Nedelja, 21. 5. 2017, 4.00
6 let, 6 mesecev
Intervju: Devin Oliver, Union Olimpija
Slovenijo je iskal v Googlu, zdaj želi na njen vrh
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,33
"Sanjam o ligi NBA. No, pri Unionu Olimpiji sem se vsaj približal tekmovalnemu ritmu tega tekmovanja," pravi ljubljanski Američan Devin Oliver, po dveh finalnih zmagah trdno odločen, da sezono konča že v nedeljo v Rogaški Slatini.
Tudi najbolj goreči navijači Uniona Olimpije bi le stežka našteli vse košarkarje, ki so se kot v prehodnem domu za tujce v zadnjem desetletju, večinoma z epizodnimi vlogami, zvrstili v Ljubljani. A med tistimi, ki zaradi košarkarskega pečata ne bo ime priponke zgrešenega nakupa, je nedvomno Devin Oliver. Še ne 25-letni krilni košarkar, ki v višino meri 204 centimetre, je bil v večjem delu sezone eden najstabilnejših nosilnih stebrov igre zeleno-belega ljubljanskega orkestra. Z njim v ligi ABA in evropskem pokalu resda ni prišel do odmevnega ekipnega dosežka, zato pa se je v Sloveniji veselil pokalne lovorike. Zdaj se mu nasmiha še naslov slovenskega prvaka.
Prišel, videl, zmagal in odšel?
Ste pred začetkom sezone 2016/17 že kdaj slišali za Rogaško?
Ne. A če sem še bolj iskren in odkrit, vam moram priznati, da nisem slišal niti za Union Olimpijo in Ljubljano. Še celo Slovenija je bila zame popolna neznanka. Ko je na moj naslov priromala ponudba za igranje v vaši državi, sem moral uporabiti Google. Bil sem nekoliko zadržan, morda celo skeptičen. Zdaj mi seveda ni žal. Po drugi strani pa vam lahko postrežem s podatkom, da sem dobro poznal košarkarja Rogaške Darwina Davisa. Še v ameriški študentski košarki je bil večkrat moj tekmec. Takrat sva se sovražila. Ko sva se srečala v Sloveniji, sva se tistim prigodam zgolj nasmejala.
So dvoboji z Davisom začinjeni tudi z umazanimi dovtipi ali, kot temu radi rečete v ZDA, "trash talkom"?
Malce že. A glavnino zbadljivk sva potrošila v ZDA. Zdaj je zanimivo, da moji dobri akciji pogosto sledi njegova dobra izvedba. Zato se zgolj udariva po zadnjici in si čestitava.
V finalu vodite z rezultatom 2:0. A obe zmagi sta bili zelo tesni. Serija še ni končana …
Daleč od tega. To smo si igralci povedali že v slačilnici dvorane Tivoli. Nobenega proslavljanja. Že pred tekmo smo se zavedali, da gre za zelo pomemben del finala. Poraz bi razvrednotil zmago v Rogaški Slatini. Zmaga bi jo oziroma jo tudi je potrdila. Imate pa povsem prav – ni še konec.
To poudarjajo tudi v taboru Rogaške, ki tudi v finalu dokazuje nepopustljiv značaj …
Rogaški gredo že zdaj velike čestitke za prikazano. Verjamem, da o predaji ne razmišlja nihče. Poleg tega jih zdaj čaka domača tekma. Kot igralec vam lahko zagotovim, da ni prijetno igrati v nabito polni dvorani, čeprav ni prav velika. Tudi rezultat medsebojnih tekem pred finalom priča o tem, da gre za ekipo, ki nam ne leži. V nedeljo zatorej pričakujem novo hektično tekmo v še glasnejši dvorani. To seveda ne spreminja naših ciljev. Na dlani imamo priložnost, da že po treh tekmah odločimo prvenstvo. Da, sezono želimo skleniti že v Rogaški Slatini.
Oliverja in Olimpijo od naslova državnega prvaka loči le še ena zmaga.
Letošnja Olimpija po kakovosti verjetno zaostaja za dolgoletnim povprečjem. Toda po drugi strani s(m)o si opazovalci enotni, da tako zagnanega kadra v finalu državnega prvenstva že dolgo ni bilo v Ljubljani. Zakaj?
Sem profesionalec. Vedno želim zmagovati. Vem pa tudi, da tekem in še manj prvenstev ne zmaguje posameznik, temveč ekipa. Če bo ekipa zmagala, bo tudi posameznik stal pod svetlo lučjo. Težko sicer govorim o preteklosti, saj, kot sem že dejal, nisem niti vedel za Olimpijo. Hitro pa so me poučili, da klub že več let ni bil prvak. To je zanesljivo motiv. Če se dotaknem še druge tekme finala, pa lahko sklenem, da je priložnost začutilo tudi ljubljansko občinstvo. Kot kaže, so navijači Olimpije lačni zmag in naslova slovenskega prvaka.
S kakšnimi besedami bi ocenili svoje predstave v tej sezoni? Menite, da ste se dovolj učinkovito prilagodili na to košarkarsko raven?
Imam se za dokaj samozavestnega igralca. S takšno miselnostjo sem prišel v Ljubljano. Pravzaprav sem takšen pred vsako tekmo. Vedno upam, na dobro predstavo. Druga tekma velikega finala je dokaz, da mi večkrat tudi ne uspe. Igral sem zelo slabo. A prav na tej točki se je pokazala kakovost te Olimpije. Moj prispevek so nadomestili drugi. Sicer pa sem s sezono v Ljubljani zadovoljen. Bog me je blagoslovil.
"V Rogaški Slatini nas čaka pekel."
V tej sezoni ste odigrali že 69 tekem. Preveč?
To spominja na ligo NBA. Po eni strani je to razburljivo. Predvsem s tekmami v močnih tekmovanjih, kakršna sta liga ABA in evropski pokal. Toda ko igraš po tri tekme na teden, se sprašuješ o lastnih zmožnostih. Pri tem vprašanju bi se rad zahvalil našemu zdravniškemu osebju, ki odlično skrbi za nas. Pomaga mi tudi tekmovalni adrenalin. Veste, kaj? Nisem še utrujen. Da, imam nekaj prask. Toda v meni je še dovolj goriva za piko na i.
Če boste sezono končali že v nedeljo, boste nato že v ponedeljek prost igralec. Bo to tudi vaše slovo od Olimpije?
To je moja tretja sezona v Evropi in lahko vam zatrdim, da je najlepša in najboljša. Tudi v mestu se odlično počutim. Zato ne izključujem podaljšanja sodelovanja. Bomo videli …
Kaj pa vaši dolgoročni cilji?
Glavni cilj vsakega košarkarja je preboj v ligo NBA. Priznati pa moram, da me tudi kakovost evropske košarke preseneča. Ob tem sem zadovoljen, da sem kos tej ravni. Ne skrivam pa, da želim zaigrati v evroligi in ligi NBA.
Ko sva ravno pri ligi NBA. Kdo bo letos prvak?
Cleveland, brez dvoma! LeBron James je moj favorit.
