Četrtek, 29. 8. 2019, 18.00
4 leta, 6 mesecev
Življenje z gorami (12.) - Preskarjeva bajta na veliki planini
Dragocenost, v katero se vstopa skozi vrata iz ameriškega bombnika #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,42
1
Preskarjeva bajta je najstarejša koča na Veliki planini, in edina, ki je bila po drugi svetovni vojni (vse koče razen dveh so med vojno požgali Nemci) obnovljena na prvotni, tradicionalni način.
Preskarjeva bajta je najstarejša koča na Veliki planini. Potem ko so nacisti vse koče na priljubljeni planini med drugo svetovno vojno požgali, se je pastir Preskarjev Andrej leta 1945 odločil, da na pogorišču kočo zgradi na novo, in to v takšni podobi, kot je bila prejšnja, saj mu je vsa ta leta dobro služila. Danes je koča spremenjena v Preskarjev muzej, v katerem slehernik lahko začuti duh preteklosti in se zamisli ob pogledu na življenje v ne tako daljni zgodovini.
Skozi zgodbo Preskarjevega muzeja nas je popeljal Žan Potočnik;
Vabljeni k spremljanju zgodb iz rubrike Življenje z gorami.
Preskarjev muzej v sliki in besedi (foto: Žiga Zupan/Sportida)
Preskarjeva koča, ki stoji v pastirskem naselju na Veliki planini, odprta pa je vsak dan v času pašne sezone na planini, je izdelana iz naravnih materialov. Tramovi slonijo na skalah, ki so jim rekli babce, kot ženske, ki pregovorno podpirajo vse vogale hiše.
Koča ima zgolj eno pravokotno sobo, v kateri so s slamo nastlana postelja, odprto ognjišče v kotu, na nasprotni strani pa nekaj polic za kisanje mleka in sušenje oziroma zorenje sira.
Koča v prvotni obliki ni imela ne okna, niti dimnika, zato se je dim na prosto prebijal skozi streho, ki je prekrita z deščicami, tako imenovanimi šinklni. Tak način gradnje se je ohranil vse do druge svetovne vojne, ko je bila večina koč na Veliki planini požganih. Pastirji so po vojni postavili modernejše koče.
Ena do posebnosti Velike planine, ki je na ogled tudi v Preskarjevem muzeju, je tudi trnič, slan sir čebulaste oblike. Gre za najbolj znan sir, podoben parmezanu, izdelan iz sveže skute, fino soljen in posušen nad ognjiščem, kar ga je dobro konzerviralo.
Pastirji so trnič, ki je po obliki spominjal na ženske prsi, okrasili s posebnimi lesenimi rezljanimi deščicami, ki so se imenovale pisave, in jih v paru izročili svoji izbranki. Legenda pravi, da je pastir po dva izročil svoji izbranki v znak zvestobe v trenutku, ko jo je zasnubil. Na vsakem siru je odtis, izdelan s posebnim ornamentom. Pastirji so sami rezbarili in med sabo tekmovali, kdo bo imel lepšo pisavo.
Ena od posebnosti Preskarjeve bajte je tudi ta, da je vsaka krava imela svojo polico, pastir pa je tako takoj vedel, katera krava da koliko mleka. Če je katera dala manj, je bil to znak za preplah, da je z njo morda kaj narobe. Pastirji so bili zelo verni in vraževerni, nam je povedal Žan Potočnik: če je bilo mleka premalo, so mislili, da je to zato, ker so delali slaba dela in so bele deklice vzele kravje mleko.
V glavni prostor Preskarjeve bajte se vstopa skozi vrata, ki so podkrepljena z železom iz ameriškega bombnika, ki je leta 1944 strmoglavil na Mali planini. Preostale dele bombnika so pastirji uporabili za izdelavo posod. "Vse so reciklirali," je povedal Potočnik.
1