Sobota, 16. 5. 2020, 8.00
4 leta, 5 mesecev
20 LET PO ZMAGOSLAVJU KRKE
Zgodba o avtsajderjih, ki niso priznavali večne ljubljanske vladavine
Na današnji dan leta 2000 se je novomeška Krka po polfinalni zmagi nad Olimpijo, ki je takrat prvič po osamosvojitvi ostala brez naslova državnega prvaka, in finalni nad Pivovarno Laško, zavihtela na slovenski košarkarski prestol. Med junaki je bil tudi Dragiša Drobnjak, ki se ob okrogli obletnici ni branil obujanja spominov.
"Krka, Krka, Krka," je pred natančno dvajsetimi leti odmevalo v dvorani Marof, kjer je tedaj domovala novomeška Krka. Vodil jo je hrvaški trener Ivan Sunara, ki je imel v svojih vrstah izkušenega veterana Iva Nakića, vzhajajočo zvezdo dolenjske košarke Matjaža Smodiša, njegovega someščana in dolgoletnega soborca Simona Petrova, ki je z odločilnim košem v polfinalu pokopal ljubljansko Olimpijo, pa s košarkarskimi triki oboroženega Dejana Javtovića, finalnega "jokerja" Dragišo Drobnjaka …
Matjaž Smodiš se je ob koncu izjemno uspešne kariere vrnil v Krko in z njo leta 2013 znova postal državni prvak.
Novomeščani so za presenečenje sezone poskrbeli že v polfinalu, kjer so po zmagah v Tivoliju in Marofu z 2:0 prekinili vladavino Sagadinove Olimpije, za katero so tedaj igrali tudi Jure Zdovc, Šarunas Jasikevičius, Marko Milič in Sani Bečirović, ter poskrbeli, da prvič v zgodovini samostojne Slovenije državni prvak ne bo zeleno-beli ljubljanski klub.
"Noro lepo, a naše delo s tem še ni bilo končano," se spominja Smodiš (intervju z njim si boste lahko prebrali v nedeljo). Za popolno sezono so morali Dolenjci premagati še Pivovarno Laško. To jim je uspelo v štirih tekmah (3:1). Zgodovinsko serijo so končali prav na današnji dan.
Spomini, spomini …
Novinar Luka Šefic je pred letom Smodiša in Petrova povabil na kraj "zločina" in pripravil spodnji posnetek za Planet TV.20 let pozneje
Dragiša Drobnjak: v Ameriki bi o tej zgodbi posneli film
Dragiša Drobnjak Ivo Nakić, Matjaž Smodiš, Simon Petrov … Potem pa v finalu – Dragiša Drobnjak. Na prvi tekmi 28, na preostalih pa 12, 13 in 11 točk. Trenerjev skriti adut iz rokava?
Morda sem šele tedaj širšo okolico prepričal o tem, da sem prava okrepitev. Imel sem zaupanje trenerjev ter soigralcev. Toda v finalu sem prepričal še marsikoga drugega. Še celo v klubski upravi so bili prijetno presenečeni, ko sem prvo tekmo finala zaključil z 28 točkami. To je bil nato moj navdih v večjem delu kariere. Jasno, tudi lovorika. Prve človek pač ne pozabi nikoli. Da, bil sem košarkarsko blagoslovljen, da sem lahko v večjem delu kariere igral v finalih in prihajal do lovorik. A prva je le prva.
Kaj se je dogajalo po zadnjem zvoku sirene na četrti tekmi?
Že po prvi finalni tekmi smo videli, da smo na pravi poti. Videli smo ciljno črto. Končalo se je z rezultatom 3:1. Zadnja sirena? Uf, noro veselje. Spominjam se, da sem s pogledom iskal očeta. Želel sem ga objeti, saj mi je ogromno pomenilo, da je lahko v živo videl tisti moj prvi veliki uspeh. Oče je moj največji navijač. Od mojega enajstega leta starosti je podpiral mojo košarkarsko pot. Stal mi je ob strani, me vozil na treninge in tekme. Še danes sem vesel, da sva skupaj dočakala tisto zmagoslavje.
Skok v leto 2000 ... Se strinjate, da imajo lovorike, ki jih osvoji moštvo brez vloge favorita, celo večjo težo?
Pred sezono ni nihče govoril o nas. Olimpija je bila takrat evroligaški hit. Izjemno močno ekipo pa je imela tudi Pivovarna Laško. Krka je lahko upala na kakšen skalp med sezono, v končnico pa smo vstopili kot avtsajder. Verjeli smo, da se tekmecem lahko postavimo po robu, toda o naslovu državnega prvaka se nismo pogovarjali. Poleg tega smo imeli med sezono tudi v slačilnici nekaj trenj. Večkrat sem pomislil na to, da bomo lahko veseli, če bomo sezono nekako pripeljali do konca. In smo jo. In to na kakšen način. Z naslovom prvaka.
Še posebej odmevna je bila vaša polfinalna zmaga proti Olimpiji, ki je do tistega trenutka osvojila vse naslove državnega prvaka. Vas ni bilo strah, da bi se po tako veliki zmagi nato v finalu pretirano sprostili?
Dejstvo je, da je bila največja zgodba naša zmaga nad Olimpijo. Predvsem druga v nabito polni dvorani Marof. Noro! Toda zmaga nad Ljubljančani z vrhunsko evroligaško zasedbo bi ob končnem drugem mestu izgubila svoj sijaj. Ko imaš v ekipi izjemno izkušenega Iva Nakića in značajsko tako čvrsto skupino soigralcev, ti popuščanje ne pride na misel. Tudi ko je postalo jasno, da bodo Laščani igrali brez poškodovanih Mileta Lisice, Boštjana Nachbarja in Gregorja Hafnarja, kar je bila seveda voda na naš mlin, raven odločnosti ni padla. Laščani v polni postavi bi bili precej trši oreh. Omenil sem Nakića. Ni veliko govoril. A ko se je oglasil, smo ga vsi poslušali. Po zmagi nad Olimpijo smo se poveselili. Že naslednji dan pa smo trdo trenirali. Ker je tako narekoval Nakić. Bil je osredotočen do zadnjega trenutka. Vsem ostalim je bil vzor.
S Krko je bil trikrat državni prvak, dvakrat še z Olimpijo in belgijskem Oostendejem, leta 2015 pa je na slovenski vrh popeljal še Šentjur. Iz vaših besed je razvidno, da so spomini še zelo sveži …
Seveda. Spominjam se veselja po zmagah v polfinalu, pa vrveža ob naslovu državnega prvaka. Spominjam pa se tudi novinarskih mnenj o tem, da poraz Olimpije ni dober za slovensko košarko. Na trenutke smo se počutili kot negativci. Tega nisem mogel razumeti in sprejeti. Ker sem bil mlad, sem ostal tiho. A do danes nisem spremenil svojega mnenja. Trdim, da je bila tista Krkina zmaga dobra za slovensko košarko. Z njo smo dobili še en klub, ki je kljub nihanjem prisoten v regiji. Gre za okolje, ki je lahko odskočna deska.
Kakšen je bil tedaj košarkarski utrip v Novem mestu?
Prav v tisti sezoni je Novo mesto dokončno dobilo košarkarsko dušo. Predvsem po tisti polfinalni zmagi nad Olimpijo je bilo mesto v navijaškem deliriju. To je bil prelomni trenutek. Sledil je naslov državnega prvaka, izjemno veselje in kar je najbolj pomembno, nadaljevanje uspešne zgodbe. Krka je nato igrala v Suproligi, pa v evroligi, igrala v finalu EuroCupa, osvojila pokal EuroChallange in še bila še večkrat postala državni prvak.
Za Krko je "Drole" nazadnje igral leta 2016. Kariero je sklenil leta 2018. Zdaj je pomočnik trenerja pri Cedeviti Olimpiji.
Če bi se to dogajalo v Ameriki, bi o tem posneli film ali vse skupaj ovekovečili na drugačen način. Predvsem tisti koš Simona Petrova na drugi tekmi proti Olimpiji. Če ima kdo fotografijo Petrova v tisti napadalni drži, bi jo moral deliti s klubom, ta pa ovekovečiti na velikem plakatu. Za vse večne čase. Simonov koš je spremenil vse. S tistim košem se je začela zgodba o evropski Krki.
Igral sem tudi v tujini in vem, kako tam zaznamujejo takšne trenutke. Pri nas tega žal ni. Dopuščam možnost, da bi pri Krki to storili, če bi imeli svojo dvorano. Tako pa gostujejo v šolski dvorani.
2