Njegova kariera je visela na nitki, zdaj je bolj motiviran kot kdajkoli

Potem ko so pred evropskim prvenstvom za mlajše člane v Sloveniji leta 2012 zdravniki odkrili, da ima Urban Gorjanc Marfanov sindrom, v Sloveniji relativno neznano bolezen, ki mu je povzročala težave s srcem, je njegova kariera visela na nitki. 213 centimetrov visoki košarkar, letnik 1992, se je odločil za operacijo v Južni Koreji. Pri tem so mu pomagali in zbirali sredstva številni prijatelji, košarkarska zveza, reprezentanti … Urban se je poleti vrnil k tistemu, po čemer je tako hrepenel – košarki. Danes je eden najpomembnejših mož drugoligaške Litije, trenira še v Domžalah, na kariero in življenje pa zdaj gleda bistveno drugače.

Najprej ste se skušali vrniti domov, v Maribor, zdaj igrate za drugoligaško Litijo. Da, najprej sem bil v Mariboru. Potem so se pojavili nesporazumi oziroma so se tam odločili za neko drugačno pot. Ker se je sezona že začela, je bilo za prvo ligo prepozno. Priložnost sem dobil v Litiji. Imam precej vidno vlogo. To trenutno tudi potrebujem za vrnitev.

Kakšne ambicije imate? Prva liga, regionalna liga? Grem iz treninga v trening, iz tekme v tekmo. Po takšni stvari, kot se je zgodila meni, nikoli ne veš, kaj lahko pričakuješ. Načrtov preveč za naprej zato ni posebej dobro delati, a vsekakor načrtujem vsaj vrnitev v prvo ligo, če ne še kaj več.

Zdravstvenih težav nimate? Ne. Počutim se super. Zdržim vso tekmo, vse napore.

Vaša kariera pa je bila pod vprašajem. Da, moja kariera je bila odvisna od operacije v tujini. Kot sem slišal, tedaj tehnika operiranja pri nas ni zadostovala za raven, da bi se lahko vrnil. Ampak nisem strokovnjak za te stvari. Tako so mi rekli, zato smo iskali alternative v tujini. Zahvaliti se moram Košarkarski zvezi Slovenije, Špas Teatru in vsem, ki so mi pomagali. Na igrišču sem spet tudi zaradi njih.

Verjetno v podobnih življenjskih položajih človek še jasneje spozna, kaj je v življenju pomembno? Veliko se naučiš. Morda včasih nisem tako cenil, da lahko igram košarko, kot po operaciji. "Nemogoče" je bilo, da bi se vrnil. Redkim poklicnim športnikom to uspe po poklicnih operacijah. Bolj cenim vsako minuto na parketu in vsak opravljen trening.

Kako ste se znašli v Litiji? Poleg košarkarskega udejstvovanja še delate, se izobražujete? V Litiji imamo treninge le zvečer, dopoldne vadim v Domžalah. Treniram torej dvakrat na dan in se že pripravljam za naslednjo sezono. Z vsem spoštovanjem do mojega moštva, ampak treniranje enkrat dnevno v drugoligaškem klubu je po dveh letih premora, ki sem ga imel, premalo.

Vaša vadba nakazuje na možnost vrnitve k Helios Suns? Nikoli ne veš. Ta vprašanja so še vedno odprta. Ne vem še, kaj bo prihodnjo sezono. Najprej je treba dati vse od sebe v Litiji. V zimskem prestopnem roku sem imel nekaj ponudb, tudi iz prvoligaških krogov, ampak sem si rekel, da bom končno odigral sezono, kot je nisem še nikoli. Torej, da igram celotne tekme in da sem eden glavnih igralcev. To mi ustreza, da se učim, česar se prej nisem imel priložnosti.

Morda nekoč v prihodnosti reprezentanca? Igralcev vaše višine ni ravno na pretek. To mora biti želja vsakega športnika, ki čuti vsaj nekaj nacionalnega naboja. Najprej potrebujem dobro sezono v kakovostnejši ligi, nato si lahko želim česa takšnega.