SiolNET. Sportal Košarka
5,38

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju: Janez Drvarič

Slovenski selektor, ki je treniral Dražena Petrovića: Dončić me spominja nanj

5,38

termometer

Janez Drvarič
Janez Drvarič je že več kot pol stoletja vpet v slovensko košarko. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

"Spominja me na čase, ko je Dražen Petrović igral za reprezentanco Jugoslavije ali pa za Cibono. Dražena so takrat vedno krili dva ali trije košarkarji, tako kot zdaj Dončića," z nasmehom na obrazu pripoveduje košarkarski trener Janez Drvarič. Nosilec dveh olimpijskih košarkarskih kolajn je prepričan, da lahko Slovenija na svojih prvih olimpijskih igrah poseže visoko, a hkrati opozarja, da je treba pot proti vrhu Tokia tlakovati počasi, korak za korakom.

Da bi v celoto strnili vse dosežke in kariero Janeza Drvariča, bi verjetno potrebovali nekaj dni, pa bi skoraj zagotovo še vedno pozabili na katerega od velikih podvigov slovenskega košarkarskega trenerja. 72-letni Drvarič je že več kot pol stoletja vpet v košarko. Med drugim je bil selektor slovenske košarkarske reprezentance, ki jo je leta 1993 popeljal tudi na prvo evropsko prvenstvo. V svoji bogati karieri je pri Ciboni treniral Dražena Petrovića, kot pomočnik selektorja pa je z Jugoslavijo osvojil dve olimpijski kolajni, leta 1984 je v Los Angelesu osvojil bronasto odličje, štiri leta pozneje pa je v Seulu z reprezentanco stopil še stopničko višje.

Košarkarski strateg sicer že od leta 1973 deluje tudi kot predavatelj na številnih košarkarskih seminarjih in tečajih. Na enem od teh smo ga sredi predavanj in treningov zmotili tudi mi, saj trenutno v Postojni predaja svoje bogato košarkarsko znanje naslednjim generacijam trenerjem in trenerk. Z nekdanjim trenerjem Slovana in Olimpije smo se pogovarjali o trenutno najbolj vroči tematiki −  zgodovinski uvrstitvi Slovenije na olimpijske igre − pa tudi o Luki Dončiću, Goranu Dragiću, slovenski izbrani vrsti, o Draženu Petroviću in bogati zbirki spominov tokratnega gosta sobotnega intervjuja, ki mu besed ter anekdot iz preteklosti preprosto ne zmanjka.

Vsi sobotni intervjuji na enem mestu.


Drvarič se trenutno mudi na košarkarskem kampu v Postojni. Drvarič se trenutno mudi na košarkarskem kampu v Postojni. Foto: osebni arhiv Zmotili smo vas ravno sredi košarkarskega kampa. Kakšna je vaša vloga tu?

V sklopu tega košarkarskega kampa za dekleta tu poteka t. i. Fiba European Women's Summit v organizaciji Fibe in Košarkarske zveze Slovenije, kjer so letos zaradi situacije zbrane le sodnice in trenerke z nami, tremi inštruktorji. Žal deklet, ki so iz mednarodnega programa, tokrat ni. Trenutno sem edini moški v tem programu kot inštruktor (smeh, op. p.). Moja naloga je, da pripravljamo programe za usposabljanje trenerk in sodnic, ki jih potem preizkusijo tudi z igralkami.

Trenutno torej delate v ženski košarki, pred tem ste sodelovali tudi z moškimi. Koliko se razlikuje delo z obema skupinama?

Košarka kot sama igra se ne razlikuje. Razlikuje se v smislu fizičnega pristopa, saj so fantje že po naravi močnejši. Glede tehničnega in taktičnega znanja pa so si tu povsem enakovredni, v samih detajlih tehničnih elementov bi rekel, da so dekleta še bolj "dovršena" od fantov, saj se močnejši spol tu bolj zanaša na fizične sposobnosti. To je že 14. kamp, ki ga izvajamo s Fibo in Košarkarsko zvezo Slovenije, in tu se močno kažejo sposobnosti deklet, pri katerih se vidi tudi večja spretnost pri uporabi slabše roke.

O vaši karieri in dosežkih bi se lahko pogovarjali v nedogled. Kaj pa Janez Drvarič danes? S čim vse se trenutno ukvarjate?

Ravno prejšnji teden sem bil na mednarodnem kampu v Italiji, nedaleč od Parme, kjer sem bil že sedmič. Zdaj si bom privoščil nekaj kratkega dopusta z ženo, v avgustu pa me čaka program Fiba Europe Coaching Certificate, v katerem sodeluje 65 izbranih trenerjev iz celotne Evrope, in traja dve leti. Že od leta 2009 sodelujem v tem programu kot inštruktor in predavatelj, mentor tega programa pa je Svetislav Pešić, sodelujejo pa tudi priznani trenerji, med drugim tudi Pablo Laso.

Slovenija se je prvič v zgodovini uvrstila na olimpijske igre. Slovenija se je prvič v zgodovini uvrstila na olimpijske igre. Foto: Grega Valančič/Sportida

Če se zdaj posvetiva trenutnemu dogajanju, Slovenija se je prvič uvrstila na olimpijske igre. Kako ste vi pospremili ta zgodovinski uspeh slovenske košarke?

V nedeljo sem se ravno vrnil iz Italije, saj smo pred tem zaključili s kampom. Finalno tekmo sem si ogledal doma z ženo, skupaj sva uživala v predstavi naših fantov. Izjemno sem bil navdušen nad igro, ki so jo fantje pokazali, tako v smislu timske igre kot igre Luke Dončića in preostalih igralcev. To je bil zagotovo eden od vrhuncev igre slovenske košarke, pa sem jih sam doživel res ogromno, tudi v času Jugoslavije. Tu ciljam zlasti na evropsko prvenstvo leta 1989, ki je bilo nepozabno, saj smo tudi tam spremljali izjemno igro.

To zdaj pa je bila popolna košarka, bolj napadalno usmerjena, a v tretji četrtini z odličnim obrambnim pristopom, kjer je našim igralcem uspelo zadržati prednost in iniciativo. Naša reprezentanca je v nekem trenutku igrala tudi s petimi zunanjimi igralci, ko sta igrala Čančar in Murić, ki sta opravila izjemno delo pri pokrivanju litovskih visokih igralcev. Slovencem je z odlično taktično igro uspelo ustaviti Litvo. Tudi strokovni štab je svoje delo opravil izjemno, tu imam v mislih predvsem "scouting" pred tekmo. Tudi informacije, ki jih je pomočnik selektorja Dalibor Damjanović povedal med polčasi, so bile odlične. Pohvalil bi rad tudi selektorja Sekulića, ki je zavidljivo dobro opravil svoje delo in menjal v pravem trenutku. Ravno žena me je v enem trenutku tekme vprašala o tem, zakaj je zdaj opravil menjavo. Pa sem ji samo odvrnil, da Sekulić zelo dobro ve, kaj dela.

Drvarič o napovedih za OI:

Zmago Sagadin nam je v pogovoru po koncu kvalifikacijskega turnirja dejal, da so v moderni košarki branilci tisti, ki dobivajo tekme, zato Litva, kljub odlični centrski navezi, ni imela možnosti. Bi se strinjali s to trditvijo?

Košarka se res pomika v to smer, a tudi v preteklosti ni bilo dosti drugače. Spominjam se tistega evropskega prvenstva leta 1989 in svojih trenerskih časov pri Ciboni, ko so bili branilci res v ospredju. Tu imam v mislih predvsem Dražena Petrovića, pa čeprav smo imeli v ekipi tudi odlične višje košarkarje, kot so Andro Knego in Mihovil Nakić. Nakić je bil eden teh košarkarjev, ki so že znali odpirati prostor na položaju krilnega centra. Zdaj pa to prihaja še toliko bolj do izraza, saj tudi liga NBA teži k tej "small ball igri" (igra, ki sloni na manjših igralcih in hitrosti ter večjemu številu doseženih točk, op. p.). Sam pa mislim, da je treba igrati košarko tudi s centrom, a Litva te prednosti ni mogla izkoristiti, saj so Slovenci to izjemno taktično reševali.

Tudi tokratni gost sobotnega intervjuja je navdušen nad predstavami Luke Dončića. Tudi tokratni gost sobotnega intervjuja je navdušen nad predstavami Luke Dončića. Foto: Fotodiena / Sportida

Dejstvo je, da so branilci tisti, ki odločajo. Oni imajo žogo najdlje časa v rokah in oni potem razporejajo preostale košarkarje. Tu je ključni mož Luka Dončić, ki te situacije odlično prepoznava. Spominja me na čase, ko je Dražen Petrović igral za reprezentanco Jugoslavije ali pa za Cibono. Dražena so takrat vedno krili dva ali trije košarkarji, tako kot zdaj Luka. Skušajo ga ustaviti, a on je izjemen in vedno najde prostega igralca. Tudi igralca za sabo. Ne morem pozabiti tistih dveh njegovih podaj čez glavo najprej proti Čančarju in nato še Tobeyju. Mislim, da ni treba posebej poudarjati, da je Dončić izrazito dodana vrednost naši reprezentanci, in z njim smo reprezentanca na najvišjem nivoju.

Po tistem zlatem evropskem prvenstvu je v reprezentanci zavladala manjša kriza, zdaj pa je čutiti, da je v ekipi zavel  Drvarič leta 2012 v družbi Iva Daneua, Ranka Žeravice in Mika Pavloviča. Drvarič leta 2012 v družbi Iva Daneua, Ranka Žeravice in Mika Pavloviča. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida nekakšen nov veter. Čemu vi pripisujete zasluge za to? Je to vpliv Luke Dončića ali skupek česa drugega?

Že v zadnji fazi kvalifikacij za evropsko prvenstvo, ko je reprezentanco prevzel Aleksander Sekulić, se je trend že začel obračati navzgor. Prepričan sem, da se je v reprezentanci zopet vzpostavila prava hierarhija. Točno se ve, kakšno vlogo ima kdo. Potem pa je tu še ta izjemna timska igra, ki se je kazala že ob koncu kvalifikacij za EP.

Ko sva se takrat slišala s Sekulićem, mi je dejal, da to še ni zadnji domet te reprezentance. Z Luko se je izjemno dvignila slovenska igra v napadu. Ko sta se združila tako dobra obramba in odličen napad, se je lahko zgodil premik. Tudi ko Luke ni bilo na igrišču, pa so preostali igralci naredili dodaten korak v obrambi.

Sami ste v svoji karieri delali z izjemnimi imeni oziroma košarkarji. Kaj pa Luka Dončić? Presežnikov za njegove predstave počasi že zmanjkuje.

Luka je tip košarkarja, ki se rodi enkrat na sto let, in srečo imamo, da se je rodil v Sloveniji. On je kreativec na vseh področjih. Pri 22 letih je že zrel košarkar, ima izkušnje, hkrati pa je razveseljivo, da se on na igrišču še vedno igra. To vedno povem tudi trenerjem na predavanjih, da iščemo kreativnost znotraj igre in da ne postavljamo igralcev v šablone. To je prepogosto težava predvsem v mlajših kategorijah, da mlade košarkarje prehitro postavljajo v sisteme, kombinacije, akcije. Treba je dopustiti možnost napake.

Koga pa bi vi kot izkušeni trener izpostavili kot tip igralca, ki je na vas res naredil vtis in vas navdušil s to kreativnostjo in faktorjem, ki ga nima vsak?

Že prej sva omenila Luko in Dražena. Iz tiste generacije je bil k temu izrazito nagnjen Toni Kukoč. On je vedno iskal priložnost za asistenco. Vedno se je držal reka, da s podajo žoge osreči dva igralca. To me je pri njem vedno navduševalo. Pri svoji višini je bil sposoben izjemno kreirati igro. Tu je tudi Vlade Divac, ki mu je bil vzor Krešimir Ćosić. Oba sta bila izjemno ustvarjalna in kreativna kljub svoji višini. Pa Dino Rađa, seveda. Vsi ti so imeli neverjeten občutek za igro, pa sem jih naštel le nekaj.

"Toni Kukoč je vedno iskal priložnost za asistenco. Vedno se je držal reka, da s podajo žoge osreči dva igralca. To me je pri njem vedno navduševalo." "Toni Kukoč je vedno iskal priložnost za asistenco. Vedno se je držal reka, da s podajo žoge osreči dva igralca. To me je pri njem vedno navduševalo." Foto: Guliver Image

Tu ne smem pozabiti na Jureta Zdovca, ki pa je blestel v drugih vlogah na igrišču. Na Jureta me močno spominja Zoran Dragić, ki izjemno opravlja obrambne naloge. Zoran se povsem podredi ekipi in tistemu, kar to moštvo potrebuje. Tudi Jure je bil takšen tip košarkarja. Spomnim se situacije, ko sem bil selektor reprezentance leta 1993, ko smo igrali kvalifikacije za EP v Wroclawu. Ko se je Jure takrat vrnil iz Limogesa, s katerim je osvojil evroligo, je nivo slovenske igre dvignil na izjemno raven. Takrat smo "leteli" po igrišču. Žal se je potem poškodoval, kar se je odražalo tudi v naši igri, ki je bila nato povsem drugačna.

Navdušen je nad predstavami Mika Tobeyja. Navdušen je nad predstavami Mika Tobeyja. Foto: Hendrik Osula/FIBA KZS je pred začetkom kvalifikacij nekoliko razburkala javnost z zelo tvegano naturalizacijo Mika Tobeyja. Kako ste vi spremljali to zadevo, ki se je, vsaj za zdaj, izkazala kot zadetek v polno? 

Tu so na Košarkarski zvezi Slovenije dejansko, tako kot pravite, uspeli z zadetkom v polno. Za to potezo si zaslužijo vse čestitke. Tako kot jim je uspelo z Anthonyjem Randolphom pred začetkom evropskega prvenstva leta 2017. Takrat je bil Alen Omić zelo užaljen, a tu je treba ohraniti neko mejo spoštovanja. Dobil je slovenski potni list, na osnovi tega je imel veliko prednosti. Takrat smo pač potrebovali okrepitev na položaju štirice, zdaj pa Slovenija potrebuje centra. Mislim, da so tu reagirali pravilno. To počnejo vse močnejše reprezentance. V tej smeri smo delali že pred časom, še celo v mojem času, ko je igral Ariel McDonald. Iščejo se pač rešitve, da se pokrijejo luknje.

Upam, da bomo kmalu dobili tudi slovenske okrepitve na položaju centra. V teh mlajših generacijah so igralci, ki imajo talent ter možnosti. Tudi tu naša stroka dela izjemno. Veliko se dela tudi na tem sodobnem pristopu. Tistih klasičnih centrov skoraj ni več.

Slovenska javnost pogosto dvomi o tej kakovosti slovenskih trenerjev, ki ste jo omenili. Ko se je na reprezentančno klop usedel Aleksander Sekulić in ga je KZS potem tudi zadržal na klopi za kvalifikacije, je bilo v javnosti veliko negodovanja. Ves čas se je v povezavi s slovenskim selektorskim stolčkom kot primerno rešitev omenjalo nekoga iz tujine. Od kod ta dvom? Sekulić ima tu morda res manj izkušenj, a podobni dvomi so se porajali tudi v preteklosti, ko so v slovenski tako reprezentančni kot klubski košarki delovali bolj izkušeni slovenski trenerji.

Naši trenerji so zelo kakovostni. Sam imam tudi izkušnje s trenerskih programov Fibe, kjer so Slovenci vedno zelo cenjeni. Trenerji v teh programih so na koncu vedno tudi ocenjeni, in le redko se je zgodilo, da med najboljšimi štirimi ni bilo nobenega slovenskega predstavnika. Sekulić je najboljši primer tega, da je dokazal, da lahko reprezentanco vodi več kot uspešno. Sam sem mu tudi poslal čestitko s temi besedami. Bil je res odličen, tako on kot celotni strokovni štab. Ampak ta dvom v slovensko dobro je pri nas prisoten že od nekdaj. Ne le v košarki. Velika večina slovenskih košarkarjev in trenerjev je v tujini veliko bolj cenjena kot doma.

Aleksander Sekulić in v ozadju Dalibor Damjanović Aleksander Sekulić in v ozadju Dalibor Damjanović Foto: Fotodiena / Sportida

A tudi ta miselnost se počasi razvija v drugo smer. Res je, da je Igor (Kokoškov, op. p.) leta 2017 opravil izjemno delo, a v končni fazi so na igrišču igralci, ki odločijo rezultat. Tu se vedno spomnim tiste zadnje minute odmora proti Srbiji, ko je besedo prevzel Goran Dragić. Trenerji nismo in niso čarovniki. Žal mi je za Igorja, da mu s Srbijo zdaj ni uspelo, a očitno se je tu nekje zalomilo. Hierarhijo in kemijo v slovenski ekipi je tokrat vzpostavil Sekulić s pravim pristopom. Tudi pomočniki so opravili svoje delo vrhunsko. Poleg danes že omenjenega Damjanovića sta tu še Dragiša Drobnjak in Jernej Valentinčič.

Kaj pa Goran Dragić in reprezentanca? Mislite, da je ta zgodba zaključena?

Osebno mislim, da če bi se Goran zdaj vključil v reprezentanco, bi kemija ostala na enaki ravni. Luka in Goran sta že leta 2017 pokazala, da izjemno dobro sodelujeta skupaj, bila sta tudi "cimra", Goran je bil na nek način tudi mentor Luki. A tu mislim, da je Goran svojo odločitev že povedal. Večkrat je to izpostavil, in mislim, da ne bi bilo pravično, da se zdaj nanj izvaja nek pritisk. Goran je za slovensko košarko naredil ogromno, prispeval je svoj maksimum, in lepo je neko tako zgodbo končati na vrhuncu. Slovenci znamo biti kruti. V primeru neuspeha pa bi lahko šlo marsikaj narobe.

Vi ste dvakrat sodelovali na olimpijskih igrah, imate tudi dve odličji. V kolikšni meri se po vaših izkušnjah sistem in turnir  Lahko se pohvali z dvema olimpijskima kolajnama. Lahko se pohvali z dvema olimpijskima kolajnama. Foto: Vid Ponikvar olimpijskih iger razlikujeta od evropskega ali svetovnega prvenstva?

Olimpijske igre so zgodba zase, in ta želja, v kateri lahko hitro pregoriš, je tu še večja kot sicer. Mi smo imeli v Los Angelesu kombinacijo manj in bolj izkušenih košarkarjev, glavni trener je bil takrat Mirko Novosel. Tam smo osvojili bronasto odličje, saj smo v polfinalu izgubili s Španijo, ki je bila že takrat izjemno močna, a niti približno tako močna kot izbrana vrsta ZDA z Michaelom Jordanom. V Seulu, kjer je bil selektor Dušan Ivković, pa smo igrali z mlado, novo generacijo, kar se je najbolj videlo v finalu, saj se je tam pokazalo to pomanjkanje izkušenj. Takšne stvari je treba vzeti v zakup.

Takrat smo program, ki ga imam še vedno doma, z Dušanom Ivkovićem in preostalimi orientirali za leto 1992, ko smo pričakovali vrhunec te generacije. A ker je prej prišlo do vseh sprememb, je leta 1992 Hrvaška nastopila sama in bila v tistem prvem polčasu povsem enakovredna, po mojem mnenju, prvemu in edinemu "dream teamu" ZDA.  Zdaj lahko samo ugibamo, kaj bi se zgodilo, če bi bili takrat v reprezentanci tudi košarkarji iz Srbije in Slovenije. Hrvaška je bila takrat izjemna reprezentanca, a na klopi vendarle niso imeli takšne širine.

Turnir olimpijskih iger je izjemno naporen. Tu je le 12 reprezentanc in vse skupaj je peklensko. Dejansko moraš biti v danem trenutku v najboljši formi. Za Seul smo se mi pripravljali celo tako, da smo trenirali ponoči v Novem Sadu, podnevi pa smo imeli na oknih odeje, da smo vse prilagodili tej časovni razliki. Vse to vpliva tudi na igro. Letos bo vse potekalo v mehurčku, zato bo nekih motečih elementov manj, malce mi je tudi žal, da fantje ne bodo doživeli utripa olimpijskih iger.

Janez Drvarič Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Zadeve so se letos obrnile tako, da bo Slovenija edini predstavnik bivše Jugoslavije na olimpijskih igrah. Vas je neuspeh Hrvaške in pa predvsem Srbije v kvalifikacijah presenetil? Prav nobeni od gostiteljic kvalifikacijskih turnirjev se ni uspelo uvrstiti na olimpijske igre.

Ja, priznam, da me je presenetilo. Tudi po pogovorih z Italijani v preteklih dneh, ko sem bil tam na kampu, tudi oni niso najbolj verjeli v svoj uspeh. Tudi oni so pogrešali nekatere igralce, ki nastopajo v ligi NBA. Vendar tudi Srbija ni bila popolna, a Srbi vedno najdejo način za uspeh. A očitno se je na koncu poznal ta manko, ne vem tudi, kakšno je bilo vzdušje v ekipi.

O hrvaškem uspehu pa sem dvomil že po obeh pripravljalnih tekmah s Slovenijo. Mogoče so preveč računali na to, da so bili organizatorji. Tudi dvomilijonska naložba, ki so jo morali izplačati Fibi kot gostitelji, se jim ni povrnila. Zagotovo je ta neuspeh bil velik šok tudi za Litvo, ki je ostala brez olimpijskih iger prvič po letu 1992. Enako se je zgodilo leta 1993 na tistih kvalifikacijah za evropsko prvenstvo, ko se je Litvi tudi zalomilo, pred tem pa so igrali na olimpijadi. Kvalifikacije so vedno zelo nepredvidljive.

Že večkrat v tem pogovoru je beseda nanesla na Dražena Petrovića. Sami ste veliko delali z njim, kakšni so vaši spomini nanj?

Izjemni. Pogosto se spominjam najinega sodelovanja v Zagrebu, ker tako marljivega igralca, ki je toliko vložil v košarko in se ji stoodstotno posvetil, ni bilo. Skozi kariero sem delal s številnimi res ambicioznimi igralci, a toliko dela in truda, kot ju je vložil Dražen, ni nihče. On ni bil najbolj talentiran igralec v teh generacijah, s katerimi sem sodeloval, je pa bil z naskokom najbolj delaven. Ogromno je treniral, se posvečal košarki. Bil je vodja, izjemno tekmovalen in zmagovalec. Že na treningu si ni dopuščal možnosti za neuspeh. 

Drvarič z Draženom Petrovićem Drvarič z Draženom Petrovićem Foto: osebni arhiv

Ko je bilo treba prevzeti odgovornost, je to naredil. Znal pa je tudi razigrati soigralce. Ko je bilo treba stopiti v ospredje, pa je to storil brez obotavljanja. Enako kot zdaj Luka. Spomnim se, ko smo bili v Wroclawu in smo bivali v hotelu, ki ni bil ravno najnovejši. Takrat se je iz ust nekaterih hrvaških reprezentantov slišalo, da so oni Hrvaška in ne bodo bivali v takšnem hotelu. Tedaj je stopil v ospredje Dražen in jih vprašal, s kakšnim namenom so prišli v Wroclaw. Dejal je: "Tu smo, da igramo košarko in osvojimo ta turnir. Preostalo je brezpredmetno."

Takrat je Slovenija v finalu ugnala Hrvaško, a smo se oboji uvrstili na evropsko prvenstvo. Naslednje jutro smo se srečali na letališču. Dražen je bil takrat izjemno jezen, kljub temu da so se kvalificirali na prvenstvo. Vedno ga je zanimala le zmaga. Žal je bil to najin zadnji pogovor in tudi srečanje. Še vedno me zmrazi, ko pomislim na to. Takrat je bil res na vrhuncu svoje kariere.

"Mislim, da imamo v Sloveniji odlične pogoje za razvoj mladih igralcev, kar se tudi dokazuje. Zato se mnogi vrnejo." "Mislim, da imamo v Sloveniji odlične pogoje za razvoj mladih igralcev, kar se tudi dokazuje. Zato se mnogi vrnejo." Foto: Vid Ponikvar/Sportida Če primerjate tiste generacije z današnjimi, ali danes tega manjka, da bi igralci res živeli za košarko?

Tega zdaj res primanjkuje. To vidim pri generacijah, ki prihajajo. Vsi si želijo čimprejšnjega odhoda v tujino in ta prehod je potem prezahteven. To uspe le redkim. Vse se prehiteva. Mislim, da imamo v Sloveniji odlične pogoje za razvoj mladih igralcev, kar se tudi dokazuje. Zato se mnogi vrnejo. Treba je biti potrpežljiv, tudi slovenska stroka je izjemna. Včasih je bilo pravilo, da pred 28. letom nisi smel v tujino. Danes je vse drugače. Žal tudi naša klubska košarka ni na ravni reprezentančne. Težava je, da so naši klubi težko konkurenčni v podpisovanju pogodb z drugimi klubi. Tu je še večni pritisk rezultata, a tu bo treba poiskati rešitve, da bodo tudi naši klubi konkurenčni v Evropi.

Kakšna pa je vaša napoved za olimpijske igre? Večkrat se na glas omenja tudi odličje.

To me kar malce skrbi, saj je situacija podobna tisti, iz leta 1993, ko smo šli v Nemčijo na evropsko prvenstvo. V Berlinu smo nato dobivali samo vprašanja o tem, kakšnega leska bo medalja. Že takrat sem bil zelo zaskrbljen, saj se je ustvarila prevelika evforija. Potem pa smo po tistem porazu z Belgijo hitro pristali na tleh. Še danes imam ta poraz v glavi, s tem pa smo si zaprli vrata za napredovanje na prvenstvu.

Potencial te reprezentance je velik, a izkušenj z olimpijskimi igrami fantje še nimajo, tako kot mi takrat, razen Jureta Zdovca, nismo imeli izkušenj. Gremo korak za korakom, s pravo igro in pristopom pa je mogoče prav vse.

Preberite še:

Luka Dončić Sportal V Dončićevem svetu si upajo več Luka Dončić Sportal Veliko priznanje: v Dallasu je 6. julij odslej dan Luke Dončića Luka Dončić Sportal Kalibra, kot je Luka Dončić, še nismo imeli, zato bo marsikaj drugače sprejem slovenska košarkarska reprezentanca Sportal Dončić in ekipa po zgodovinskem dosežku že v domovini #video Slovenija : Litva, kvalifikacije za olimpijske igre Sportal Nekdanji selektor s prstom pokazal na Dončića in razkril slovenski recept za uspeh

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin