SiolNET. Sportal Košarka
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

V Ameriki bi že snemali film

2

termometer

 | Foto:
"Zgodba s Tajfunom kot avtsajderjem na košarkarskem prestolu je neponovljiva," pravi 37-letni veteran Dragiša Drobnjak.

Nekdanji slovenski reprezentant Dragiša Drobnjak (37 let, 200 cm) je skupni imenovalec dveh največjih košarkarskih presenečenj v Sloveniji. Leta 2000 je bil član novomeške Krke, ki je presenetljivo prekinila vladavino ljubljanske Olimpije in postala državni prvak. Desetletje in pol pozneje pa je kot najkoristnejši igralec finala na prestol popeljal "mali" Tajfun iz Šentjurja. V vmesnem obdobju je zaigral v evroligi, se preizkušal kot zdomec (Turow, Alba, Napoli in Oostende) ter oblekel tudi dres slovenske reprezentance.

So po mesecu dni misli, ki so bile ob osvojenem naslovu državnega prvaka prežete z močnimi čustvi, že kaj bolj sveže in stvarne? Glava je vsekakor bolj trezna. A ko sem poslušal in prebiral svoje izjave, sem hitro spoznal, da me atmosfera ni ponesla v nerealen svet. Vse je res. Vse bi ponovil. Še vedno trdim, da je Tajfunu uspelo nekaj neverjetnega in tudi neponovljivega. Popolnemu avtsajderju sem pomagal do naslova slovenskega prvaka. To je posebno poglavje v moji karieri, na katerega bom vedno ponosen.

Bili ste prvak s Krko in Olimpijo ter igrali v evroligi. Zmaga s Tajfunom v majhni dvorani v Šentjurju spada na povsem drugačno raven. Je mogoče tehtati med temi osebnimi dosežki? Zakaj bi tehtal? Vse to so deli moje kariere. Res pa je, da sem bil v večjem delu kariere daleč od statusa prvega igralca ekipe, od tistega, ki je prvi strelec, mož odločitve ali celo najkoristnejši igralec z lovoriko MVP. Prav zaradi tega sem na nedavno končano sezono še posebej ponosen. Od otroštva naprej sem namreč sanjal o tem, da bi se na neki način zapisal v športno zgodovino.

Ko sem še v času nekdanje Jugoslavije prebiral članke o velikih zgodbah in junakih iz lige NBA, ali pa tudi tedanjega državnega prvenstva, sem hitro uvidel, da izstopajoči individualni dosežki pri nas niso tako zelo cenjeni. Kljub temu sem sanjal o tem, da bi lahko zaznamoval neko obdobje v nekem okolju. Upam, da sem se s šentjursko zgodbo vsaj malo približal velikim imenom slovenske košarke. Upam, da bodo nekega dne ljudje dejali: Dragiša Drobnjak je mali klub, na katerega ni računal prav nihče, popeljal na slovenski vrh. Če bi se takšna zgodba zgodila v Združenih državah Amerike, bi v Hollywoodu že nastajal scenarij za film.

Kdo bi v tem filmu igral Dragišo Drobnjaka? Hm, tako natančno svoje misli še nisem zgradil. Dejstvo pa je, da bi Američani občinstvu prav gotovo ponudili morda že preveč osladno zgodbo.

Številni nekdanji soigralci, med njimi tudi velika imena slovenske košarke, so vas zasuli s čestitkami. Se vam je kakšna še posebej usidrala v spomin? Olimpija, Krka, Slovan in Turow so klubi, v katerih sem igral tudi kot kapetan. Zanimivo je, da me soigralci iz teh klubov še vedno kličejo kapetan. S to besedo so se kot po pravilu začenjale čestitke. Priznam, to mi pomeni veliko. Morda celo več kot kakšna lovorika. To je namreč dokaz, da so me spoštovali in imeli za nekoga, ki je upravičeno nosil kapetanski trak.

A mnogo igralcev, ki vas kličejo kapetan, si je v drugih okoljih zgradilo odmevne kariere s finančno bogatejšimi pogodbami. Ste kdaj po tej plati razmišljali o zapravljenih priložnosti ali napačnih odločitvah? Stojim za svojimi potezami. Trdim, da se nisem nikoli uštel. Res je, morda bi me pot kdaj lahko zanesla v finančno ugodnejše okolje. Zaslužil sem, kolikor sem pač zaslužil. Dejal bi, da dovolj. A verjemite mi, da od prvih otroških spogledovanj s športom nisem nikoli sanjal o dragih avtomobilih in vilah, ki bi si jih kupil s košarkarsko plačo. Ne, gnala me je želja po pečatu v klubskih okoljih. Bolj me je zanimalo to, da bom postal nekdo, čigar ime se bo v košarkarskih krogih izgovarjalo s spoštovanjem.

Sem imel srečo ali ne? Hm … Sprašujem se, kakšna bi bila moja pot, če se leta 1999 tedanji trener Krke Ivan Sunara ne bi ogrel zame. Kot član Triglava verjetno nisem bil dovolj kakovosten za Olimpijo ali Laško, po drugi strani pa predrag za manjše klube. Pristal sem v Krki ter z Matjažem Smodišem, Simonom Petrovom in Ivom Nakićem presenetil evroligaško Olimpijo ter postal državni prvak.

Kje boste igrali v prihodnji sezoni? Ob koncu sezone sem med pogovorom z vodilnimi pri Tajfunu zaznal obojestranski interes za nadaljnje sodelovanje. Trener Dejan Mihevc mi je že januarja dejal, da ga zanima dolgoročnejše sodelovanje z menoj. Tudi ko se je pojavila možnost za odhod v Krko, mi je pustil odprta vrata za vrnitev po sezoni. No, jaz sem ostal do konca. Zdaj pa … Bomo videli. Prvi pogovori z vodstvom kluba so že opravljeni, a v roke si še nismo segli.

Je odprto predvsem finančno vprašanje? Da. Večinoma smo se dogovorili že skoraj vse. Poiskati moramo le še skupni jezik okrog plačila.

Ustvarja se vtis, da je Tajfun, pri katerem ste trenerjeva podaljšana roka in mentor mladim, prvi korak proti selitvi v trenerske vode … Rad bi ostal v košarki tudi po tem, ko bom košarkarske čevlje obesil na klin. Menim namreč, da lahko mlajšim prenesem veliko znanja in izkušenj. V zadnji sezoni sem uvidel, da mi mnogi znajo prisluhniti in me upoštevati. Nekega dne bi se najraje specializiral za trenerja visokih košarkarjev. Žal v Sloveniji tovrstna praksa trenerskih specialistov še ni razvita. Morda kdaj v prihodnje. A zdaj sem še aktiven košarkar. Koliko časa še? Dokler bom lahko sledil mladim in ohranjal nasmeh na obrazu ob odhodu na trening ali tekmo. Ko me bodo začeli mlajši prehitevati, mi bo jasno, da je napočil čas za umik. Zdaj sem še zdrav, dovolj dobro pripravljen in željan igre.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin