Petek, 7. 9. 2018, 11.09
6 let, 2 meseca
Po 123 letih
Aljažev stolp: pred 123 leti so ga znosili na hrbtih, danes je "sestopil" s helikopterjem #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,86
5
Ekspresno, hitreje kot katerikoli planinec, se je po helikopterski akciji z vrha Triglava v Mojstrano danes okrog 10. ure spustil Aljažev stolp, svojevrsten simbol slovenskih gora. Medtem ko ga imajo planinci, ki v pot do njega vložijo kar nekaj energije, v spominu kot mogočnega, pa je v dolini, še posebej ob robu velikega vojaškega helikopterja, ustvarjal bolj skromen vtis. Obnovljenega bodo po mesecu dni vrnili na svoje mesto.
Vrh Triglava je od danes drugačen. Na njem namreč ni Aljaževega stolpa, ki so ga zaradi dotrajanosti s helikopterskim prevozom prepeljali v dolino na obnovo.
Danes okrog 10. ure je helikopter Slovenske vojske v Mojstrano pripeljal dragocen tovor: Aljažev stolp.
Zaradi vremenskih razmer so organizatorji akcije pohiteli s prevozom, tako da je "pleh, ki ima dušo", že pred deseto pristal v Mojstrani. Najvišja slovenska gora pa je tako prvič po 123 letih ostala brez zaščitnega znaka.
Aljažev stolp bodo zdaj obnovili v Restavratorskem centru Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Restavratorska dela bodo potekala pod vodstvom arhitekta Martina Kavčiča, trajala naj bi približno mesec dni, projekt obnove pa je vreden okrog 44 tisoč evrov.
Mesec dni za zgodovinsko fotografijo
Mnenje o praznini, ki bo prihodnji mesec dni zevala na vrhu slovenskega Očaka, so deljena. Medtem ko dekleta in žene, ki se ta konec tedna v okviru akcije Sto žensk na Triglav podajajo na vrh najvišje slovenske gore, verjetno niso najbolj navdušene nad tem, da jih na cilju ne bo čakala najbolj fotogenična točka v slovenskih gorah, pa imata Franjo Potočnik, Mojstrančan, ki se je na Triglav povzpel že 1046-krat, in Jernej Hudolin, direktor Zavoda za varstvo kulturne dediščine RS, drugačno mnenje.
Zakaj se ne bi ravno zato, ker na vrhu ni Aljaževega stolpa, še raje povzpeli na Triglav, se sprašujeta. Takšna fotografija bo zaradi svoje redkosti imela še večjo zgodovinsko vrednost kot tiste s stolpom, sta prepričana.
Franjo Potočnik, 83-letnik iz Mojstrane, je Triglav obiskal že 1046-krat. Na vrh namerava tudi v času, ko tam stolpa ne bo. "To je zgodovinska priložnost," pravi.
Po 123 letih, odkar so ga na pobudo župnika Jakoba Aljaža postavili na vrhu Triglava, je prvič zapustil svoje domovanje.
Če ne na vrhu, pa vsaj v dolini
Med množico, ki je tešila svojo radovednost ob robu heliodroma v Mojstrani, pa so bili tudi taki, ki so Aljažev stolp zdaj prvič videli v živo. "To mi izredno veliko pomeni. Bojim se višine in višje od Kredarice še nisem bila in najbrž tudi ne bom. Presrečna sem, da ga lahko vidim vsaj v dolini," je bila ganjena gospa Marina, ki je bila ena prvih, ki so že od zgodnjih ur čakali na dragocen tovor.
Gospa Marina je bila ena tistih, ki so bili navdušeni nad tem, da je stolp priletel v dolino, saj se zaradi strahu pred višino na Triglav ne namerava povzpeti.
Aljažev stolp je na dolgi vrvi pripeljala štiričlanska helikopterska posadka pod vodstvom stotnika Davorina Draginca.
Stodevetdeset centimetrov visok stolp so po krajšem postanku, ki so ga mnogi izkoristili za fotografski spomin, s tovornjakom odpeljali v Restavratorski center v Ljubljano, kjer bodo opravili nekaj preiskav, nato pa se bo preselil na Jesenice, v kovinarsko delavnico podjetja KOV, kjer bodo najbolj znan stolpič v Sloveniji obnovili.
Z arhiva: Zgodba o Aljaževem stolpu
Ideja o postavitvi majhnega stolpiča na vrhu najvišje slovenske gore, 2.864 metrov visokega Triglava, se je porodila dovškemu župniku Jakobu Aljažu, ki je bil zaslužen za to, da je Triglav od nekdaj slovenski. Za en goldinar ga je namreč aprila leta 1895 odkupil od občine Dovje.
Po besedah Petra Mikše z oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je Aljaž želel, da bi majhen stolp služil dvema namenoma: praktičnemu kot planinsko zavetišče in simbolnemu kot branik slovenstva.
Kaj je župnika napeljalo k temu, ni nikjer izrecno zapisal, bilo pa je znano, da ga je prisotnost Nemcev v slovenskih gorah še kako motila. Vse je bilo nemško, le še delavec je bil slovenski, Aljažev pogled povzema Mikša.
Že pozimi leta 1894/1895 je Jakob Aljaž v svoji župnijski sobi na Dovjem kar s kredo na tla narisal podobo stolpa in mu določil dimenzije.
Stolp si je zamislil v obliki pokončnega valja s premerom 125 centimetrov, z dvema metroma višine in streho v obliki stožca. Z vrha koničaste strehe naj bi štrlel drog s kositrno zastavo z letnico 1895, je leta 1923 zapisal v Planinskih spominih. Zamislil si je tudi pravokotne line, ki bi služile kot okna in naj bi gledale na vse strani neba.
Klepar ga izdela zastonj
Izdelavo stolpa, ki ga je Aljaž poimenoval Triglavski stolp, a se ga je kmalu prijelo ime njegovega idejnega očeta, je župnik prepustil prijatelju Antonu Belcu, znanemu kleparju, ki je Aljaževo idejo sprva označil kot norost, nato pa je spremenil svoje mnenje in ga označil za zanesenjaka in velikega Slovenca ter stolp izdelal brezplačno.
Aljažev stolp so postavili v enem samem dnevu, natančneje v petih urah (material zanj so na Triglav nosili več dni), 7. avgusta 1895, v naslednjih letih pa sta na Aljaževo pobudo zrasli še dve slovenski postojanki, Kredarica in Aljažev dom v Vratih. Devetega septembra 1999 je bil stolp razglašen za kulturni spomenik državnega pomena.
Spreminjal je barvno podobo
Stolp je skozi leta spreminjal svojo barvno podobo. Začel je s sivo preobleko, jo v obdobju med obema vojnama, ko je tam potekala meja med Jugoslavijo in Italijo, zamenjal za zeleno-belo-rdečo. Konec 50 let se je v sozvočju s komunizmom obarval v rdečo, zastavico pa je zamenjal za peterokrako zvezdo.
Leta 1982 so stolp za potrebe snemanja filma o slovenskem pravniku, alpinistu in pisatelju Juliusu Kugyju spet prebarvali na sivo, odstranili zvezdo in mu dodali zastavico. Od takrat je tak, kot je danes. "Dvakrat ga je bilo treba še obnoviti, na novo prebarvati, obdržal pa je sivo barvo," se spominja Janez Brojan, eden od najbolj izkušenih gorskih reševalcev na naših tleh. Kot reševalec GRS Mojstrana je sodeloval pri več kot 700 reševanjih v gorah, večkrat tudi na območju Triglava.
Zavetišče
Sprva je bil postavljen, da bi se pohodnik v primeru slabega vremena imel kam zateči. V stolpu je prostora za tri, no, če se ti stisnejo. Ni pa to edino zatočišče na območju Triglava. Petdeset metrov nižje je še eno, in sicer jama, znana kot Staničevo zavetišče (jamo je v skali dal razstreliti prav Jakob Aljaž - op. a.).
5