Petek, 20. 7. 2018, 13.33
5 let, 9 mesecev
Pia Peršič
Naj kotički v slovenskih gorah: Triglav in južni pristopi z bohinjskih planin
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,16
1
Planinska, turnokolesarska in turistična vodnica Pia Peršič se v gorah počuti kot doma. Kateri so njeni "sveti" gorski kotički, ki jih je opisala tudi za bralce Siol.net, katere prigode iz gora ne bo pozabila in zakaj se sončni zahod na njenem meniju znajde precej pogosteje kot vzhod.
Prva gostja rubrike je Pia Peršič, planinska, turnokolesarska, turistična vodnica in motivatorka iz Krškega, ki se najbolje počuti v naravi. Med drugim je že prehodila Slovensko planinsko pot (v 30 dneh), skupaj s partnerjem Andrejem Martinčičem, oba sta tudi gorska kolesarja, sta prekolesarila vso Slovensko turnokolesarsko pot, letos pa kot prva na svetu v celoti prehodila tudi prvo in najdaljšo hrvaško planinsko-turistično pot Vio Adriatica Trail. 1.100 kilometrov dolgo pot sta opravila v 44 dneh. Prvih 600 kilometrov tudi v družbi psa Otisa.
Med najljubše pohodniške ture planinske, turnokolesarske in turistične vodnice Pie Peršič spada tudi tura po Dolini Triglavskih jezer.
Kateri so vaši TOP 3 najljubši kotički v slovenskih gorah?
Med moje "svete" kotičke spadajo Triglav (pogled na Triglav s Kanjavca najdete na prvi fotografiji, op. a.) kot simbol Slovenije in njegovi južni pristopi z bohinjskih planin (Blato, Krstenica, planina pri Jezeru, čez Velo polje in seveda dolina Triglavskih jezer). Posebno čarobno je v teh koncih jeseni.
Najraje izberem krožne poti. Ena od lepših je zagotovo iz planine Blato, mimo planine Ovčarija, za Kopico, čez Hribarice na Kanjavec, sestop do koče na Doliču in Vodnikovega doma na Velem polju, čez Jezerski preval na planino Krstenica nazaj do planine Blato.
Gre za približno devet ur zmerne hoje, razmeroma razgibane poti, tehnično nezahtevne, a hkrati izredno slikovite z dvema planinskima postojankama (koča na Doliču in koča Velem polju) ter tremi pastirskimi planinami (planina pri Jezeru, Ovčarija in Krstenica).
Moja druga izbira je pot po Robu (del Slovenske planinske poti) od Predmeje do Cola, mimo Otliškega okna, Sinjega vrha in Kovka nad Vipavsko dolino, po kateri rada hodim v vseh letnih časih. Prav posebno patino pa dobi pot v jesenskih rujevih odtenkih. Na poti se lahko ob vikendih privoščimo okrepčilo na Sinjem vrhu in z odličnimi žlikrofi na Colu.
Čas hoje: 5 ur
Pravo podobnost si deli tudi pot po kraškem robu s Črnega Kala do Hrastovelj. Priporočam v spomladanskem ali jesenskem času.
"Še posebej ljuba mi je Pot štirih slapov na Bohorju. V dobrih 20 kilometrih krožne poti se z izhodišča na Jablancah nad Senovim spustimo do prvega slapu Bojanca. Pot je tehnično nekoliko zahtevnejša, saj vodi po soteski, kjer so v pomoč klini in jeklenica."
Ker sem zaljubljena v gozd in zelene poti, ne morem brez svojega Posavja in naših gričev. Še posebej ljuba mi je Pot štirih slapov na Bohorju. V dobrih 20 kilometrih krožne poti se z izhodišča na Jablancah nad Senovim spustimo do prvega slapu Bojanca. Pot je tehnično nekoliko zahtevnejša, saj vodi po soteski, kjer so v pomoč klini in jeklenica.
Z nekaj poplezavanja sledi lažji del poti do slapa Pekel, mimo partizanske tehnike France Prešeren. Da je krog malo daljši, se priključim eni izmed poti, ki vodi na vrh Bohorja (Veliki Javornik), mimo koče na Bohorju, ki je odprta vse dni, razen ob ponedeljkih, in Petrove skale nazaj do izhodišča na Jablancah.
Čas hoje: 4 ure
Kje v hribih ste doživeli najlepši sončni vzhod ali zahod?
Glede na to, da imamo Posavci kar dolgo pot do izhodišč na naše vršace, večkrat ujamem sončni zahod kakor vzhod. Eden lepših iz spomina je s Kalškega grebena in Velebita, pa tudi tistega tik pod vrhom Mont Blanca sem se veselila, ker je bilo tako mrzlo.
Sončni vzhod pod Mont Blancom.
Utrinek z Velebita.
Katera jed vam v hribih najbolj tekne?
Štruklji, še enkrat štruklji in vse jedi na žlico. Sem pa v zadnjih letih tudi sama večkrat razočarana nad gastronomsko ponudbo v naših planinskih postojankah. Menim, da tudi v planine spada domača kuhinja s kančkom avtentičnosti oziroma tradicije.
Pestra in raznolika slovenska kuhinja pač ne temelji na moki in margarini. Naša dediščina je tako bogata in raznolika, da imamo veliko za ponuditi. Na primer knapovski meni na Gorah, ponudba v planinski koči na Govejku, na Kumu, Naravskih ledinah ali pa na primer trentarski krafi v Trenti, če jih naštejem samo nekaj.
Pot v hribe: z družbo ali sami ter zakaj?
Pred leti sem veliko hodila v družbi različnih ljudi. Zadnja leta pa s partnerjem hodiva z najinim psom. Najin tempo je pač hitrejši in preprosto je, če lahko hodiva v tišini. Seveda pa z veseljem sprejmem delo planinske, turnokolesarske in turistične vodnice, kar štejem k svojemu poslanstvu, zato so takrat moji osebni cilji drugotnega pomena.
Vesela sem tudi, da znam hoditi tudi sama. Pravzaprav ugotavljam, da sem dobra družba sebi. In takrat se porodijo najplodnejše ideje.
Prigoda ob obisku slovenskih gora, ki je ne boste pozabili?
Zagotovo me bo vedno spremljal dan, ko sem hodila po Slovenski planinski poti na Prisojnik - Jubilejna pot - čez zadnje Prisojnikovo okno mi je vlila toliko strahu, da sem sredi okna, v tistih strmih, hladnih severnih stenah, poklicala GRS.
Ne zato, da bi me prišli reševat, temveč zato, ker nisem bila prepričana, ali sem na pravi poti. In seveda so me vprašali, ali imam samovarovalni komplet in čelado. Ker smo s planinci pred 20 leti hodili brez takšne opreme, sem presodila, da se lahko odpravim v hribe brez tega.
Dežurni dispečer mi je svetoval, naj se vrnem nazaj. Na svojo pest sem se odločila, da grem naprej po tej poti. S tresočimi rokami sem premagovala centimetre, teža nahrbtnika pa me je vlekla v dolino. Bilo je grozno. Takrat sem zares molila.
Jubilejna pot pa še danes ostaja tista siva lisa z ogromno mero strahospoštovanja do moje svete gore.
Mali Grintovec - pogled proti Krvavcu in Kalškem grebenu.
Mali Grintovec in oblaki v dolini.
Tri stvari, ki bi jih v nahrbtniku najbolj pogrešali in ne smejo manjkati na nobeni pohodniški poti.
Imam štiri nepogrešljive stvari: voda, puhovka, zemljevidi in toaletni papir.
Zapisovanje spominov ali fotografiranje? Kaj od naštetega bolj uporabljate, da ovekovečite trenutek?
Sama posvečam obojemu veliko časa, saj svoja doživetja delim na pohodniškem blogu Hodim, torej sem!. Včasih je neskončno težko loviti omrežja, premagovati utrujenost in biti vsebinski. Fotografije dopolnjujem z opisi in tako del potohodnega doživetja delim z drugimi.
Jeseni se odpravljam v svetovalne vode športnega turizma, zato sem vesela, da imam tako obširno arhivo vseh kotičkov naše ljube dežele.
1