Čudovito nogometno popotovanje slovenskega Franza Beckenbauerja

Sportal Branko Ilić končuje kariero

"Slovenski Franz Beckenbauer," ga je, ko ga je malo po dopolnjenem 20. letu starosti porinil v ogenj, opisal takratni trener Olimpije Branko Oblak. Najboljši slovenski nogometaš vseh časov mu je takšne besede namenil zaradi prefinjenega občutka za nogometno žogo in prostor, ki ju je kazal.

Tak kot sloviti nekdanji nemški branilec, ki ga imajo številni za enega od najboljših vseh časov, potem ni postal. Malo zaradi tega, ker ga trenerji niso postavljali na igralno mesto, na katerem se je počutil najbolje. Osrednji branilec je postal šele v drugi etapi svoje nogometne poti. Pred tem je bil defenzivni vezist, medtem ko je najboljša nogometna leta preživel ob avt liniji. V vlogi bočnega branilca.

Morda veliko bolj kot zaradi tega ga s Kaiserjem ne moremo primerjati zato, ker v primerjavi z dolgoletnim zvezdnikom Bayerna Münchna in svetovnim prvakom iz leta 1974, ki je v Nemčiji in tudi drugod po svetu užival status pop ikone, nikoli ni silil v ospredje. Tudi zdaj, ko je obrnil zadnje poglavje debele knjige nogometnih spominov, ki jih je nabral. Na dan nedeljske tekme z Mariborom je sporočil, da bo v Ljudskem vrtu zadnjič nastopil v vlogi nogometaša in tiho odšel.

V reprezentanci je debitiral leta 2008. Foto: Vid Ponikvar "Morda bi lahko dosegel še kaj več. Sploh, če bi vseskozi igral v vlogi, v kateri sem nastopal v drugem delu svoje kariere, ko sem se počutil odlično, a mislim, da sem vseeno lahko zadovoljen in ponosen. Bilo je tako, kot je moralo biti," nam je po zadnji odigrani tekmi povedal 37-letni Branko Ilić, še eden v nizu produktov nogometnega betonskega laboratorija na Fužinah, na katerega so v tem ljubljanskem blokovskem naselju zelo ponosni.

Zelo, zelo ponosen in zadovoljen je lahko zdaj, ko se zazre nazaj in lista po svoji desetletje in pol trajajoči nogometni zgodbi, tudi on. Obkljukal je številne cilje, o katerih sanja vsak mladi nogometaš. Bil je na svetovnem prvenstvu. Igral je v ligi prvakov. Po igrišču tekal v družbi nekaterih najpomembnejših posameznikov v zgodovini nogometa. Igral na kultnih stadionih, kot so Anfield, Camp Nou, Santiago Bernabeu … Izkusil je tudi enega od najbolj vročih nogometnih derbijev na svetu, ko je kot član Betisa igral s Sevillo, in bil član znamenitega domžalskega rodu, ki je bil v letih 2007 in 2008 nepremagljiv na slovenskih tleh.

Kot kapetan Olimpije je leta 2018 odigral pomembno vlogo pri njeni drugi dvojni lovoriki v zgodovini kluba. Prvak je postal tudi kot član drugega kluba, za katerega je stiskal pesti kot otrok. Beograjskega Partizana. Lovorike je osvajal še na Japonskem in v Kazahstanu. Bil je tudi na Cipru, na Danskem, v Izraelu, v Rusiji in več ali manj vsepovsod redno igral. Skupaj je v klubskih majicah odigral več kot 400 tekem v vseh tekmovanjih in se v reprezentanci Slovenije ustavil pri spoštljivi številki 63.

Res lepo nogometno popotovanje, ki bi ga verjetno kot mlad, nadobuden nogometaš zagotovo zagrabil z obema rokama. "Seveda se ne bi pritoževal in bi tak scenarij takrat takoj sprejel. Dosegel sem veliko več, kot sem si mislil, da bom. Za mano je res lepo obdobje, a zdaj je čas, da obrnem nov list," je povedal v intervjuju, v katerem smo nekaj minut namenili sedanjosti, veliko več pa preteklosti in trenutkih, ki so ga kot nogometaša najbolj zaznamovali.

Od bogate nogometne poti se je poslovil v dresu Domžal. Foto: Vid Ponikvar

Za vami je zadnja tekma, ki ste jo odigrali po več kot dveh desetletjih življenja nogometaša. Po prespani noči še čutite, da ste se odločili pravilno?
O tem sem razmišljal že nekaj časa. Verjetno bo vse skupaj še prišlo za mano. Zagotovo bom pogrešal nogomet. Treninge, priprave, tekme, vsa prijateljstva … Toda mislim, da sem se odločil pravilno. Bilo je dovolj. Takšno odločitev sem sprejel ne prav dolgo nazaj. Zadnje pol leta sem razmišljal, ali bi še igral. Začel sem razmišljati o drugih stvareh in se naposled odločil, da je dovolj.

Kako naprej?
Trenutno niti ne vem, kaj in kako. Najprej se bom dobro spočil, potem bomo videli. Nekaj ponudb sem že dobil in se pogovarjal z nekaterimi ljudmi. Začel bom opravljanje trenerske C-licence, a to še ne pomeni, da bom trener. Tako sem se odločil predvsem zaradi tega, ker se bom lahko še marsičesa naučil in stvari gledal tudi z druge strani. Nogometaši mislimo, da vemo vse, a ni vedno tako. Kaj natanko bom počel, pa za zdaj ne vem. Prezgodaj je še.

Odločitev o tem, da zadnjo tekmo odigrate v predzadnjem krogu, ko ste gostovali pri Mariboru, ne v zadnjem, ko Domžale čaka obračun s kranjskim Triglavom, verjetno ni bila naključna. Ste se za tak korak odločili zato, ker ste hoteli zadnje minute odigrati na stadionu Ljudski vrt, na katerega vas predvsem iz reprezentančnih časov veže kup lepih spominov?
Marsikdo me je spraševal, zakaj sem se tako odločil, marsikdo je pomislil tudi na to, kar ste navedli vi, a v resnici gre res za naključje. S trenerskim štabom smo se zdaj, ko smo si zagotovili obstanek, dogovorili, da je najbolje tako, v zadnjem krogu bodo priložnost dobili nekateri mladi, ki bi lahko nosilci igre postali v prihodnosti. Da jih preizkusijo, iz kakšnega testa so. Sam najbolje vem, kako pomembno je, da dobiš priložnost in jo izkoristiš. Predvsem za samozavest.

Trener Dejan Djuranović mi je tako dal zeleno luč, da po tej tekmi odidem na dopust. Že jutri (danes, op. p.) gremo z družino na morje. Dva tedna se bom dobro spočil, potem pa bomo videli, kaj in kako naprej.

Ob poležavanju na plaži boste verjetno razmišljali tudi o nogometu in predvsem o tem, kaj vse ste v njem dosegli. Ste zdaj, ko je tega poglavja v vašem življenju konec, ponosni?
Sem. Na vse, kar sem dosegel. Šele zdaj, ko sem prek številnih kanalov dobil res veliko sporočil, čestitk in besed, ki ti dajo vedeti, da si pustil neki pečat, to morda dojemam malce bolje, kot sem sicer. Zadovoljen sem. Zaradi ničesar mi ni žal. Nič ne bi spremenil. Bilo je, kot je bilo, in tako, kot je moralo biti.

Fužinski trojček, ki je odšel na isti dan

Z Domžalami je bil državni prvak že leta 2007. Foto: Vid Ponikvar Nogometno pot je začel kot član Olimpije, a prve članske minute kot posojen nogometaš odigral v vrstah drugoligaša z Grosupljega. V prvi slovenski ligi je debitiral leta 2003 in v njej kot član Olimpije in Domžal skupaj odigral kar 180 tekem.

V Domžale je prišel leta 2007 in bil njihov član do januarja 2007, ko je za skoraj dva milijona evrov odšel v Betis. V Španiji je ostal dve leti in pol. V tem obdobju je odigral 44 tekem, zanimivo pa je, da se lahko pohvali s pozitivnim izkupičkom s tekem proti Barceloni, takratni evropski prvakinji. Enkrat je Betis z njim v postavi proti Kataloncem zmagal, enkrat izgubil in dvakrat remiziral.

Potem je igral še za FC Moskvo in moskovsko Lokomotivo v Rusiji, kjer je ostal do leta 2012, ko ga je pot vodila na Ciper, k tamkajšnjemu Anorthosisu. Med letoma 2013 in 2014 je bil član izraelskega Hapoela Tel Aviva, sezono 2014/15 prebil v beograjskem Partizanu, potem pa je bil eno leto član kazahstanske Astane in zatem eno leto še japonskega Urawa Reds, od koder se je pozimi leta 2017 preselil k Olimpiji. Zapustil jo je dve leti za tem. Sledila je kratka, polletna epizoda na Danskem (Vejle) in za konec še vrnitev v Domžale, za katere je v zadnji sezoni zbral 16 nastopov.

V objemu velikega prijatelja Samirja Handanovića. Foto: Vid Ponikvar V reprezentanci je debitiral avgusta 2004 na prijateljski tekmi proti Srbiji in Črni gori za Bežigradom (1:1). Zadnjo, 64. tekmo je v majici Slovenije odigral novembra 2015, ko je Slovenija na povratni tekmi dodatnih kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2016 v Ljudskem vrtu remizirala proti Ukrajini (1:1) in ostala prekratka za preboj na veliko tekmovanje.


Zanimivo, takrat sta se od slovenskega dresa poslovila tudi njegov velik prijatelj in reprezentančni sostanovalec Samir Handanović kot tudi strelec gola na tekmi proti ZDA na svetovnem prvenstvu 2010 Zlatan Ljubijankić. Tudi onadva sta, tako kot Ilić, odraščala v ljubljanskem blokovskem naselju Fužine.

Spomnimo se nekaj trenutkov in obdobij, ki so zaznamovali vaše bogato nogometno popotovanje, in začnimo pri reprezentanci, za katero med letoma 2004 in 2015 odigrali 64 tekem, zabili pa tudi en gol. S Slovenijo ste odpotovali tudi na svetovno prvenstvo 2010.
Ponosen sem na vse, kar smo dosegli s to reprezentanco. Vemo, da Sloveniji, ki je zelo majhna, ni lahko tekmovati z drugimi, precej večjimi državami. Vsak nastop na velikem tekmovanju je za Slovenijo velika stvar, a smo Slovenci takrat pokazali, da lahko premikamo meje. Tudi in morda predvsem v športu.

Še bolj od uspehov, ki smo jih dosegli, pa sem ponosen na homogenost, ki jo je tista ekipa pokazala. Tudi zaradi tega, ker smo bili znotraj ekipe kot tudi z navijači zelo povezani, nam je uspelo. Verjamem, da nas je prav zaradi tega nagradil tisti tam zgoraj in nam v nekaterih trenutkih namenil tudi nekaj sreče. Igranje za reprezentanco je bila velika čast, obdobje, ki je zagotovo zaznamovalo moje življenje.

V dvoboju s takratnim zvezdnikom Liverpoola Harryjem Kewellom na Anfieldu oktobra 2003. Foto: Reuters

Nadaljujmo pri Olimpiji, pri kateri ste naredili prve nogometne korake. Kot zelo mladi ste kot njen član igrali z Robertom Prosinečkim in nastopili tudi na nepozabnih tekmah proti Liverpoolu.
Kot otrok sem se z nogometom začel ukvarjati pri Olimpiji in šel skozi vse tamkajšnje mlade selekcije. Potem sem kot eden od redkih mladih nogometašev, saj so bili takratni časi precej drugačni od današnjih, dobil priložnost v družbi vseh teh velikih imen. Dobro sem jo izkoristil in igral še naprej. Dobro se spominjam tekem z Liverpoolom in tudi tega, da sem se takrat spoznal s svojim poznejšim trenerjem Igorjem Bišćanom, ki je takrat igral za Liverpool.

Pa tudi igranje na kultnem Anfieldu je bilo nekaj zelo posebnega, seveda, a morda še bolj se spominjam tekem in predvsem derbijev na zame še bolj kultnem stadionu za Bežigradom, ki je bil nekaj posebnega in je imel dušo. Kot otrok sem vedno sanjal, da bom zaigral na njem v zelenem dresu Olimpije, kar mi je potem tudi uspelo. Sijajno je bilo.

Sledila je sijajna epizoda v nepozabni ekipi Domžal Slaviše Stojanovića, ki je bila v letih 2007 in 2008 nedotakljiva na slovenskih tleh.
Takrat so se Domžale dvigovale, imeli smo zelo dobro ekipo, v kateri smo bili mlajši, nadarjeni nogometaši in nekateri izkušenejši, od katerih smo se veliko naučili. Tudi in predvsem od mojega zdajšnjega zadnjega trenerja Djuranovića, ki je bil kot naš učitelj. Po razpadu Olimpije, ki je zaradi finančnih težav izpadla v peto ligo, sem odšel v Domžale in hitro dobil priložnost. To je bilo obdobje, ko so Domžale poskrbele za kar nekaj odmevnih prestopov. Domžalam bom vedno hvaležen. Tam sem naredi morda odločilne korake na svoji nogometni poti. Tudi zaradi tega sem morda vesel, da sem zadnje minute odigral prav v rumenem dresu.

Na obračunu z Barcelono na stadionu Camp Nou novembra 2007 v družbi Bojana Krkića. Foto: Reuters Za enega od odmevnih prestopov Domžal ste poskrbeli prav vi in leta 2007 odšli v Betis. V Sevilli ste hitro izkusili igranje na najvišji ravni. V prvi španski ligi ste igrali na Santiagu Bernabeu, na Camp Nou in moči merili s takšnimi legendami nogometne igre, kot so Ronaldinho, Andres Iniesta, Xavi Hernandez, David Beckham, Fabio Cannavaro, Sergio Ramos in še nekateri.
Bilo je res malce čudno, ko sem en dan igral v Sloveniji, kjer je značaj ljudi povsem drugačen, obisk nogometnih tekem pa razen na derbijih precej slab, potem pa že čez nekaj dni prišel nekam, kjer se je že na treningih zbiralo tisoč, dva tisoč gledalcev. V mesto, v katerem se vsi pogovarjajo le o nogometu in komaj čakajo na konec tedna, ko so na sporedu tekme. Zgodil se mi je velik preskok, a k sreči sem imel že nekaj izkušenj z reprezentanco, tako da sem se lažje privadil. Ni bilo lahko, a mi je uspevalo.

Spomnim se, da sem po tekmi z Barcelono na stadionu Camp Nou prišel domov in videl, da je bilo na tribunah 99 tisoč ljudi. Sploh se mi ni zdelo, da jih je bilo toliko. Nogometaši smo med tekmo osredotočeni le na dogajanje na igrišču in naloge, ki jih imamo, seveda pa je igranje pred takšnim številom gledalcev nekaj posebnega. Kot je nekaj posebnega tudi igranje proti takšnim mojstrom nogometne igre, kot ste jih našteli. Takrat, ko si na igrišču, o tem seveda ne razmišljaš.

Takšne stvari začneš ceniti šele pozneje. Ko zdaj pogledam, proti komu vse sem igral, sem lahko zelo ponosen. Za številne nogometne navijače je nepozaben spomin že samo to, da so jih videli s tribun. Jaz sem se z njimi meril na igrišču. Od enega od njih, Ronaldinha, imam tudi dres, ki mi ga je po tekmi podaril.

Z beograjskim Partizanom je osvojil naslov srbskega prvaka leta 2015. Foto: Reuters

Lepo poglavje je tudi naslov državnega prvaka, ki ste ga osvojili z beograjskim Partizanom. Klubom, za katerega ste stiskali pesti od majhnega.
Številka ena je bila pri meni vedno Olimpija, za Partizan pa sem začel navijati zaradi očeta, ki je njegov velik navijač. Ko sem dobil priložnost, da oblečem njegov dres, nisem prav veliko razmišljal. Zdaj, ko je vsega konec, lahko povem, da sem imel takrat na mizi ponudbo Panathinaikosa. Z zastopnikom sva bila dva dni v Atenah in čakala na podpis pogodbe, ki se zaradi nekaterih obveznosti tamkajšnjega športnega direktorja ni zgodil takoj, a potem sem dobil klic Partizana in zgodbe je bilo konec.

Grki so me prosili, naj počakam, a sem se zahvalil in odšel v Beograd. Izpolnil sem otroške sanje, ob tem pa začutil strast in pripadnost tamkajšnjih navijačev. Nepozabni so seveda tudi derbiji s Crveno zvezdo, na katerih je vedno noro. Takrat vse poka po šivih. Češnja na vrhu torte pa je bil seveda tudi naslov, ki smo ga takrat osvojili.

Z Astano je zaigral v ligi prvakov in bil na vseh njenih šestih tekmah v skupinskem delu tekmovanja, v katerem je proti Atleticu Madridu, Benfici in Galatasarayju zbrala štiri remije in dvakrat izgubila, na igrišču od prve do zadnje minute. Foto: Getty Images

Sanje ste izpolnili tudi s tem, ko ste na igrišču dočakali znamenito himno lige prvakov. V majici Astane, s katero ste osvojili tudi naslov kazahstanskega prvaka. Lovoriko ste prinesli tudi iz Japonske, kjer ste z Urawa Reds osvojili pokal.
Za Japonsko, ki je bila zelo lepa izkušnja, mi je žal predvsem zato, ker sem prišel poškodovan. Z Astano je bilo glede tega veliko bolje. Ne vem, kako, a uspelo se nam je uvrstiti v ligo prvakov. Imeli smo zelo dobro ekipo, a tudi nekaj sreče. Če bi mi kdo rekel, da bom do lige prvakov prišel v Kazahstanu, mu ne bi verjel, a izšlo se je tako. To so spomini, ki jih nikoli ne bom pozabil. Veseli me tudi to, da sem se takrat pomeril z Atleticom Madridom Jana Oblaka.

Za konec pa še Olimpija in leto 2018, ko ste kot kapetan najprej dvignili v zrak lovoriko za naslov državnega, nekaj dni za tem pa še pokalnega prvaka.
Ni mogoče opisati občutkov, ki sem jih doživel ob tem. Bilo je nekaj nepozabnega. Z Bišćanom, ki je vse držal pod nadzorom, smo postali ne samo slovenski, ampak bi rekel kar svetovni prvaki. Vsi vemo, kako je igrati v Olimpiji v zadnjih petih letih. Dogaja se marsikaj. Nikoli ni miru. Bišćanu je uspelo, da smo nogometaši razmišljali samo o nogometu in ničemer drugem. Do igralcev stvari, ki so se dogajale zunaj igrišča, niso prihajale.

Presrečen sem, da smo takrat osvojili dvojno krono. Lovoriki iz leta 2018 bosta ne glede na vse, kar se je dogajalo pozneje, naši. Vedno bo zapisano, kdo ju je osvojil. Ponosen sem, da sem jaz med njimi. Dvojna lovorika s klubom, pri katerem sem začel nogometno pot. Lepše se ne bi moglo iziti.

Eden od njegovih najlepših nogometnih spominov. Dvojna lovorika, do katere je z Olimpijo prišel leta 2018. Foto: Vid Ponikvar

Zelo sladki spomini, a trajali niso prav dolgo. Malo za tem je sledilo grenko slovo.
O tem smo se pogovarjali že večkrat, tako da ne bi pogreval starih stvari, saj nima smisla, a dogajalo se je marsikaj. Kar se je zgodilo takrat, me je močno zabolelo, a saj vidite, da se stvari niso prav veliko spremenile. Žal mi je, da se to dogaja. Vsi mislijo, da lahko pripelješ nekatere igralce in si z lahkoto zmagovalec, a v resnici ni tako lahko. Sem privrženec tega, da je treba garati na igrišču in pustiti trenerje, športne direktorje in preostale, da opravljajo svoje delo. Ne pa, da se morajo ubadati z marsičim drugim.

Olimpija lahko vaš dosežek iz leta 2018 v slovenskem prvenstvu ponovi že v sredo. S porazom proti sežanskemu Taboru si je življenje malce zapletla, a zmaga v Celju bi Milanu Mandariću prinesla tretjo prvenstveno lovoriko. Ji bo uspelo?
Jaz si res želim, da ji bi, a bomo videli. Dejstvo je, da Olimpijo čaka res zahtevna naloga. Celjani so psihološko morda malce v prednosti, saj jim zadostuje tudi remi, a po drugi strani je za nogometaši Olimpije veliko tako oziroma podobno pomembnih tekem, medtem ko je s Celjem drugače. Ne bo lahko niti Celju niti Olimpiji. Morda celo malo več možnosti pripisujem Celjanom, a seveda upam, da se motim. Škoda je le, ker zaradi znanih razmer tribune stadiona ne bodo nabito polne. Če bi bilo tako, bi nas čakal spektakel.