Po enajstih letih se vrača v Olimpijo

Pred 11 leti je s slovensko reprezentanco v Brnu stopil na najvišjo stopničko in postal evropski prvak do 20 let, zdaj se mu obeta priložnost, da prvič okusi igranje na članskem velikem tekmovanju. Če ga bo selektor Jure Zdovc uvrstil med ducat potnikov, ki bodo zastopali slovenske barve na bližajočem se evropskem prvenstvu, ne bo srečen le 31-letni krilni center Saša Zagorac, ampak tudi oseba, s katero je neposredno povezan od prvega stika s košarkarskim parketom. To je njegov tri leta starejši brat Željko Zagorac, ki je že branil barve članske izbrane vrste, z njo pa nastopil tudi na svetovnem prvenstvu (2006). Zdaj je na vrsti mlajši Saša, ki se je v prejšnji sezoni izkazal v državnem prvenstvu, kjer je kraljeval pod koši in "prisilil" vodstvo Olimpije, da ga povabi v Ljubljano. Bo podobno uspešen tudi v očeh selektorja Zdovca, ki išče najboljšo rešitev pri izboru dvanajsterice udeležencev EuroBasketa?

Ni pomembno, ali je kdo od koga starejši deset let

"To je reprezentanca mladih igralcev, željnih dokazovanja. Polni smo elana, kar se vidi na vsakem treningu. Vsi gremo na nož, vsi smo tu z mislijo, da čim bolje promoviramo Slovenijo," pravi eden najstarejših Zdovčevih izbrancev. Če ne bi bilo nekaterih "veteranov" (Joksimović, Balažič, Slokar, Zupan …), bi bil celo najstarejši, kar pa ga sploh ne bi motilo, saj je prepričan, da lahko na košarkarskih igriščih pokaže še ogromno.

"Ko je enkrat zbrana reprezentanca, se sploh ne primerjamo po letih. Tudi če je kdo od koga starejši deset let, to ni pomembno. Pomembno je le, ali si dober ali slab," nam je na odprtem treningu reprezentance v Kranju pojasnil povratnik v vrste Olimpije. Pri klubih je razširjena navada, da najmlajši košarkarji prevzamejo del vsakodnevnih fizičnih opravil, brez katerih ne moreš izpeljati treninga, v izbrani vrsti pa je tega zaradi velikega spremljevalnega osebja, odgovornega ravno za takšne naloge, manj.

"Dobro, najmlajši res ne nosijo vode ali česa podobnega, če je kdaj treba ugasniti kakšno luč ali kaj drugega, pa jih res doleti taka naloga," se je nasmejal 204 centimetrov visoki Zagorac, ki je že zakorakal v četrto desetletje.

Vedno je želel po stopinjah brata

Za zdaj še ne more trenirati z reprezentanco, saj še čuti posledice operativnega posega na desnem kolenu. Na srečo je bil manjši, po prvih ocenah pa naj bi se soigralcem pridružil sredi prihodnjega tedna. "Na kolenu je bila narejena najmanjša mogoča škoda, tako da že nestrpno čakam na vrnitev. V karieri nisem imel veliko poškodb. Do 29. leta niti ene, zaradi katere bi bil odsoten več kot teden dni," se je spominjal manj težavnega obdobja.

Ko se je vrnil v Slovenijo in zaigral za Grosuplje, ga je koleno pustilo na cedilu. Zaradi njega je moral počivati skoraj vso sezono, kar mu je dalo misliti. Pazi na zdravje, tako da se je raje odločil za operacijo, kot da bi tvegal s poletnimi pripravami z nezaceljenim kolenom.

Če bo zaigral na evropskem prvenstvu, bosta brata Zagorac žarela od navdušenja. "Z bratom Željkom sva zelo povezana. Slišiva se po desetkrat na dan. Ne bom rekel, da je moj idol, je pa vsekakor moj vzgled. Vedno sem želel iti po njegovih stopinjah. Vem, kaj vse si je želel in kaj vse je preživel. Vedno ga vprašam za nasvet. Dejal mi je, da bi mi zelo privoščil nastop na evropskem prvenstvu in da bi bil še bolj srečen, kot je bil, ko je igral za Slovenijo na svetovnem prvenstvu," je predstavil čustveno plat razmerja med bratoma. Kmalu bi se lahko pridružila nekaterim zdaj že znamenitim bratskim parom, ki jim je v dresu slovenske izbrane vrste uspel podoben podvig.

Želi si, da bi v finalu zaigrala Olimpija in Laško

Željko je že izkusil veliko tekmovanje, zdaj je na vrsti Saša, zadnja odločitev pa bo v rokah selektorja, ki se bo o končnih 12 potnikih za Zagreb najverjetneje odločil tik pred zdajci, šele 48 ur pred začetkom tekmovanja. Z bratom se veliko pogovarjata tudi o prestopih. Ni skrivnost, da bo kariero nadaljeval v rojstnem mestu, pri Unionu Olimpiji. "Čakamo le še na majhno formalnost, drugače je že vse dogovorjeno," je potrdil sodelovanje z zeleno-belimi.

Vesel je, da se po 11 letih vrača v Ljubljano, v klub, ki je bil nekdaj odlična odskočna deska za nadaljevanje kariere v tujini. Saša ima z njo ogromno izkušenj, saj je igral v Avstriji, Iranu, Italiji in Španiji, bil pa je tudi že član številnih slovenskih klubov (Olimpija, Parklji, Rogla, Postojna, Grosuplje in Zlatorog Laško). Nazadnje je igral v Laškem in naredil dober vtis. "S klubom sem ostal v dobrih odnosih. Veseli so, da sem šel stopničko višje, sam pa si želim, da bi se Olimpija in Laško pomerila v finalu državnega prvenstva."

Vrača se v Olimpijo, a še vedno razmišlja o tujini. "Ko sem počival leto dni zaradi poškodbe, so mi ambicije zrasle. Ne toliko zaradi dobrih iger, ampak zato, ker sem spoznal, kako dobro se da živeti kot košarkar in kako grdo se živi, ko si na dnu," ne skriva odločenosti, da še kdaj prestopi slovensko mejo in se dokaže na tujih tleh.