SiolNET. Sportal Nogomet
10

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera (35.) - Sašo Udovič

Nekdaj gospod v kopačkah, danes prodaja kuhano vino

10

termometer

Udovič

Veseli december Sašu Udoviču prinaša prijetno zadolžitev. Nekdanji nogometni reprezentant, ki pri 49 letih vez z najljubšim športom ohranja kot športni direktor Krke in občasni strokovni komentator, se zelo rad druži z ljudmi. Zaradi tega občasno zaide tudi v gostinstvo. V starem jedru Ljubljane ga lahko srečate pred stojnico, ki jo vodi s prijatelji in s katero obiskovalcem lepša božične praznike.

Ko je bil vrhunski napadalec in spadal med najboljše v tem delu Evrope, je čutil, da razmišlja nekoliko drugače od večine. Ni bil tipični nogometaš. Svoje poslanstvo je dojemal globlje in si vselej prizadeval, da bo ostal trdno prikovan na tleh. Bil je gospod v nogometnih čevljih, hvaležen staršem za vzgojo, s katero je lažje preskakoval ovire. Pomagala mu je tudi v obdobju, ko je pospravil nogometne čevlje v kot in se preizkusil na drugih področjih.

"Po duši sem nogometaš in nogometni delavec, občasno pa zaidem tudi v gostinstvo. In še nekaj je. Zelo rad igram tenis," se je na kratko opisal Sašo Udovič, ki decembra že tradicionalno s prijatelji združuje prijetno s koristnim in prispeva delež k vrvežu v starem mestnem jedru. Na stojnici, kjer ob prepoznavnem vonju kuhanega vina z veseljem pozdravi vsakega gosta. Spoštljivo in toplo. Tako, kot so ga učili starši.


Opozarja, da je najbolj občutljivo prvo leto po koncu športne kariere. Opozarja, da je najbolj občutljivo prvo leto po koncu športne kariere. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Kdaj ste se počutili bolj lagodno - kot vrhunski nogometaš ali zdaj, ko ne igrate nogometa že 15 let in se spoprijemate z drugimi življenjskimi izzivi?

Dobro vprašanje (smeh, op. p.). Ko igraš vrhunski nogomet in si profesionalec, skrbiš le zase. Za vse preostalo je urejeno. Razmišljaš le o tem, kako najbolje poskrbeti zase in se pripraviti na tekme. To je velika razlika. Izpostavljen si določenim pritiskom, ki pa so neposredno vezani le na predstavitev na igrišču. To je tudi nekaj normalnega.

Ko se kariera konča, padeš v nekaj novega. Življenje se ti povsem spremeni. Teden kar naenkrat nima več določenih časovnic in obvez. Ni več treningov ob ponedeljkih ob desetih, v torek ob štirih popoldne, pa karanten in tekem. Vstopiš v drugačen ritem. Takrat se poraja vprašanje, kaj ima kdo v glavi in kakšne so njegove ambicije. Ali hoče postati trener, voditi posel ali preprosto ne početi ničesar?

Moje izkušnje govorijo, da je izjemno pomembno, kaj narediš prvo leto po koncu kariere. Kot nekdanji profesionalni športnik se takrat ne smeš zaletavati z glavo skozi zid, ampak pustiti času čas, da glava skupaj z okolico in spletom okoliščin poskrbi za prave in logične odločitve. Da veš, s čim se ukvarjati v prihodnje in kako peljati zadevo naprej. Nisem delal kakšnih analiz, a mislim, da se nekateri v tem občutljivem obdobju kar izgubijo. Milo rečeno.

V bogati nogometni karieri je igral za klube iz Slovenije, Hrvaške, Belgije, Švice in Avstrije. V bogati nogometni karieri je igral za klube iz Slovenije, Hrvaške, Belgije, Švice in Avstrije. Verjetno se je okrog vas pletlo kar nekaj lažnih prijateljev, ki so želeli z vami sklepati različne poslovne načrte, saj so vedeli, da ste kot znan in uspešen nogometaš privarčevali določen znesek denarja. Ste ostali prisebni, ko so vas skušali v kaj premamiti?

Takšnih poskusov je bilo vedno veliko. Sploh po koncu kariere, ko nastopi najbolj občutljivo obdobje. Mene jim ni uspelo preslepiti. Če gledam nazaj, prihajam iz družine, ki mi je dala veliko. Mama je profesorica, oče je bil poslovnež in nogometaš. Nekatere zadeve sem imel vedno razčiščene, lepo sta me vzgojila.

Ostal sem na realnih tleh. Tudi družbe, v katerih sem se sukal, niso bile vedno nogometne, ampak iz različnih sfer. Nismo se pogovarjali le o zadetkih, dekletih ali denarju, ampak še o čem drugem. O politiki, zgodovini, kulturi, bolj intelektualnih stvareh. Z vsem spoštovanjem do vseh, nočem, da bi zvenelo kot samohvala, a družba ti veliko prinese, če si obkrožen z ljudmi, ki trezno razmišljajo o življenju.

Pred leti je bil nekaj časa športni direktor ljubljanske Olimpije, zdaj pa skrbi za kadrovski razvoj drugoligaškega kluba iz Novega mesta. Pred leti je bil nekaj časa športni direktor ljubljanske Olimpije, zdaj pa skrbi za kadrovski razvoj drugoligaškega kluba iz Novega mesta. Foto: Vid Ponikvar

Stereotip, ki se je ustvaril o nogometaših, jih prikazuje kot zagnane športnike, ki razmišljajo le o žogi in so, prijazno povedano, bolj preproste narave. Ste bili tudi sami deležni takšnih oznak?

Če smo realni - o tem govorim pošteno -, so včasih edina tema nogometašev, sploh takrat, ko si še igralec, denar, ženske in dragi avtomobili. V življenju pa je vendarle še mnogo zanimivejših stvari. Treba se je zavedati, da se po koncu kariere učimo vse življenje.

Vsak ima finančni, še bolj pa moralni kapital in mora dobro razmisliti, kako naprej. Nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo jutri, a do zdaj sem se, vsaj tako se mi zdi, vedno dobro odločil. Vedno sem stal na realnih tleh. Mogoče po razmišljanju res nisem bil tipični nogometaš.

V državnem dresu je zbral 42 nastopov in dosegel 16 zadetkov. V državnem dresu je zbral 42 nastopov in dosegel 16 zadetkov. Ali se dela nogometašem krivica z ozkogledim razmišljanjem, da lahko po koncu kariere odprejo le bar, saj drugega sploh ne bi znali?

Nekaterim res, pri nekaterih pa nas dejstva in izkušnje učijo, da se je tako tudi končalo. Upam, da bo takšnih čim manj. Treba je upoštevati, da se ti v profesionalni športni karieri veliko stvari zgodi, ko si še mlad. Kariera poslovneža oziroma normalno delujočega človeka, če se lahko tako izrazim, poteka tako, da se do 30. leta šolaš in napreduješ, do 40. ali pa 50. leta pa prideš do vrhunca in greš nato naprej.

Pri nas nogometaših se je rado dogajalo, da prideš do nekaterih stvari, ki si jih ne more privoščiti vsak, že pri 20, 22 ali 25 letih. Nekatere to odpelje, nekatere pač ne. Ali je to denar, prepoznavnost, vseeno. Tukaj je potem ključna vzgoja. To, kako človek razmišlja in prepreči, da ga ne ponese v višave.

Nogometno kariero ste končali relativno mladi, pri 33 letih, kar v zdajšnjem svetu ni prav pogosto. Je niste želeli podaljšati še za nekaj let in si ustvariti še več bogastva?

Res je, nehal sem relativno mlad. Pogosto sem pomislil, da bi še igral nogomet. To se je dogajalo tudi pet ali sedem let po tem, ko sem rekel, da je dovolj. Vseeno sem bil hvaležen sam sebi, da sem končal že leta 2002. Prav je, da prenehaš, ko te imajo drugi v dobrem spominu. Pa tudi sam sebe. Meni je to uspelo.

Poznejši dogodki so pokazali, da sem imel prav. Ko sem videval okrog sebe profesionalne športnike, ki so še dolgo vztrajali, a zaradi hudih poškodb postali napol invalidi, sem si pošteno oddahnil. Imel sem neznansko srečo, da sem prenehal brez resnejših poškodb ali operacij. Normalno delujem. Tenis ali nogomet igram brez bolečin, kar je zelo pomembna zadeva za poznejšo dobo.

Rad se udeležuje nogometnih dogodkov. Tako je redni gost na novoletni prireditvi, ki jo Nogometna zveza Slovenija prireja na Brdu pri Kranju. Rad se udeležuje nogometnih dogodkov. Tako je redni gost na novoletni prireditvi, ki jo Nogometna zveza Slovenija prireja na Brdu pri Kranju. Foto: Vid Ponikvar

Kar nekaj soborcev iz Katančeve zlate generacije, s katerimi ste včasih dvigovali Slovenijo na noge, je moralo zaradi slabega gospodarjenja z denarjem razglasiti osebni stečaj.

Kar zadeva mene, izhajam iz solidne družine. Nismo imeli preveč, smo pa imeli vedno zadosti. Bil sem naučen, da je treba ceniti vsako uslugo, vsak evro. To še ne pomeni, da si ne smeš česa privoščiti. Seveda smo si takrat veliko privoščili, tudi jaz, a vendarle v nekih zdravih okvirih. Tega sem se skušal držati.

Nikoli nisem bil nastopač. Mislim, da me tako dojema tudi večina Slovencev. V nogometnih krogih sem se družil s takimi fanti, ki so pravzaprav še preskromni, če upoštevamo, kaj se jim je v življenju dogajalo. Govorimo o Alešu Čehu, Džoniju Novaku, Željku Milinoviću …

Z nekdanjim reprezentančnim soigralcem Džonijem Novakom vaju je nekaj časa družilo to, da sta oba vodila gostinski lokal. Nekdanji bočni branilec še vedno vodi restavracijo v Ljubljano, vi pa ste to pred leti opustili.

To je klasična zgodba. Pravzaprav kar najlažja zgodba. V življenju je treba poskusiti vse zadeve. Na to, da sem skrbel za gostinski lokal, je vplival splet okoliščin. Prišla je ponudba in poskusil sem. V gostinstvu se občasno ukvarjam s partnerji, ki so mojstri v tem, nisem pa kakšen deklariran gostinec. To resnično nisem. Vedno pravim, da moraš biti iz teh vod. To je način življenja. Jaz ga nimam, verjetno ga tudi nikoli ne bom imel. Drugače pa je pri priložnostnih zadevah, ki jih izpeljem od časa do časa. Zakaj pa ne?

Po drugi strani se še vedno najbolje počutim v nogometu. Tam lahko ponudim največ, vprašanje je le, na kakšen način. Lahko si športni direktor ali strokovni komentator na televiziji. Veliko stvari sem poskusil. Mislim, da mi to ustreza.

"Nisem deklariran gostinec," poudarja nekdanji nogometaš, ki se z gostinstvom ukvarja le priložnostno. In nikdar za pultom. "Nisem deklariran gostinec," poudarja nekdanji nogometaš, ki se z gostinstvom ukvarja le priložnostno. In nikdar za pultom. Foto: Osebni arhiv Zdaj ste športni direktor drugoligaškega kluba Krka iz Novega mesta.

Dolenjska je prelepa pokrajina. Z njo sem povezan tudi zasebno. V prvem mandatu smo dosegli lep uspeh, zdaj pa so me poklicali nazaj. Spet gradimo lepo zgodbo. Spoštujemo se, ni prisotnih strahotnih pritiskov, vezanih na rezultat. Zadeve so dokaj urejene, moštvo pa zelo mlado. Veliko raje imam, da pridem nekam, kjer se nekaj gradi, kot da pridem nekam, kjer nekaj razmetavaš in je mogoče negativni učinek zaradi tega toliko hujši. Bolj mi ustreza prvo. V tem neizmerno uživam, v tem se vidim tudi v prihodnje.

Je na račun nogometa trpela vaša izobrazba?

Dokončal sem srednjo gradbeno in geodetsko šolo, opravil še prvi letnik fakultete za šport, nato pa zaplul v profesionalne vode. Odšel sem v Split k Hajduku. Nogomet je bil premočan, da bi ostal v Ljubljani. Mami je bilo vedno malce žal, da nisem dokončal fakultete, a se je na koncu sprijaznila s tem, saj je videla, da mi je nogomet dal ogromno.

Kar zadeva izobrazbo, sem bil precej razgledan. Izhajam iz družine, v kateri nisem mogel na treninge, če mi ni šlo dobro v šoli. Tudi ko sem bil v tujini, nisem gledal le štadiona in semaforja, ampak glavo obrnil malce naokrog in zadeve pogledal podrobneje. Zanimala sta me kultura, zgodovina. To ti prinese veliko izkušenj, navsezadnje tudi veliko znanja.

S prijateljem Rokom Hojsom (drugi z leve) je zelo ponosen na stojnico v neposredni bližini Ljubljanice. S prijateljem Rokom Hojsom (drugi z leve) je zelo ponosen na stojnico v neposredni bližini Ljubljanice. Foto: Osebni arhiv Že nekaj let imate ob različnih priložnostih - od Odprte kuhne do božično-novoletnega sejma - v starem delu Ljubljane svojo stojnico. Ali s tem skušate nadoknaditi vse, kar ste zamudili, ko ste mnogo let preživeli v tujini (Belgiji, Švici in Avstriji)?

To je neke vrste vračanje k najstniškim letom. Ljubljana je vedno starejša, a tudi vedno lepša. V Stari Ljubljani smo prebili veliko časa, ne glede na to, da smo večino časa igrali nogomet. Odkrivali smo jo s kolesi, vespami. Odkrivam jo še zdaj. V Stari Ljubljani sem se vedno dobro počutil. Stojnico imam s partnerjem Rokom Hojsom že nekaj let. Rada združiva koristno s prijetnim.

Vam je v posebno veselje, da stopite za točilni pult in ponudite kuhano vino strankam, ki jih v teh dneh resnično ne manjka? Ne, tega pa ne počnem. Imamo pravilo, da se nikoli ne zadržujem za točilnim pultom. Pa ne zato, ker ne bi rad delal za pultom. Daleč od tega. Tako smo se odločili, ker je bolje za vse, saj nisem poseben talent za streženje pijače. Veliko bolje je, da sem aktivno udeležen z druge strani točilnega pulta. Tam sem povsem zadovoljen.

Je reden obiskovalec največjih slovenskih športnih prireditev. Letos smo ga tako srečali v Planici. Je reden obiskovalec največjih slovenskih športnih prireditev. Letos smo ga tako srečali v Planici. Foto: Vid Ponikvar

Ste zadovoljni s tem, kar vam je dalo življenje?

Zelo. Izpolnile so se moje otroške želje. Nogomet je postal moja služba. Igral bi ga tudi kot neprofesionalec, saj ga obožujem. Največ, kar je lahko dano človeku, je to, da se poklicno ukvarja s tistim, kar resnično obožuje. Meni je to uspelo. Veliko let sem prebil v tujini, doživel določene vrhunce z reprezentanco, ki te dodatno navdajo z notranjim mirom. O tem sem sanjal, zelo sem zadovoljen tudi z družinskim življenjem. Moji najbližji so v redu, to je najpomembneje. Lahko rečem, da sem srečen.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 136
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin