Izkoristil je nadure, vzel dopust in odšel na pot: v 100 dneh čez Alpe

Velenjčan Igor Gruber se je pri 40 letih odločil, da je čas za nov pohodniški podvig. Našel ga je v Vii Alpini, pohodniški poti, ki je speljana čez osem evropskih držav, tudi Slovenijo.

1 / 7

Foto: Facebook/ViaAlpina

2 / 7

Foto: Facebook/ViaAlpina

3 / 7

Foto: Facebook/ViaAlpina

4 / 7

Foto: Facebook/ViaAlpina

5 / 7

Foto: Facebook/ViaAlpina

6 / 7

Foto: Facebook/ViaAlpina

7 / 7

Foto: Facebook/ViaAlpina

Po 40. rojstnem dnevu in 20 letih dela z informacijskimi sistemi se je Velenjčan Igor Gruber odločil, da je čas za nov mejnik. Prvega je postavil že leta 2000, ko je v 24 dneh prehodil Slovensko planinsko pot, zdaj je na prvi tretjini novega projekta, prečkanja Vie Alpine. Via Alpina je obsežna trasa pešpoti, ki vodijo čez osem evropskih držav, tudi Slovenijo, in obsega pet tisoč kilometrov, razdeljenih v pet odsekov. Izvirna pot se začne v Trstu in pelje do Monaka, od Sredozemskega do Jadranskega morja, Gruber pa se je je lotil v obratni smeri. Izbral je rdečo pot, ki je povezovalna pot med vsemi osmimi državami in kar 44-krat prečka državne meje, aktualne in nekdanje. Razdalja: 2.624 kilometrov. Čas: 100 dni. Gruber je planinski vodnik in strasten turni smučar, ki želi s svojimi dejanji mladim generacijam približati pomen prostega časa v naravi, varstva narave, in jih podučiti, da se življenje ne dogaja le za računalnikom in pred zaslonom. Na pot se je podal 6. junija, prihod v Trst načrtuje po 15. septembru.

Za vami je prvih tisoč kilometrov, še dvakrat toliko jih je pred vami. Kje ste trenutno? Danes sem na poti 43 dni. Trenutno sem v kraju Gempel/Steg v Švici. Danes je moj drugi prost dan oziroma dan brez nahrbtnika.

In kaj vse vas čaka v prostem dnevu? Počitek in preživljanje kakovostnega časa z ženo, ki je na obisku.

Leta 2000 ste v bliskovitih 24 dneh prehodili Slovensko planinsko pot. Ni kaj, dobra popotnica za Vio Alpino. Res je, Slovensko planinsko pot sem prehodil v 24 dneh, kar mogoče z vidika gorskih tekačev ni hitro – slovenski rekord znaša osem dni – je pa še vedno precej hitro. Pravijo, da je razlika med tekom in hojo približno 15 dni. Pred vsakim, ki jo premaga v manj kot 24 dneh, dam kapo dol.

Kaj je največja razlika med Slovensko planinsko potjo in Vio Alpino? To, da Slovenska planinska pot vodi čez vse najpomembnejše slovenske gore in da je vse prej kot lahka, medtem ko je Via Alpina namenjena širšemu spektru pohodnikov. Izogiba se vrhov gora in ledenikov.

Ima pa Via Alpina več višinske razlike. Kljub temu da je speljana le do sedel, pa so nekatera izmed njih – z 2.700 in 2.800 metri – višja kot pa slovenski vrhovi. Ravno pred dnevi sem se na eni strani moral povzpeti do 2.800 metrov, se nato spustiti na 400 metrov in na drugi strani spet povzpeti na 2.400 metrov. V enem samem dnevu.

Kako to, da ste se odločili, da si rezervirate več kot tri mesece časa in se lotite skoraj 2.700 kilometrov? Več razlogov je. Eden izmed njih tudi ta, da sem letos dopolnil 40 let in sem ob tej priložnosti želel narediti nekaj posebnega.

V igri je bilo sicer več različnih projektov, ampak Via Alpina me je od nekdaj privlačila, poleg tega je, glede na to, da je v Evropi, še vedno lažje dostopna kot pa Nova Zelandija in ZDA, kjer so prav tako nekatere planinske poti, ki bi me zanimale. Že pred leti, ko sem prehodil Slovensko planinsko pot, sem del poti prehodil po Vii Alpini – del trase, mislim, da od Črne prsti do Idrije, se namreč pokriva s SPP – in to mi je ostalo v glavi.

Potujete sami? Sam, žena pa me obišče vsake 14 dni. Prinese mi sveža oblačila in novo opremo. Glede na gore, ki me čakajo.

Za vami je prva tretjina poti, kar pomeni, da ste obredli že kar nekaj planinskih koč. Kako so opremljene in kaj ponujajo, če jih primerjate s slovenskimi planinskimi kočami? Zelo različno. Glavna razlika je v tem, da večina koč ponuja polpenzion, kar pomeni, da vključujejo večerjo in zajtrk ter prenočitev, kar pomeni, da je ponudba hrane precej večja kot pa pri nas, kjer je večinoma na jedilniku le ričet, jota in podobno.

Zanimivo je, da je ena od najbolj obiskanih planinskih koč v Franciji, nad Chamonixom, ki je tik ob gondoli, zaradi bližine Mont Blanca pa jo vsak dan obišče ogromno ljudi, v primerjavi s slovenskimi kočami praktično "drvarnica". Tega ne morem razumeti.

Trenutno sem na območju, kjer so planinske koče izvrstne. Tudi v avstrijskih kočah je ponudba res zelo pestra in na določeni ravni, pa tudi v italijanskih kočah se opazi, da so Italijani gurmani in je zato tudi hrana temu primerno vrhunska.

Je treba svoj kotiček v postelji prehodno rezervirati? Vendarle smo na vrhuncu poletne planinske sezone. Ponekod so rezervacije nujne. Nekajkrat se mi je že zgodilo, da sem moral prespati v naravi.

So cene zasoljene? Ponekod so, odvisno od regije. Zgodilo se mi je že, da sem za 20 evrov za vso noč imel na razpolago svojo brunarico, pa tudi, da sem za polpenzion v tako imenovanih "alberghih" plačal 40 ali 50 evrov, kar se mi zdi veliko.

Prehodili ste francoski, švicarski in italijanski del. Kje je bila gneča v hribih največja? Prav gotovo v okolici Chamonixa, kjer je pohodniška pot Tour de Mont Blanc, kamor se zgrinjajo ljudje z vsega sveta, različnih narodnosti in jezikov. Je pa velika razlika med tednom in ob koncih tedna, ko je gneča precejšnja.

Kako dobro so ljudje opremljeni? Tudi na Vii Alpini srečujete ljudi v natikačih? Glede na to, da poti niso tako zahtevne kot na Slovenski planinski poti, vidiš marsikaj. Predvsem na turističnih območjih, kamor se ljudje v gore pripeljejo z gondolo, se malo sprehodijo, posnamejo nekaj spominskih fotografij in se odpeljejo nazaj.

Zdi se, da ste ujeli enkratno vreme. Pripeka tudi v gorah? Že dober mesec dni je vreme res lepo, medtem ko je takoj na začetku, po nekaj vročih dneh v Monte Carlu, sledilo obdobje deževnih dni. Tisto res ni bilo najbolj prijetno. Kljub temu da sem imel dobro opremo, me je vsak dan dobro namočilo. Težava je bila predvsem v obutvi, vse sem imel razmočeno, da ne govorim o žuljih, ki so se mi takrat delali kot za šalo.

Je bilo v francoskih hribih mogoče čutiti, da tam poteka Tour de France? V hribih se o tem niti ne govori, sem pa pred časom naletel na večjo skupino kolesarjev in spremljevalcev, morda je bil to Tour (smeh, op. a.).

Ves čas se redno oglašate prek Facebooka. Je to vaš glavni komunikacijski kanal? Da.

Kako je z brezžičnim internetom v planinskih kočah? V slovenskih to ni prav pogosta praksa. Za to je najbolje poskrbljeno v Italiji, medtem ko ga v avstrijskih in švicarskih kočah sicer imajo, a dostopa do interneta ne omogočajo prav radi.

Za komunikacijo sem do zdaj porabil kar precej denarja. Z roamingom nimam ravno dobrih izkušenj, zato sem si zdaj kupil švicarsko kartico, ki mi za 30 evrov omogoča neomejen dostop do interneta.

Pot ste začeli v Monaku. Kako ste pripotovali do tja? V Monako sem iz Gradca potoval z letalom, tam prespal in naslednje jutro začel hoditi. Via Alpina se začne oziroma konča, kakor se vzame, pred palačo v Monaku.

Ali tako kot na SPP zbirate žige? Ne, ker jih žal ni. Vso pot snemam z GPS-om, da bom pozneje tudi fotografije lahko opremil z geopodatki.

Zadali ste si 100 dni časa. Se držite časovnice? Za peti september ste napovedali prihod v Trst. Je še tako? Časovnice se poskušam držati, a ne gre. Tudi prihod se bo verjetno zamaknil za nekaj dni.

Računam, da bi v Trst prispel enkrat po 15. septembru. Najraje ob koncu tedna, saj bi tudi mojim podpornikom tako omogočil, da bi se mi pridružili na zadnji etapi Vie Alpine. Kakšen proračun ste si zagotovili? Med osem in deset tisoč evri. Najdražji so potni stroški za ženo, ki se mi pridruži vsake 14 dni.

Za zdaj se še vedno gibam znotraj budgeta. Ob tej priložnosti bi se zahvalil vseh prijateljem, podpornikom in donatorjem, ki so mi omogočili to pot.

Igorja Gruberja lahko spremljate na blogu ali profilu na Facebooku href=https://www.facebook.com/ViaAlpinaDirect.

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano