmagal s 3:0 in zlahka napredoval.
Še pred tem so Jari Litmanen in soigralci v četrtfinalu v skupnem seštevku odpravili Borussio Dortmund in se sprehodili iz skupinskega dela tekmovanja v družbi Real Madrida, Ferencvaroša in Grasshopperja.
Junak finala na Dunaju, kjer je Ajax osvojil svoj zadnji, četrti naslov evropskega prvaka, je bil takrat komaj 18-letni Patrick Kluivert.
Sezona 1994/95: Ajax Amsterdam
To je bila sezona, v kateri je Ajax osvojil svoj zadnji naslov evropskega prvaka. Van Gaal in njegovi varovanci, med katerimi ni manjkalo doma vzgojenih poznejših velikih zvezdnikov svetovnega nogometa, so v finalu na stadionu Ernsta Happla na Dunaju z golom takrat 18-letnega Patricka Kluiverta premagali Milan z 1:0.
Pred tem so Amsterdamčani v polfinalu razbili münchenski Bayern s 5:2 in bili v četrtfinalu s 3:0 boljši od splitskega Hajduka. V skupinskem delu tekmovanja so zlahka prehiteli Milan, Casino Salzburg in atenski AEK.
Evropsko pot Porta je leta 1994 šele v polfinalu ustavila Barcelona.
Sezona 1993/94: Porto
Porto je pod vodstvom legendarnega pokojnega hrvaškega trenerja Tomislava Ivića v drugi sezoni v zgodovini lige prvakov, kot jo poznamo danes, a v nekoliko drugačni obliki tekmovanja prišel do polfinala, v katerem je v samo eni tekmi, ki je bila v Barceloni, z 0:3 izgubil proti katalonski zvezdniški zasedbi Johana Cruyffa. Ta je potem v velikem finalu v Atenah doživela debakel proti Milanu in izgubila z 0:4.
Pred tem je Porto v skupinskem delu tekmovanja prehitel Werder Bremen in Anderlecht, zaostal pa za Milanom. V kvalifikacijah so Portugalci, za katere so igrala številna zelo znana nogometna imena (Vitor Baia, Fernando Couto, Emil Kostadinov …) najprej brez težav odpravili malteško Floriano, v odločilnem kvalifikacijskem krogu pa bili s tesnih 1:0 z dveh tekem boljši od Feyenoorda.
Nogometaši Crvene zvezde z velikim pokalom za naslov evropskega prvaka v Bariju leta 1991.
Sezona 1990/91: Crvena zvezda
Pravzaprav se je to zgodilo tudi v dveh sezonah, ki sta sledili za tem, saj je prav Crvena zvezda v skupinskem delu sezone 1991/92 osvojila drugo mesto, leto za tem pa je to uspelo Rangersu in Göteborgu, a takrat polfinala v elitnem evropskem klubskem tekmovanju ni bilo. Prvouvrščena kluba dveh skupin predtekmovanja sta se namreč neposredno uvrstila v finale.
Za deveto sezono, v kateri se je vsaj med najboljše štiri uvrstil kakšen izmed klubov, ki ne prihajajo iz najboljših petih evropskih nogometnih lig, smo se zato morali vrniti kar v čase, ko smo elitno evropsko klubsko nogometno tekmovanje poznali pod imenom pokal državnih prvakov.
Crvena zvezda je šla takrat v predzadnji izvedbi tega tekmovanja do konca, potem ko je na tej poti v 1. krogu s 5:2 izločila Grasshopper, bila potem s 4:1 boljša od Rangersa, v četrtfinalu s skupnih 5:1 odpravila Dynamo Dresden, v polfinalu z avtogolom nemškega branilca Klausa Augenthalerja pred 100 tisoč gledalci na stadionu Marakana v Beogradu proti Bayernu napredovala v 90. minuti in potem v velikem finalu v Bariju po enajstmetrovkah premagala Marseille.
Roberta Prosinečkega, Sinišo Mihajlovića, Dejana Savičevića, Darka Pančeva in še številna velika nogometna imena z območja nekdanje skupne države je s klopi vodil Ljupko Petrović.
1