Balkanski genij, v katerega se je zaljubila Barcelona

Slovenija danes praznuje praznik. Kulturni praznik. To je poseben dan, ki ga pozna vsak Slovenec. Podobno je tudi v Bolgariji. Sploh na jugovzhodu, kjer leži mesto Plovdiv. Nekoliko starejši poznavalci nogometa 8. februarja častijo rojstvo umetnosti prav posebne vrste. Častjo nogometnega umetnika in izražajo hvaležnost staršem Stojčkov, najbolj zaslužnim za to, da je 8. februarja 1966 v vasici Jasno Pole pri Plovdivu privekal na svet Hristo.

Rodil se je pred 49 leti in v najboljših nogometnih letih začel revolucijo, ki je Bolgarija še ni poznala, niti je ni bila vajena. Postal je eden najboljših nogometašev na svetu in najbolj prepoznaven Bolgar. Ali so ga oboževali ali sovražili, vseeno. Ko je bil na sceni Hristo, ni bilo ravnodušnih. Stojčkov s svojo trmasto in igrivo nogometno podobo tega ni dopuščal.

Posebnež, ki je rad očaral občinstvo

Močno je vplival na razvoj nogometa. Bil je trmast, poseben, a hkrati tudi pravi virtuoz. Umetnik z žogo in tisti, ki ni želel zadovoljiti le sebe. Rad je očaral tudi občinstvo, zato si je vedno prizadeval za poteze, ki so mejile na popolnost. Zadetkov, ki so postali nesmrtni in opominjajo, kako veličastno kariero je imel, je ogromno. Največ jih sega v obdobje, ko je nosil dres Barcelone. Ko je predstavljal strah in trepet, si je prislužil vzdevek El Pistolero. Postal je nogometni hitropotezni strelec s pištolo, kakršnih smo vajeni iz kavbojk, priljubljenih filmov, ki poveličujejo nekdanje dogajanje na Divjem zahodu.

Bil je nekaj posebnega, imel pa je tudi nekaj lastnosti, ki mu jih včasih niso mogli šteti v plus. Bil je vzkipljiv egocentrik, nepredvidljiv in na trenutke zblaznel. Če ga nisi poznal, si takoj dobil vtis, da si domišlja, da je najboljši na svetu. Kar sploh ni bilo daleč od resnice. Vedno je znal opletati z ostrim jezikom. Tistega, kar je mislil, ni skrival. Zaradi tega je pogosto dobival kartone, a je ostal takšen vse do konca zlatega obdobja, ki ga simbolično označuje odhod iz Barcelone.

Navijači katalonskega ponosa so ga oboževali in mu brez težav spregledali občasne izbruhe nezadovoljstva, ki so bili posledica prirojene vročekrvnosti. Preostali, predvsem privrženci tekmecev, so ga sovražili, saj je znal provocirati in se na igrišču spuščati v psihološke igrice. Ne samo s tekmeci, ampak tudi sodniki. Pogosto je zakuhal kakšno afero, žalil je tudi novinarje in napadal fotografe, če so ga ob nepravem času motili v restavracijah.

Stepel se je in prislužil dosmrtno prepoved

Rad je imel nadzor nad dogajanjem, zato ga je motilo, če je kdo v njem prepoznal dežurnega krivca. Prav to pa je po glavi rojilo Johanu Cruyffu, trenerju slovite Barcelone, ki je od leta 1990 do leta 1994 štirikrat zapored postala španski prvak, po zmagi nad Katančevo Sampdorio (1992) osvojila tudi Evropo in se v zgodovino zapisala kot nepozabno sanjsko moštvo (dream team).

Kako nadarjen je bil, dokazuje že podatek, da je z dvanajstimi leti dobil priložnost in debitiral za Marico v drugi bolgarski ligi. Ko je vstopil v polnoletnost, je prišel v najuspešnejši bolgarski klub vseh časov, sofijski CSKA. Tam je ostal pet let in si izklesal status prvega zvezdnika bolgarskega nogometa.

Na finalnem srečanju bolgarskega pokala se je leta 1985 stepel – CSKA se je spopadel z Levskim – in dobil dosmrtno prepoved igranja nogometa. Poleg njega so bili kaznovani še štirje "petelinčki", po pritožbi pa je Hristo počival le en mesec. Imel je srečo, da se je Bolgarija uvrstila na SP 1986 in je selektor potreboval najboljše igralce.

Na zelenice se je vrnil lačen zadetkov, v sezoni 1989/90 pa dosegel kar 38 zadetkov na 30 tekmah in si razdelil glavno nagrado s Hugom Sanchezom (Real Madrid) za najboljšega strelca v Evropi. Takrat na njegovo srečo še ni bilo količnikov za jakost lig.

V dresu CSKA je bil trikrat prvak, štirikrat pokalni zmagovalec. Lovorike so se lepile nanj. Imel je komaj 23 let, postal je tarča največjih evropskih klubov. Bi si sploh lahko želel še kaj več?

Takoj, ko je prišel v Barcelono, jo je zagodel sodniku

Imel je srečo, da se je v tistem obdobju krušil berlinski zid. Železna zavesa se je odgrinjala, nehalo je veljati pravilo, da lahko bolgarski nogometaši zapustijo domovino šele takrat, ko dopolnijo 28 let. Ko je leta 1990 prišel v Barcelono, ki ga je kupila za 4,5 milijona takratnih ameriških dolarjev, kar je bil ogromen znesek, je veljal za veliko željo trenerja Cruyffa.

Ustvaril je prvo moderno ekipo Barcelone, predhodnico poznejše, skupaj z Ronaldom Koemanom, Michaelom Laudrupom in Romariom je sestavljal tercet imenitnih tujcev, ki so bili dodana vrednost in delali razliko na igrišču.

Imel je 24 let in bil še vedno vihrav. S kako iskrivim igralcem imajo opravka, so španski ljubitelji nogometa spoznali že kmalu po prihodu v Barcelono. Na eni izmed tekem je namenoma stopil sodniku na stopalo in prejel hudo kazen. Ni smel igrati kar dva meseca. Vseeno ga to ni ustavilo na poti do odlične statistike v krstni sezoni. V prvenstvu je dal 14 golov, v Evropi še šest in s svojim všečnim nogometom postal ljubljenec navijačev. Bil je vzornik, njegov hiter pospešek, nepredvidljivi streli z zlato levico, predvsem pa mojstrsko izvedeni prosti streli v slogu Michela Platinija so ga čez noč spremenili v superzvezdnika.

Šokiral je Nemce in trdil, da je bog Bolgar

Leta 1994 je bil tako kot Rus Oleg Salenko najboljši strelec svetovnega prvenstva v ZDA s šestimi zadetki. Bolgariji je pomagal do četrtega mesta, v polfinale so se prebili prek senzacionalne zmage nad Nemci, ki so branili naslov. Tistega leta je osvojil zlato žogo, postal je tudi bolgarski športnik leta.

Nepredvidljivi, kot znajo biti Balkanci, so Bolgari najprej odprli SP 1994 z visokim porazom proti Nigeriji (0:3), nato s 4:0 pomendrali Grčijo, za tem pa premagali še Argentino (2:0), ki je prvič nastopila brez kaznovanega Diega Armanda Maradone.

Nato je Hristo z zadetkom poskrbel, da je v osmini finala padla Mehika, v četrtfinalu pa je sledila epska tekma z Nemci. Branilci naslova so povedli na začetku drugega polčasa. Do konca je bilo le še 15 minut, ko je Stojčkov izvrstno izvedel prosti strel in izenačil na 1:1, nato pa je Jordan Lečkov okamnil nemška srca in poskrbel za senzacijo prvenstva.

Stojčkov je v svojem slogu pokomentiral: "To je bila pravzaprav dokaj lahka zmaga." Med evforijo je dodal: "Bog je Bolgar." V polfinalu je dosegel le častni zadetek z bele točke za poraz z Italijo, nato pa o v boju za bron ostal brez psihičnega goriva, kar so izkoristili zbrani Švedi in spravili Bolgare na kolena. Za reprezentanco je vsega skupaj odigral 84 srečanj in dosegel 38 zadetkov.

Sprl se je s Cruyffom in odšel v Italijo

Po vrnitvi iz ZDA so se začela pojavljati trenja med njim in trenerjem Barcelone. Zakaj je sploh počilo? "Ko izgubimo, sem vedno kriv jaz, ko zmagamo, pa si zasluge lasti vsa ekipa," je zameril Nizozemcu, ki se je pogosto tako izražal po dvobojih. Cruyff je v tistem času že izgubljal zvezdnike.

Brazilski stroj zadetkov in mojster atraktivnih potez Romario se je vrnil v domovino in okrepil Flamengo v Riu de Janeiru, nato je pa ostal še brez Stojčkova, saj ga je okrivil za sramoten poraz proti večnemu rivalu, madridskemu Realu (0:5). Barcelona je januarja 1995 ponižujoče izgubila v Madridu, le leto dni pred tem pa z navdušujočo predstavo na Camp Nouu ponižala bele baletnike.

Soigralci v Parmi so ga bojkotirali

Tako je Stojčkov leta 1995 nekoliko nepričakovano odšel v Parmo, ki je bila takrat zelo bogata. Parma ga je dobila za 15 milijonov dolarjev. Cruyff je nato zapustil Barcelono in končal zlato obdobje, v katerem je osvojil kar 11 lovorik. Barcelona je morala na novo sanjsko ekipo čakati desetletje, ko je prišel Ronaldinho, za njim pa še velemojster Lionel Messi, ki španskim zelenicam kraljuje še danes.

Čeprav sta se nekajkrat sprla, je Stojčkov po koncu kariere priznal, da je bil Cruyff najboljši trener, s katerim je kdaj sodeloval. "Pod njegovim vodstvom je bila Barcelona najboljša ekipa v Evropi. Ni skrivnost, da sva bila pogosto v sporu, a je tudi dejstvo, da mu veliko dolgujem. Bil je odličen igralec in ne poznam nobenega drugega trenerja, ki bi imel toliko vpliva na igralce kot on."

V Parmi ni ostal dolgo, ampak se čez dobro leto za 3,3 milijona evrov vrnil v Katalonijo, kjer si ga je zaželel novi trener Barcelone, sir Bobby Robson. A nikoli več ni zaigral tako bleščeče in sproščeno kot nekoč. Zakaj ga je Parma izpustila tako hitro? Stojčkov ni izpolnil pričakovanj. V prvi sezoni je bil veliko poškodovan, v 20 tekmah pa je dosegel le pet golov.

V drugi sezoni so soigralci celo organizirali bojkot Stojčkova, ker je imel tako visoko plačo, neuradno je prejemal neverjetnih sedem milijonov dolarjev na leto. Najglasnejši je bil Gianfranco Zola, lastniki Parme so popustili in Bolgara po hitrem dogovoru vrnili v Katalonijo.

Denarce je služil na različnih celinah

Po drugem obdobju v Barceloni se je goreč ljubitelj srbske narodne glasbe predal potovanjem in odkrivanju novih nogometnih čarov, s čimer si je napolnil denarnico. Ker se je bližalo SP 1998 v Franciji, sam pa je bil brez kluba, se je za kratek čas vrnil v Sofijo in sprožil evforijo. Odigral je le štiri tekme za CSKA in dosegel dva gola. Ko so vsi pričakovali, da bo odigral še pokalni finale med sofijskima tekmecema CSKA in Levskim, torej ponovitev agresivnih dogodkov iz leta 1985, se je hitro odpravil v Savdsko Arabijo. Ujel ga je klub Al-Nassr, CSKA pa je brez njega izgubil finale z 0:5.

Nato je eden največjih nogometnih mojstrov tedanjega časa, ki je še vedno navduševal s spektakularnimi zadetki, odšel še na Japonsko (Kashiwa Reysol) in v ZDA (Chicago Fire ter D.D. United). Povsod so ga sprejeli s častmi, a je že globoko zakorakal v četrto desetletje in vedno težje sledil ritmu vrhunskega nogometa. Ni bil pisan na njegovo kožo, saj je vedno veljal za romantika, ki lahko z eno potezo odloči srečanje in se ne posveča toliko obrambnim nalogam. Ni bil privrženec robotskega tekalnega mehanizma, je pa znal preigravati tako kot malokdo.

Na selektorskem stolčku se ni dobro znašel

Kot trener je najprej vpijal znanje kot sodelavec pri Barceloni, bil nato tri leta selektor Bolgarije, ko je po EP 2004 zamenjal Plamena Markova, ki je izgubil vse tri tekme. Stojčkov ni dosegel pričakovanih rezultatov. Reprezentanca se ni uvrstila na SP 2006, zanetil je tudi nekaj sporov. Bil je vročekrven, nepopustljiv, vedno je morala obveljati njegova beseda. Nekaj starejših igralcev je zaradi njega končalo reprezentančno kariero. Že na enem izmed prvih srečanj si je prislužil izključitev, kapetan Stilian Petrov pa je leta 2006 zagrozil, da ne bo več igral za reprezentanco pod njegovim vodstvom. To je bil velik udarec, ki je odmeval. Njegov ego je bil prizadet.

Vrnil se je h klubskemu nogometu. Preizkusil se je pri Celti Vigo, odšel celo na jug Afrike, kjer je vodil klub Mamelodi Sundowns iz Pretorie, nato pa vodil še domača kluba Litex Loveč in CSKA Sofija. CSKA je vodil le en mesec, saj ni verjel v projekt in hitro obupal.

Morda se preizkusi še kdaj v prihodnosti, kdo ve, do takrat pa bo živel spomin na njegove dosežke in zadetke, s katerimi spada med sto najboljših nogometašev vseh časov. Dvakrat je v izboru nogometaša leta po izboru Mednarodne nogometne zveze (FIFA) pristal na drugem mestu. Leta 1992 je zaostal le za Marcom van Bastnom, leta 1994 pa za soigralcem Romariom. Imel je pač smolo, da je igral v obdobju omenjenih asov. Za mnoge je bil najboljši, a mu je zmanjkalo za ščepec. Vseeno je odšel kot eden najboljših vseh časov. Kot balkanski trmasti genij, ki je obnorel Barcelono.