Zbogom, Jugoslavija

Že ko se je narodnostno pisana jugoslovanska reprezentanca pod vodstvom selektorja Dušana Ivkovića podajala v Rim, ki je v tistem vročem juniju leta 1991 gostil evropsko košarkarsko prvenstvo, je bilo ob napovedanih osamosvojitvah Slovenije in Hrvaške jasno, da gre za labodji spev izjemne generacije. Ta je pred tem na krilih virtuozov, ki so izjemne individualne sposobnosti znali prilagoditi ekipni miselnosti ter odmisliti vse značajske različnosti, zlahka in z neponovljivim košarkarskim šarmom osvojila naslov evropskega in svetovnega prvaka.

V italijanski prestolnici so se Toni Kukoč, Vlade Divac in Dino Rađa sicer še veselili ubranitve naslova, a z jasnim zavedanjem, da je to konec skupne reprezentančne poti, na kar jih je na dan polfinalne tekme opozoril tudi slovenski član nepozabne reprezentance. Jure Zdovc je namreč dan po osamosvojitvi sicer še sodeloval v gladki jugoslovanski zmagi nad Bolgarijo, 48 ur zatem pa zaradi tankov na slovenskih ulicah, vojaških letal nad mesti in prvih strelov za vselej slekel modri dres.

Soigralce "pregnal" iz hotela

"Potrkal sem na vrata selektorja Ivkovića, mu pojasnil, da ne želim več igrati. Vse se je zgodilo zelo hitro. Jugoslovanska reprezentanca se je tedaj preselila iz hotela, saj so se bali, da bi se za podobno potezo odločil še Hrvati," se dogodkov po dobrih dveh desetletjih spominja zdajšnji slovenski selektor, ki je v Rimu prisluhnil priporočilom iz domovine in na simboličen način naznanil tudi slovenski športni umik iz jugoslovanskih okvirov.

Zdovčevi zgodbi so pritrdili tudi novinarski očividci, v nekoliko drugačno obliko pa jo je spravil tedanji selektor Ivković, ki se je o tej temi razgovoril v lanskoletnem pogovoru za naš medij. "Po slovenski odcepitvi je pristopil k meni in mi povedal za poziv iz Ljubljane. Dejali so mu, da bo postal izdajalec svojega naroda, če bo nastopil v nadaljevanju prvenstva. Ko me je vprašal, kaj naj stori, sem se jaz odločil namesto njega. Dejal sem mu, da ni sposoben igrati v polfinalu in finalu. Ni igral," je dejal legendarni trener.

Kljub nekoliko različni interpretaciji zgodbe pa sta Ivković in Zdovc še danes v dobrih odnosih, kar je navsezadnje potrdil tudi čustven objem na Večeru velikanov, poslovilni Zdovčevi tekmi v ljubljanski dvorani Tivoli leta 2005.

Evropsko sanjsko moštvo

Preostanek Ivkovićeve čete, v kateri sicer po dolgih letih ni bilo niti Dražena Petrovića, se je sicer po slovenskem umiku v večnem mestu igraje prebil do evropskega vrha. V finalu so "plavi" gladko odpravili še z Italijani. To je bilo obenem tudi zadnje dejanje izjemno močnega rodu, ki je sicer svoja reprezentančna vrhunca dosegel na zagrebškem evropskem prvenstvu 1989 in košarkarskem mundialu leto zatem v Argentini.

"Toliko nadarjenosti je v eni ekipi skoraj nemogoče zbrati. Morda bo delovalo pretirano neskromno, če povem, da smo imeli tedaj vsi skupaj pred seboj velik cilj. Želeli smo organizirati kakovostne priprave ter se postaviti po robu reprezentanci ZDA na olimpijskih igrah leta 1992 v Barceloni. No, ni nam bilo dano, da bi nastopili na tistih igrah. Država je razpadla, stoletni obračun med Jugoslavijo in ZDA pa se ni zgodil," se spominja trener Ivković.

S spoštljivimi besedami o Zdovcu

Izjemnost generacije potrjujejo tudi odlične klubske kariere nosilcev zadnje jugoslovanske reprezentance. A čeprav je po zvezdniškem sijaju in atraktivnosti v očeh publike zaostajal za ključnimi protagonisti te skupine, pa Zdovcu vsi po vrsti priznavajo velikansko vlogo v izbrani vrsti nekdanje skupne države. Nekdanji soigralci mu priznavajo neizmerno požrtvovalnost, nos za odlične obrambne akcije, prefinjen občutek za podajo ali met v pravem trenutku, nalezljivo voljo do dela, nepopustljivost in nadpovprečno športno inteligenco.

A če je tovrstne ocene igralcev za slovenske medije kakšen nejeverni Tomaž še lahko označil za všečne in pokroviteljske, pa dvomov o iskrenosti ne bi smelo biti, ko nekdanji Ivkovićevi izbranci spregovorijo v tujini. Tako sta denimo Divac in Rađa pred dobrim letom gostovala v priljubljenem srbskem televizijskem šovu Ivana Ivanovića. Ob spominjanju na legendarne čase sta na vprašanje o igralcu, do katerega gojita prav posebno spoštovanje, oba kot iz topa izstrelila: "Jure Zdovc!"

"On je opravljal tisti umazan posel. Bil je garač, pravi delavec. Ostali smo se zabavali in 'švercali' za njegov račun. V pravih trenutkih je prispeval ključni igralec," sta se dopolnjevala Divac in Rađa.