Sreda, 23. 10. 2019, 19.52
4 leta, 5 mesecev
Obrazi Ljubljanskega maratona – Elitke
Elitke, dekleta, ki so začela s čiste ničle in najbolj napredovala
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,79
Lansko pomlad Elitke, skupina sedmih žensk iz Ljubljane in Slovenj Gradca, niso zmogle preteči niti kilometra, zdaj precej rutinirano tečejo desetke, nekatere tudi daljše razdalje. V nedeljo bodo znova stale na štartu ljubljanskega maratona.
Še v začetku lanske pomladi niso zmogle preteči niti kilometra, v nedeljo pa bodo na ljubljanskem maratonu odtekle že svojo deseto "desetko" v letošnjem letu. Zgodba Nine, Alenke, Tanje in Tanje, Bernarde, Enise in Tatjane, v njihovi tekaški skupini so znane kot Elitke, še enkrat več dokazuje, da je z zagnanostjo in pravilnim pristopom res dosegljivo marsikaj. Da se je med dekleti, ki trenirajo v tekaški skupnosti Priprave, spletlo še iskreno prijateljstvo, je v zgodbi še dodaten plus. "Med tekom naredimo nekaj za svoje telo in veliko za dušo," poudarja šopek deklet in žena. Večina od njih je oktobra lani v Ljubljani prvič pretekla 10 kilometrov. Razdalja, na katero so pred letom in pol gledale z velikim spoštovanjem, je kar naenkrat postala obvladljiva. Elitke, ki smo jih izbrali za enega od Obrazov ljubljanskega maratona, bodo novembra na tekaškem druženju z naslovom "medal party" bržkone družba z največjim številom kolajn v svoji zbirki.
S Tanjo (glede na to, da sta pri Elitkah dve, ji pravijo tamala Tanja), Bernardo oziroma Berni, Alenko in Nino smo se srečale v petek zvečer. Na drugi strani Koseškega bajerja, kjer običajno začenjajo svoje treninge. V lokalu, ki je že lani postal drugi dom tekaške skupnosti Priprave, ki se od aprila načrtno pripravlja na ljubljanski maraton.
Kljub temu, da je bil teden za vse dolg, da so za njimi tudi po trije tekaški treningi (samo v tistem tednu), je bila njihova razigranost nalezljiva, povezanost pa več kot očitna.
Dekleta so za glavno govornico izbrale Nino, zato je večina besed v besedilu njenih, družno pa so jo dopolnjevale tudi preostale.
V želji narediti nekaj zase
Kako se je sploh začela njihova tekaška pot? "Vsaka od nas je iskala neko aktivnost in naneslo je, da smo se vse usmerile v tek, saj se nam zdi, da pri teku v najkrajšem času največ narediš zase," je začela Nina. "Sama sem sicer že dlje časa iskala tekaško skupino, ki bi mi ustrezala, a mi vse do aprila lani to ni uspelo. Tukaj v skupnosti Priprave pa sem se res našla. Predvsem zato, ker smo v svet teka vstopali postopoma, pri temeljih - ne s tekom, saj tega koraka še niso bile sposobne, temveč z nordijsko hojo - , in pod vodstvom strokovno usposobljenih trenerjev, je pozitivno plat dela v skupini, kjer izstopa tudi to, da te množica kot nevidni spodbujevalec potiska proti napredku, poudarila sogovornica.
Iskreno prijateljstvo, ki se je rodilo po naključju
Energija med njimi je tako pristna, kot bi se poznale že vrsto let, v resnici pa so druga na drugo naletele šele lani spomladi. V tem času so nanizale že toliko skupnih dogodivščin, da se res zdi, kot da se poznajo že vse življenje.
"Srečale smo se aprila lani na pripravah na fakulteti za šport, kjer smo začele trenirati v začetni skupini. Kar nekako smo se začutile," se spominja Alenka, "in postale smo res dobre prijateljice."
Prav to jih je najbolj motiviralo, da so se vedno znova, po trikrat na teden, vedno večkrat tudi ob koncu tedna, po službi pojavile na treningu na Kodeljevem. "Zelo hitro smo se ujele in na treningih spodbujale druga drugo. Poleg treningov smo trenirale še same," pravi Nina. "Nekako se že zbrcaš in spraviš v akcijo," je dodala Nina, ki je pred sedmimi leti prebolela raka dojke, a se ji je uspelo vrniti v svet športno aktivnih.
Lenoritis ni izgovor
Dekleta so na vibru ustanovila skupino in se tudi po virtualni komunikacijski poti spodbujala k udeležbi na treningu. "Tista, ki se treninga ni udeležila, svoje odsotnosti pa prej ni napovedala, je dobila modro piko," je poudarila Berni. Pet "plavih" je pomenilo kazen. O teh se odločajo sproti, najhujši ukrep pa je izločitev iz elitne skupine.
"Lenoritis ni dovoljen, preostalo pa oprostimo," se je pošalila Alenka, ki jo je pri začetnih treningih najbolj pritegnilo to, da nikoli niso prestopili okvirov osebnih zmožnosti.
"Treningi so bili zelo postopni. Začeli smo z nordijsko hojo in pri njej vztrajali vse poletje. Pri tem moram še posebej omeniti našo prvo trenerko Simono, ki je naša tekaška mati in gonilna sila, ki nam je šla v vseh pogledih na roko, saj nam je prilagodila sleherni trening in nas vseskozi motivirala. Delali smo vaje za moč, ki jih pri teku marsikdo pozablja, pa vaje tekaške abecede, pri tem pa so trenerji spremljali vsak naš korak v želji, da bi osvojili pravilno tehniko teka. Na začetku nismo bile sposobne preteči niti enega kilometra, zdaj je precej drugače."
"Ker smo v cilj vedno pritekle med zadnjimi, smo večkrat slišale komentar, češ, elita je prišla v cilj," je povedala Nina, Alenka pa je hitro postregla z dodatno razlago. "Da, spomnim se, da je Aleš Hostnik po teku čez mostove Ljubljanice napovedal, da bi, glede na to, da nas je toliko, na zimskih pripravah lahko imele svojega trenerja. Takrat smo se šalile, češ, da smo očitno res elita, saj smo deležne tako hudih privilegijev. Še isti večer je 'ta velika' Tanja našo skupino na vibru preimenovala v Elitke."
Velik korak za Elitke
"Če se zdaj ozrem na prehojeno pot," se zamisli Nina, "lahko rečem, da smo prav me najbolj napredovale, saj smo svojo tekaško zgodbo res začele graditi z ničle."
"Napredek smo opažale na vsakem treningu. Vedno lažje je bilo," napredek opisuje Alenka, "pa tudi časovno smo zelo napredovale. Pri 10 kilometrih smo vsaj za deset minut hitrejše, če ne še celo več."
"Tamala" Tanja je svoj čas izboljšala za kar 16 minut, kar je štoparica potrdila na nedavnem zagrebškem maratonu, kjer je nastopilo kar 167 tekačev iz skupnosti Priprave.
Pestro tekaško leto
Elitke so se letos udeležile večine večjih tekaških dogodkov v Sloveniji. Sezono so marca začele s Kraškim maratonom, ki mu je aprila sledil Istrski. Še bolj pester je bil maj, ki so ga zapolnile z nastopom na dm teku, teku trojk in maratonu treh src v Radencih, ki so ga izkoristile tudi za podaljšano prijateljsko druženje. Junija so tekle na Nočni desetki na Bledu, v september so vstopile s Triglav tekom. Oktobra so se udeležile Novomeškega polmaratona, desetko so pretekle tudi na zagrebškem maratonu.
Devetega novembra, ko se bodo tekači, ki trenirajo v skupnosti Priprave, srečali na tako imenovanem "medal partyju", bodo najverjetneje skupina z največjim številom kolajn v svoji zakladnici.
Nov dan D na ljubljanskem maratonu
Večina Elitk je svojo prvo desetko pretekla na lanskem ljubljanskem maratonu. "Največ nam je pomenilo to, da so trenerji vso pot tekli z nami in nas spodbujali, brez tega bi tek vmes verjetno večkrat zamenjale za hojo," je priznala Alenka. "Pa prav nič nas niso bolele noge, tako dobro smo bile pripravljene," je formo pohvalila Tanja.
Tudi v nedeljo, 27. oktobra, ko bo na sporedu 24. ljubljanski maraton, bodo spet zagrizle v desetkilometrsko razdaljo, medtem ko se bo Nina dokazovala na 21-kilometrski trasi. Da je malemu maratonu že zdavnaj dorasla, je dokazala že v Helsinkih, kjer jo je spremljal partner, sicer velik ljubitelj teka in maratonec s štirimi svetovnimi maratoni za pasom. V njegovi zbirki manjkata samo še dva.
A tudi po vseslovenski tekaški nedelji Elitke ne bodo mirovale. Prijavile so se že na zimske tekaške priprave, kar je še en dokaz, da se njihova uspešna tekaška zgodba še ne bo tako kmalu izpela.
