Sreda, 2. 6. 2021, 21.37
3 leta, 6 mesecev
Intervju: Andreja Tomšič Drab in Jože Drab
Slovenca, ki sta se povzpela na vse najvišje vrhove vseh evropskih držav
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,72
3
Zakonca Drab sta se v sedmih letih povzpela na najvišje vrhove vseh evropskih držav. Svoj projekt sta povsem naključno začela med potovanjem po Švedski.
Andreja Tomšič Drab in Jože Drab sta prva Slovenca, ki sta obiskala najvišje vrhove prav vseh evropskih držav. Povzpela sta se na vseh 46 vrhov, ker sta dva od njih mejna, sta ju osvojila po dveh različnih poteh, bila sta tudi na najvišjem vrhu evropskega dela Turčije in Severnega Cipra. Eden največjih izzivov ju je čakal na najnižjem najvišjem vrhu Evrope in sicer Vatikanskem griču, kamor ne more kar vsak.
Za projekt, ki se je leta 2007 rodil povsem spontano, sta zakonca Drab, oba strastna popotnika in planinska vodnika, potrebovala sedem let, strnila pa sta ga tudi v vodnik z naslovom Najvišji vrhovi evropskih držav. Prvaki držav so v vodniku označeni z GPS koordinatami, nadmorsko višino, višino izhodišča in višinsko razliko ter predstavljeni s stopnjo zahtevnosti ture. Bralec izve, kdaj je sezona vzpona na določeno goro in kakšno opremo potrebuje, zraven pa so nanizane tudi zanimivosti, povezane s samim vrhom. Vodnik z naslovom Najvišji vrhovi evropskih držav je izšel pri Planinski založbi.
Kako sta sploh prišla na idejo, da bi se povzpela na vse najvišje vrhove vseh evropskih držav? Kje sta začela svojo pot?
Jože: Začelo se je leta 2007 na potovanju po Švedski. Povsem spontano. Rekla sva si, če sva že tu, zakaj se ne bi povzpela na vse najvišje vrhove Skandinavije.
Zbiranje najvišjih vrhov sta zalela na Švedskem, kjer sta se leta 2007 povzpela na njen najvišji vrh Kebnekaise (2.097 metrov).
Najvišji vrh Švedske Kebnekaise (2.097 metrov) je zahteven predvsem zato, ker je pot do njega zelo dolga. Samo do izhodišča je 20 kilometrov hoje. Vsega skupaj sva za vzpon potrebovala 20 do 22 ur.
Andreja: Najin namen obiska Švedske je bil sprva potovanje, potem pa sva si rekla, zakaj ne bi obiskala še najvišjega vrha.
Jože: Takrat sva sklenila, če nama to uspe – ker marsikomu ne, predvsem zaradi vremena, ki je tam pogosto zelo klavrno – potem bova s tem nadaljevala. Sledil je najvišji vrh Norveške in ko sva imela dva najvišja vrhova že osvojena, sva bila prepričana, da bova tudi ostalo že nekako zmogla.
Sta si zapiske s poti beležila sproti? Človek v sedmih letih – toliko je denimo minilo, odkar sta se povzpela na zadnji najvišji vrh v Evropi, šlo je za švicarski vrh Dufourspitze oziroma Monte Rosa na nadmorski višini 4.634 metrov – marsikaj pozabi.
Jože: Res je. Zato na potovanjih vedno piševa popotni dnevnik. Ko sva v tem primeru imela zbranega dovolj materiala, se je rodila ideja, da bi zapise spravila v knjigo. Podobna različica je že zapisana v angleščini, a ni povsem po najinem okusu.
Kot je razbrati iz vajinih zapisov, so pristopi do planinarjenja in gorništva v različnih državah zelo različni, enako velja za obravnavo najvišjih vrhov. Nekateri so odlično nadelani in označeni, kot na primer naš Triglav, drugi sploh ne, kot bi se želeli izogniti obisku povprečnega planinca. Kakšen pristop je vama najbližji?
Andreja: Osebno mi je bil zelo všeč romunski vrh Moldoveanu (2.544 metrov). Pot do vrha je sicer označena, a precej neobljudena, vsaj na poti nisva srečala prav veliko ljudi. Sicer pa bi se na večino najvišjih evropskih vrhov verjetno povzpel vsak, med njimi je le peščica takih, za katere potrebuješ gorniške izkušnje in/ali pomoč gorskega vodnika.
Tudi midva sva ga najela, in sicer za najvišji vrh Islandije Hvannadalshnukur (2.119 metrov), medtem ko je bil za vzpon na najvišji vrh Slovaške Gerlachovski štit (2.655 metrov) najem lokalnega gorskega vodnika obvezen.
Jože: Najvišji slovaški vrh leži na območju narodnega parka, kjer se ne smeš gibati brez spremstva gorskega vodnika. Ker sem sam inštruktor, sem si izposloval, da sem lahko hodil sam in se izognil plačilu vodnika. Vsi ostali iz naše skupine so morali z vodnikom v navezi po tri. Jaz sem bil edini, ki sem imel privilegij, da sem lahko hodil sam.
Na Islandiji.
Ena od razlik je tudi ta, da v tujini ni toliko planinskih koč kot pri nas.
Jože: Osebno imam raje hribe, kjer je bolj divje in je treba raziskovati teren. Eden takih primerov je denimo najvišji vrh Finske Halti (1.324 metrov), ki leži sredi ničesar. Steza je v zadnjem delu zelo slabo označena, narava je videti enako, brez navigacije se najbrž ne bi znašla. Teren je sicer precej nezahteven, je pa lahko kar izziv, če se ne držimo označenih poti.
Najvišji vrh Češke je Snežka (1.603).
Katera država je po razcvetu planinarjenja najbolj podobna Sloveniji?
Jože: Mislim, da Poljska, Češka, tudi Slovaška s tem, da Slovaki ne smejo na njihov najvišji vrh.
Pred leti so se odločili, da s poti na Gerlachovski štit odstranijo vse jeklenice in odžagajo kline. Zdaj jih je tam samo še nekaj, kar gorskim vodnikom omogoča vodenje na vrh. Najem vodnika je skoraj obvezen. Predstavljajte si pot na Triglav brez jeklenic in klinov?!
Zakaj so se odločili za to? Zaradi navala?
Jože: Da, ljudje so včasih množično "rinili" na vrh.
Kako je videti najvišji vrh Češke? Sprašujem zato, ker se je pri nas udomačilo razmišljanje o čeških planincih v natikačih …
Andreja: Najvišji vrh Češke Snežka (1.603 metrov) je zelo podoben slovenskemu Boču … Gre res za zelo enostaven vzpon, ki ga premagajo celo družine z otroškimi vozički. Morda si zato težje predstavljajo, da je najvišji vrh Slovenije nekaj povsem drugega. Snežko ob lepih koncih tedna obišče tudi po več tisoč ljudi dnevno.
Jože: Celo tak naval je, da imajo ob koncih tedna določeno, da ena pot vodi navzgor, druga pa navzdol. Deli poti so označeni s tablami za enosmerni promet.
Zakonca Drab na najvišjem vrhu Združnega kraljestva Benu Nevisu, ki leži na nadmorski višini 1.345 metrov.
Andreja: Tudi Ben Nevis (1.345 metrov), najvišji vrh Združenega kraljestva, je zelo priljubljen. Tudi sicer se mi zdi, da je gorništvo tam dokaj priljubljeno.
Jože: Da, a imajo tam drug problem. Vsi vrhovi, ki so zraven Atlantika, imajo večino časa dež. Tudi po 300 dni na leto. Mi smo z vremenom imeli res srečo.
Najnižji vrh Evrope je Vatikanski grič (Colle Vaticano), ki meri samo 78 metrov, in ki vama je povzročal največ preglavic. Predvidevam, da zaradi birokracije.
Andreja: Včasih je veljalo, da je najvišji vrh državice Vatikan točka na nadmorski višini 75 ali celo 76.2 metra, na kateri stoji zgradba Sala Clementina, kjer je tudi antena Vatikanskega radia. Po drugih podatkih naj bi bil najvišji vrh točka pri vhodu v stolp Torre di San Giovanni. Nama je tam GPS nameril višino 80 metrov z morebitnim odstopanjem do plus/minus tri metre, zato smatrava za najvišji vrh Vatikana to točko.
Jože: Uradno nama v Vatikanu nihče ni hotel povedati, kje je najvišji vrh. Ali ne vejo ali pa jih ne zanima. Do najvišje točke naju je peljal slovenski duhovnik Robert, ki je takrat služboval v Vatikanu.
Je bilo z načrtovanjem in iskanjem poti veliko dela?
Jože: Tudi. O nekaterih najvišjih vrhovih je podatkov ogromno, o drugih pa sploh nič.
Andreja: Začela sva tako, da sva najprej ugotovila, kateri je najvišji vrh. Če nama to ni uspelo, tako kot na primer v Luksemburgu, sva se odpravila v lokalno informacijsko pisarno, pa tudi tam nisva dobila podatkov. Odgovorili so nama, da nimajo pojma, kaj je njihov najvišji vrh.
Najvišji vrh Luksemburga je Kneiff na nadmorski višini 560 metrov.
Jože: Zanimivo je, da je v Luksemburgu dolga leta veljalo, da je njihov najvišji vrh Buurgplaatz (559 metrov), nakar so ugotovili, da se kilometer stran nahaja Kneiff (560 metrov), ki je za en meter višji. Označen je zgolj s kupčkom betona ob cesti, medtem ko so na vrhu, ki je do takrat veljal za najvišjega, zgradili visok okrogel stolp, izkopano zemljo za temelje pa narili v umeten grič ob stolpu.
Sicer pa v Luksemburgu nikogar ne zanima, kaj in kje je njihova najvišja vzpetina. Še Belgijci so s tem bolj seznanjeni.
Njihov najvišji vrh Signal de Botrange (694 metrov) leži tik ob meji z Nemčijo na planoti, ki v slovenskem prevodu pomeni Visoka barja, kar tudi dejansko je. Leta 1923 so na vrhu postavili šestmetrski stolp, na katerega peljejo betonske stopnice. Če se povzpneš na vrh stopnic, dosežeš višino 700 metrov.
Šestinštirideset vrhov, od tega sta dva mejna dosegla iz obeh držav, vsega skupaj torej 48 vrhov sta osvojila v sedmih letih. Sliši se res hitro.
Andreja: Res je. Včasih sva na enem potovanju osvojila več vrhov hkrati. Ko sva prepotovala Romunijo, Bolgarijo, Baltske države in Finsko, sva v treh tednih osvojila kar 11 najvišjih vrhov. Poskusila sva jih združevati. So pa seveda tudi vrhovi, ki ti vzamejo več časa. Najvišji vrh Malte Ta'Djermek (253 metrov) na primer … Za samo en vrh, na tistega lahko prideš skoraj s kolesom, sva potrebovala pet dni. Seveda pa sva vse to združila s potovanjem.
Jože: Vse počitnice sva načrtovala tako, da sva združila vrhove in raziskovanje države.
Zakonca Drab na najvišjem vrhu Finske. Halti leži 1.324 metrov nad morjem.
Sta kdaj mislila, da projekta ne bosta pripeljala do konca?
Andreja: To ne, zavedala sva se, da če nama ne uspe letos, nama bo pa drugo leto. Na Irsko smo denimo s skupino potovali dvakrat, saj je bilo ob prvem obisku vreme preveč klavrno za vzpon. Enako velja za kosovski vrh Velika Rudoka (Maja e Njeriut), uspelo nama je v drugem poskusu.
Jože: S tem, da sva ugotovila, da to sploh ni najvišji vrh Kosova, ampak je najvišji vrh sosednji. Dolga leta je namreč veljalo, da je najvišji vrh Kosova Gjeravica, nakar so nove digitalne meritve pokazale, da je vrh na meji z Makedonijo dva metra višji (2.658 metrov).
Na Danskem so najvišji vrh morali meriti v centimetrih …
Sta se na Triglav povzpela prav zaradi projekta ali je bil odkljukan že prej?
Jože: Oboje.
Na vrhu Maja e Korabit, z 2.764 metri najvišjem vrhu Albanije.
Kateri vrh vama je najbolj ostal v spominu zaradi same dogodivščine?
Jože: Zgodb je ogromno. Islandija je bila fantastična,
Andreja: Zanimiv je bil tudi najvišji makedonski vrh Golem Korab (2.764 metrov), kjer sem mislila, da ne bom preživela (smeh, op. p.).
Ker se je približevala nevihta, sva se odločila, da prenočiva v zapuščeni karavli na izhodišču, in sredi noči so naju obiskali policisti. Karavla namreč leži na maloobmejnem območju, policisti, ki so bili na nočnem obhodu, pa niso vedeli za najin obisk. Divje so razbijali po zapahnjenih vratih, Jože je za zaščito vzel pohodniško palico, vse mogoče nama je rojilo po glavi, a se je k sreči dobro izteklo. Lepo smo se pogovorili, naslednji dan pa naju je pričakalo krasno vreme, seveda pa nočnega obiska nisva mogla pozabiti.
Planinske poti v Sloveniji so zgledno označene. Kako je s tem v tujini? Katere države imajo najslabše markirane poti?
Jože: Moldavija sploh nima označenih poti! Če ne bi s seboj imela fotografije njihovega najvišjega vrha Dealula Balanestija (430 metrov), ga zagotovo ne bi našla. Na vrhu, ki je ograjen, so telekomunikacijska antena, transformatorska postaja, zabojnik in električni daljnovod, dve anteni in to je to. Enako slabo je označen tudi najvišji vrh Luksemburga. Betonski kvadratek, nič od nič.
Dufourspitze oziroma Monte Rosa je najvišji vrh Švice (4.634 m).
Za konec projekta sta si prihranila vzpon na najvišji vrh Švice, ker je eden najbolj zahtevnih v Evropi. Koliko je še takšnih podobne težavnosti?
Jože: Od vseh evropskih vrhov je samo osem bolj zahtevnih. To so najvišji vrh Avstrije Grossglockner (3.798 metrov), Mont Blanc s 4.807 metri najvišji vrh Evropske unije, ki si ga lastita tako Francija kot tudi Italija, potem je tu švicarski vrh Dufourspitze oziroma Monte Rosa na nadmorski višini 4.634 metrov, pa slovaški vrh Gerlachovski štit (2.655 metrov), Elbrus s 5.642 metri nad morjem najvišja evropska in ruska gora, na katero sva se pripravljala tudi v višinski sobi v Planici, islandski vrh Hvannadalshnukur (2.119 metrov), Olimpos, najvišji vrh Cipra (1.952 metrov) in s 5.137 metri najvišja turška gora Ararat.
Najvišji vrh Rusije je Elbrus (5.642 metrov), ki je hkrati tudi navišja evropska gora.
Zelo zanimiv je tudi najvišji vrh Španije Mulhacen (3.482 metrov), kjer na vrhu stoji znamenje v spomin pokojnim alpinistom … Veste, kaj se jim je zgodilo?
Andreja: Mislim, da so bili Angleži, ki jih je na vrhu ujelo neurje. Sicer pa je to dokaj zahteven vrh, ne zaradi težavnosti vzpona, ampak zaradi visokih temperatur. Na tri tisoč metrih je bilo 30 stopinj!
Pokrajina bolj kot ne spominja na puščavo, pesek ti ves čas meče v obraz. Vode ni nikjer in jo moraš obvezno nositi s seboj.
Jože: Pomembno je, da če hodita dva, hodita vzporedno … Če hodita en za drugim, prvi dviguje prah …
V vodniku ste zapisali, da lahko pohodniki tam pustijo spominke ali pa preprosto odložijo tisto, česar več ne potrebujejo.
Andreja: Res je. Zanimivo je bilo, ko je ravno v času najinega obiska vrh dosegla ženska, ki so ji s planinskih čevljev odpadli podplati in je tam dobila nove. In to ravno pravšnje velikosti! Neverjetno.
Najvišji vrh celinske Španije je Mulhacen (3.482 m).
Neverjetno, koliko odpadlih podplatov se najde v gorah.
Jože: Res je, pogosto je težava v tem, da ljudje planinske čevlje sušijo na vročem, na talnem gretju na primer ali na peči, kjer lepilo popusti. Tudi na soncu jih ni preveč pametno sušiti.
Imata v načrtu še kakšen zanimiv projekt?
Andreja: Enkrat bi rada potovala po Južni Ameriki, še prej pa bi rada obiskala najvišje vrhove evropskih držav, ki ležijo izven Evrope. Najvišji španski vrh, ki leži izven celine, na Tenerifih (Teide), sva že obiskala, ostaja jih še nekaj. Najvišji vrh Nizozemske (Mount Scenery, 887 metrov) leži na Antilih v srednji Ameriki.
Jože: Mene pa od nekdaj zanima Grenlandija, kar pa je velik logistični in finančni zalogaj.
Teide je s 3.718 metri najvišji španski vrh. Leži izven celinske Španije, na Tenerifih.
Kaj vama je pri projektu evropskih vrhov v največje zadoščenje?
Andreja: Meni to, da sem spoznala toliko evropskih držav, kot jih sicer ne bi nikoli. Različne kulture in ljudi, vrhovi so bili samo še pika na i. Moram pa ob tem povedati, da imamo v Sloveniji res ogromno lepših vrhov kot v tujini. Vrhovi niso bili tako posebni, kot so bile države in ljudje.
Jože: Predvsem si bom zapomnil doživetja s poti ... Ogromno pozitivnih dogodivščin se nama je zgodilo na poti.
3