SiolNET. Sportal Volkswagen Ljubljanski maraton
5,18

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Anej Doplihar je po nesreči presedlal med ročne kolesarje

Slovenski motokrosist po hudi nesreči našel novo strast: Imel sem srečo #video

5,18

termometer

Anej Doplihar
Anej Doplihar se je 11 let ukvarjal z motokrosom, potem pa zaradi hude nesreče na zadnji dirki sezone 2017 moral pozabiti na motokrosistične sanje. Še preden je zaključil rehabilitacijo, se je v celoti posvetil drugemu športu, ročnemu kolesarjenju, kjer ima velike načrte. Foto: Ana Kovač

Življenje piše tudi tragične zgodbe in nekateri ljudje tudi iz takšnih znajo iztržiti maksimum. Tudi Anej Doplihar, nekdanji motokrosist, ki se je po hudi nesreči na zadnji dirki sezone 2017, znašel na invalidskem vozičku. Od kod črpa življenjski optimizem in kako si zamišlja svojo prihodnost?


Anej Doplihar Ljubljanski maraton 2019 Foto: Sportida Anej Doplihar je večino svojega življenja posvetil motokrosu. In z veseljem bi se mu predajal tudi v prihodnje, če mu huda nesreča 14. oktobra 2017 ne bi korenito spremenila življenjske poti.

26-letnik iz Dornberka v Vipavski dolini se je zaradi poškodbe hrbtenjače moral čez noč sprijazniti z življenjem na invalidskem vozičku. Kljub velikemu življenjskemu preobratu v cvetu mladosti ni nikoli obupaval. Sprejel je dano situacijo in dokaj hitro našel novo športno ljubezen. Lotil se je ročnega kolesarjenja in septembra letos že dobil priložnost na svetovnem prvenstvu v parakolesarstvu. Na ljubljanskem maratonu je pred dnevi v kategoriji ročnih kolesarjev na 21 kilometrov dosegel odlično 2. mesto.


Začniva kar z ljubljanskim maratonom, kjer ste v kategoriji ročnih kolesarjev (handbike) zasedli 2. mesto in s tem prvo kolajno in prvi pokal v svoji novi športni panogi, ročnem kolesarstvu. Za večji del slovenskih tekačev je ljubljanski maraton vrhunec sezone, kako pomemben je bil nastop za vas?

V ročnem kolesarjenju sem precej "frišen" in tudi na ljubljanskem maratonu sem bil prvič, zato niti nisem vedel, kaj pričakovati. Izkazalo se je, da gre za pravo dirko, bilo mi je zanimivo, proga je bila hitra, vse skupaj je bilo precej adrenalinsko in tudi 2. mesta sem bil zelo vesel.

Zmagovalni oder si je razdelil z zmagovalcem Gregorjem Habetom in tretjeuvrščenim Davidom Razborškom. Zmagovalni oder si je razdelil z zmagovalcem Gregorjem Habetom in tretjeuvrščenim Davidom Razborškom. Foto: Sportida

Omenili ste, da ste v ročnem kolesarstvu zelo sveži … bi rekli, da ste po duši še vedno motokrosist ali bo kolo počasi prevzelo mesto, ki je bilo zadnjih 11 let rezervirano za motor?

Motor je v mojem življenju še vedno močno prisoten, obiskujem dirke in se še vedno družim z ljudmi iz sveta motokrosa. S kolesarjenjem je pa tako, da z enim športom se moram ukvarjati, že vse življenjem sem namreč zelo aktiven in ne znam biti pri miru. Kolesarjenje počasi nadomešča motokros, a v celoti ga nedvomno ne bo nikoli. Motokrosa verjetno ne bom nikoli povsem odpisal.

Anej Doplihar Foto: osebni arhiv

Ali ni bolečina ob spremljanju nečesa, čemur ste posvetili življenje, pa vam je zdaj nedosegljivo, prevelika?

Ne, takšne bolečine nisem nikoli občutil, niti ničesar ne obžalujem. Taka je bila usoda in tako se je zgodilo. Motokros imam še vedno rad in še vedno spremljam vse, kar je povezano z njim.

Rekli ste, taka je pač usoda. Kako ste se spoprijeli z dejstvom, da boste od zdaj naprej odvisni od invalidskega vozička? Sami, s psihologom, na URI Soča so na voljo številni terapevti ...

Marsikdo me vpraša, kako sem lahko tako pozitiven. Kaj pa vem, po eni strani sem bil na kaj takega pripravljen – vsi vemo, da je motokros izredno tvegan šport – in s psiho po nesreči nisem imel nobenih težav. Nikoli se nisem zapiral za štiri stene, vsaj za zdaj ne in upam, da bo tako tudi ostalo.

Ljubljanski maraton 2019 Sportal Ljubljanski maraton dočakal veliki rekord #foto #video

Na Soči sem res imel možnost pogovora s psihologom, vsak, ki pride tja na rehabilitacijo, ga ima, a ga nekako nisem potreboval. Verjetno je pri tem veliko vlogo imela tudi družina, ki mi je vedno in tudi zdaj stala ob strani. Doma se o mojem stanju pogovarjamo zelo odprto in s spoprijemanjem s tem res nimam težav.

Anej Doplihar Foto: Ana Kovač

Ročno kolesarstvo so vam predstavili na Soči. Ste razmišljali še o kakšnem drugem športu?

Zanimajo me predvsem adrenalinski športi in ročno kolesarstvo se vsekakor uvršča mednje. Hitrosti so visoke, na tekmah se štarta skupaj, tako kot pri motokrosu in potem se boriš do konca.

Da, predstavili so mi tudi ostale športe, od paraplesa, sedeče odbojke, smučanja – na Sočo so pripeljali celo monoski.

Tudi smučanje zna biti precej adrenalinsko …

Res je, a mi zima preveč ne leži, zato o tem, da bi se lotil smučanja, niti nisem resno razmišljal. Morda bom še kdaj poskusil, nisem ravno izrekel odločnega ne.

Kako se je potem vse skupaj začelo? Na Soči so vam posodili kolo … osebno se mi zdi vožnja z ročnim kolesom kar precej stresna …

Najprej sploh nisem vedel, da si na Soči lahko izposodim ležeče kolo. No, to kolo si je mogoče izposoditi za mesec dni, potem pa ga je treba vrniti, da vsi, ki si ga želijo voziti, pridejo na vrsto. Sam sem potem še večkrat poklical na Sočo in prosil za izposojo kolesa, kadar je bilo prosto. Na koncu sem ga potem imel približno tri mesece, nato pa sem si kupil svojega. Na Soči so mi šli zelo na roko.

Anej Doplihar Foto: Ana Kovač

Kdo vam je predstavil, kako se sploh lotiti zadeve?

Najprej so mi vožnjo z ležečim kolesom predstavili v slovenski parakolesarski reprezentanci, veliko informacij pa sem dobil še od Marka Severja, prav tako ročnega kolesarja in člana reprezentance, ki živi na Primorskem, 15 kilometrov stran od mene. On je bil prvi, ki mi je posodil kolo, kot rečeno, pa sem si ga pozneje izposodil na Soči.

Med večjimi športnimi uspehi Aneja Dopliharja velja izpostaviti:

  • naslov pokalnega prvaka v MX125 R2 (2009),
  • naslov državnega podprvaka v razredu MX2 (2015),  
  • 33. mesto na dirki Svetovnega prvenstva MX2 v Švici leta 2016,
  • naslov pokalnega prvaka v kategoriji MX OPEN in
  • 2. mesto v kategoriji handbike na 24. Volkswagen Ljubljanskem maratonu (2019).

Kakšne načrte ste sprva imeli? Da bo to zgolj rekreacija ali da se ga boste lotili tako vneto kot motor? Ste šli "all in", kot rečemo?

Na začetku je šlo zgolj zato, da se gibam, da nisem samo doma … Želel sem se utruditi, tudi zato, da sem zvečer lažje zaspal (smeh, op. p.).

Tudi ko sem se odločal, katero kolo naj naročim, sem kolebal med kolesom za rekreacijo in za dirke, a so mi vsi predlagali kolo za dirke.

Seveda je bila tudi cena malo višja. Na koncu sem se odločil za bolj dirkalno kolo in mi ni žal, čeprav sem opazil, da imajo konkurenti na dirkah precej boljša in več vredna kolesa.

Anej Doplihar Foto: Ana Kovač

O katerem cenovnem jeziku je govora?

Moje je vredno dobrih šest tisočakov (Quickie, Shark), njihovo pa 12 tisoč ali več. Moje kolo je za zdaj povsem v redu, a za v prihodnje si bom priskrbel boljšega, da bom bolj konkurenčen. Cena? Okrog 13, 14, 15 tisoč evrov.

Kako udobno je v ležečem kolesu? Na udaru so verjetno najbolj roke?

Glede na to, da na kolesu ležimo, je verjetno vse skupaj videti kar udobno … no, dokler ne pridemo do prvega vzpona, tam je zgodba precej drugačna (smeh, op. p.). Najbolj trpijo roke in ramena, to dvoje je najbolj obremenjeno.

Koliko vrtljajev na minuto naredite, s kakšno kadenco vozite?

Trener Luka Kovič (na začetku je bil njegov trener Aleksej Dolinšek, op. p.) vedno vztraja, da čim več. Med 90 in 100 vrtljajev na minuto. Seveda pa na tekmah kombiniramo – včasih začnem bolj na trdo in ko me začnejo boleti roke, se hitro spomnim trenerjevih besed in prestavim v višjo kadenco.

Tako kot Chris Froome?

Da, s tem da se jaz še malo lovim in ne vem še, kaj mi bolj ustreza. Vožnja na moč ali kadenco.

Nastopate v kategoriji H3. Kaj to pomeni?

Moja kategorija H3 in H4, v kateri vozi prej omenjeni Marko Sever, se razlikujeta po tem, da meni trebušne mišice ne delajo, njemu pa. V kategoriji H1 so čisti tetraplegiki, ki težko uporabljajo roke. Ker nimamo moči v prstih, jih privežejo na krmilo. Kategorij je pet, v kategoriji H5 je denimo Primož Jeralič.

Anej Doplihar Foto: osebni arhiv

Ste po tem, ko ste videli, kakšne vse so lahko okvare, kdaj rekli, pa saj sem jo kar dobro odnesel?

Da, ko vidim tetraplegike, si res mislim, da sem imel srečo. Veliko je denimo invalidov s takšno poškodbo, kot jo imam sam, a v njihovem primeru, če dolgo sedijo, dobijo krče … Tudi jaz jih imam, a imam to "srečo", da ne čutim bolečin. Lahko bi jo slabše odnesel. Ko so zdravniki ugotovili, da je prišlo do prekinitve hrbtenjače, so mi kmalu povedali, da je malo možnosti, da bom še kdaj stopil na noge.

Ste se od nekdaj zavedali, da je motokros šport, v katerem je stopnja tveganja dokaj visoka?

Bom povedal po resnici … Moj sošolec iz osnovne šole, praktično je tudi moj sosed, se je poškodoval na dirki po Italiji in je paraplegik hude oblike. Ko se je to zgodilo, sem ga na štartu večkrat imel v mislih, razmišljal sem o tem, kaj vse se lahko zgodi, a potem sem sčasoma na to pozabil … Zdelo se mi je, da se meni to skorajda ne more zgoditi. Takih primerov je v Sloveniji res malo in zdelo se mi je, da se meni kaj takega ne more zgoditi. Seveda pa sem takoj po padcu pomislil nanj.

Pri vašem padcu, do katerega je prišlo 14. oktobra 2017, na zadnji vožnji sezone, v Pokalnem prvenstvu kategorije MX OPEN, je šlo za splet nesrečnih okoliščin. Menda sploh ni šlo za hud padec …

Res je, imel pa sem to nesrečo, da me je motor udaril po hrbtenici in da mi niti ščitnik ni pomagal. Ostal sem na tleh in ko nisem več čutil nog, sem takoj vedel, da se dogaja nekaj hudega.

So vam zdravniki hitro povedali, kaj vas čaka?

Po operaciji so me nekaj dni pustili v umetni komi, nato pa je bilo rečeno, da je treba tri mesece počakati, da oteklina izgine in da se pokaže, koliko je hrbtenjača sploh poškodovana, in da bo šlo potem počasi na bolje. Nekaj je res šlo, večina pa ne.

Anej Doplihar Foto: osebni arhiv

Ste se na kolo vrgli tako intenzivno kot prej na motor?

Da, tako resno kot v motokros. Držim se treningov … treniram šestkrat na teden, trener sproti preverja moje delo … vsak trening objavim in on ga pregleda. Redni treningi so tudi predpogoj za nastop na dirkah.

Letošnja sezona je že končana, sem pa trenerju že dejal, da bi v prihodnji rad odpeljal čim več dirk, tudi če na svoje stroške, samo da si naberem čim več izkušenj. Predvidoma bom sezono začel konec marca v Italiji.

Prihodnje leto je na sporedu tudi svetovno prvenstvo v Belgiji, ki pa se križa s kronometrom v Ljubljani (v okviru maratona Franja), ta šteje za državno prvenstvo. Če bom izbran v reprezentanco za svetovno prvenstvo, se ga bom z veseljem udeležil.

Kako daleč sicer sežejo vaši cilji? Do paraolimpijskih iger?

Da, a ne do Tokia, to je veliko prezgodaj, prej do Pariza leta 2024.

Prihodnje leto si želim doseči kakšno točko na evropskem prvenstvu, na svetovnem prvenstvu pa izboljšati letošnjo uvrstitev (32. mesto).

S čim si služite denar? Kot avtomehanik?

Ne, zaposlen sem v podjetju, kjer se ukvarjamo z obdelavami aluminijastih pokrovov za različne elektromotorje. Opravil sem triletno šolo za avtoserviserja in dodatni dve leti strojništva.

Kar se tiče dela avtomehanika, bi morali zame prilagoditi delavnico, tako da se zdaj s tem ne ukvarjam, občasno pa res pomagam bivšemu trenerju motokrosa in polepim kakšen motor. Kolo si nastavim sam, je pa precej manj dela, kot ga je bilo na motorju.

Anej Doplihar Foto: osebni arhiv

Ste se po nesreči spremenili?

Prav nič. Marsikdo se čudi, ker sem ostal isti, ampak tako se je zgodilo. Zakaj bi si še s tem delal težave? Raje svoje misli usmerjam v to, da čim bolje živim in preživim.

Pa lahko živite sami, sami skrbite zase?

Da, živim povsem samostojno. Doma smo uredili dvigalo in preuredili kopalnico, tako da lahko vse postorim sam. Tudi avto vozim brez težav.

Motokrosistični bratje Irt so letos že drugo leto zapored organizirali dobrodelni trening, kjer so sredstva zbirali tudi za vas. Verjetno vam ta solidarnost med motokrosisti veliko pomeni?

Res je, ogromno. Gre za sredstva za lažje življenje. Lani sem jih izkoristil za rehabilitacijo, letos pa rehabilitacijo opravljam doma – najbolj mi pomaga elektrostimulacija – in bom denar privarčeval za nakup kolesa.

Kaj pogrešate od prej? Hitrost, skoke …?

Niti ne. Motokrosa ne pogrešam tako zelo, kot sem mislil, da ga bom, veliko mi pomeni že to, da si ogledam dirko, da sem zraven motorjev, v družbi prijateljev. To mi zadostuje.

Komentarji

1

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 29
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin