Nad seboj je imel senco Iva Daneua, a zanj ni bila velika

Pri nepolnih 29 letih je moral Jaka Daneu zgodaj končati košarkarsko kariero. Praktično vso je preživel pri Olimpiji pod taktirko Zmaga Sagadina, se skupaj s soigralci leta 1994 v Lozani veselil naslova v evropskem pokalu, tri leta pozneje pa je osvojil odlično tretje mesto v elitni evroligi. Čeprav je imel pri 28 letih pred seboj še veliko let igranja, mu je ponagajal hrbet. Nato se je v košarkarskem svetu preizkusil v različnih vlogah, trenutno pa išče prostor pod košarkarskim soncem. V karieri sence očeta Iva Daneua, ki je bil izvrsten košarkar in osvajal medalje na olimpijskih igrah, svetovnih in evropskih prvenstvih, ni čutil, saj se sicer ne bi ukvarjal resno s tem športom. Je pa včasih slišal opazke na račun očeta, vendar se z njimi ni ubadal.

Družina Daneu je bila, je in bo tudi v bodoče povezana s košarko. Vaš oče Ivo je bil legenda tega športa. Vam je kaj žal, da se niste malce prej rodili, saj je oče ob vašem rojstvu z aktivnim igranjem košarke že končal in ga niste mogli videti na delu? Seveda, rad bi ga videl igrati. Videl sem ga le na rekreaciji v Tivoliju, na pravih tekmah pa ne.

Imate kakšne stare posnetke, ki ste si jih ogledali? Ni posnetkov. Verjetno bi se moral zakopati v arhiv v Beograd, če jih sploh imajo tam.

S kakšnim ponosom ste kot otrok hodili naokoli, ker je bil vaš oče tako superioren v košarki? Ko si majhen, tega niti ne veš. Ko si starejši, se zaveš. Ni bilo nič posebnega. Ko sem igral, sem slišal kakšno opazko, vendar sem šel prek tega. Včasih me je morda malce zmotilo, vendar se načeloma nisem preveč obremenjeval s tem.

Vas je oče potisnil v košarko? Težko rečem … Spomnim se, da so bile v osnovni šoli interesne dejavnosti in smo se s prijatelji odločili, da gremo na košarko. Mislim, da smo igrali še badminton in nogomet. Počasi se je razvijalo. Eni so nehali, drugi smo nadaljevali. Postalo mi je zanimivo in nad košarko sem se navdušil. Moja šola je takrat spadala pod KD Slovan in sem šel za pol leta k pokojnemu Vojku Herkslu. Nekako pa mi je bila Olimpija bolj pri srcu.

Vam je oče rekel, da pojdite v Olimpijo? Ne, to ne. Mi je pa pomagal, da sem tja prestopil.

Verjetno pa je bilo hkrati tudi breme, da je bil vaš oče uspešen košarkar? Niti ne. Občasno sem slišal kakšen komentar od koga, vendar jih ni bilo veliko. Verjetno imajo tudi moji otroci podobne težave, ampak tega ne opazim toliko. Težko je reči. Verjamem, da so si nekateri to mislili, kar je po eni strani logično.

Kakšni so plusi, če imate kot otrok ob sebi očeta, ki je bil slavni športnik? Prav tako je bila mama košarkarica … Doma se o košarki niti nismo veliko pogovarjali. Mogoče so bili plusi prej, ko smo bili manjši in je oče komentiral, ko je bil prenos na televiziji. Te besede so mi ostale v podzavesti in sem zaradi tega določene stvari na treningu hitreje dojel ter se lažje navadil na vse skupaj.

Kako velika je bila očetova senca? S tem se nisem toliko obremenjeval. Če bi se, morda košarke sploh ne bi igral profesionalno. Nikoli se nisem primerjal, ker sem se zavedal, da je določene stvari težko ponoviti. Najboljši igralci v kateremkoli športu so res nekaj posebnega. Izoblikuje jih cela zgodba o odraščanju, prepletena z genetskimi osnovami.

So vam šli nasveti pri igranju košarke kdaj na živce, pa čeprav ste vedeli, da prihajajo od nekdaj vrhunskega košarkarja? Zelo malo smo se pogovarjali.

Nekoč je dejal, da ga niste radi poslušali in ste vstali od mize ter pokvarili kosilo … Tako ravno ni bilo. Če so pa vztrajali, sem dejal, ali se bomo pogovarjali kaj drugega ali pa grem. Saj sem poslušal in ti to ostane v podzavesti, vendar se mi ni dalo razlagati nekaterih stvari, ki so se dogajale znotraj kluba pri Olimpiji.

Kdo bi zmagal v igri ena na ena, če bi bila z očetom oba stara denimo 25 let? Po mojem mnenju bi oče zmagal.

Čeprav ste bili dobri v obrambi? Ja, bil je močan. Če bi bila enako stara, bi verjetno zmagal on.

Brat ni igral košarke … Igral je rokomet. Enkrat je dejal, da ni hotel igrati prav zaradi tega, da ga ne bi primerjali z očetom. Nato so prišle poškodbe in faks, tako da je rokomet opustil.

Za vas je bilo značilno, da ste bili dobri v obrambi, vaš oče pa odličen strelec. Ste namenoma igrali drugačno igro, čeprav ste znali tudi zadeti? Po mojem mnenju zelo malo ljudi ve naslednje. Organizator igre sem postal šele pri 21 letih. Prej sem bil strelec. Pri Olimpiji sta bila dva organizatorja igre, ki sta bila dobra. Šiško, oče Žana Marka, ki zdaj igra pri Ciboni, ni bil najboljši le v Sloveniji, ampak tudi v Jugoslaviji. Mislim, da je prišel v kadetsko reprezentanco skupaj s Predragom Danilovićem. Ker sem bil višji, sem igral na mestu visokega branilca.

Nato je prišla sezona pri Zmagu Sagadinu. Pri Olimpiji je bil košarkar Mitchell. Mislim, da je imel takšno pogodbo, da bi imel nižjo plačo, če se ne bi uvrstili v evroligo. Odšel je. Točne zgodbe ne poznam … Bolje bi jo povedala Zmago Sagadin ali Radovan Lorbek. Zmago je rekel, da bo poskusilz mano na mestu organizatorja igre. Moja leva roka je bila obupna, kar se preigravanja tiče. Tehnika je šele potem postala solidna. Slabosti sem pa znal skriti.

Ali ste bili obrambno naravnani zaradi Zmaga Sagadina? Imeli smo to srečo, ko smo bili stari 15 let, da je Zmago prišel v Olimpijo. Takrat je bil eden boljših trenerjev v Jugoslaviji. Sodeloval je v mlajših reprezentancah, pridobil znanje boljših srbskih trenerjev. Veliko se je tudi izobraževal. Precej stikov je imel v ZDA. Dal nam je določene stvari. Zanj je bila obramba standardno najbolj pomembna. Meni to ni bilo težko.

Po eni strani mi je še celo ustrezalo. Tudi ko sem igral nogomet, mi ni bilo težko iti v gol. Pri Zmagu nisi mogel priti skozi sito, če nisi igral obrambe. Moral bi biti res poseben talent, pa še bi bilo vprašanje, če bi prišel skozi.

Ste imeli potem v sebi prisoten strah, da boste sploh del ekipe? Tega strahu, da mi pri Zmagu ne bi uspelo, nisem nikoli občutil. Alergičen je bil le, če kdo ni igral obrambe oziroma je naredil napake tudi potem, ko mu je to štirikrat, petkrat povedal. V končni fazi sploh ni veliko zahteval.

So vam šli treningi kdaj na živce, ker ste vedeli, da vas čaka pekel? Absolutno. Bolj so me motili le dolgotrajni sestanki. Pa še to takrat, ko sem bil starejši. Toliko časa smo bili skupaj, da je vsak pri sebi vedel, kaj bo komu povedal. Treningi sploh niso bili več težki. Vedel si, da bodo kondicijske priprave naporne, med tekmami pa tako ali tako težje treniraš. Je pa res, da je izkoristil vsako priložnost za trening.

Ste si kakšen njegov prijem posebej zapomnili? Niti ne. Moram povedati, da je bil Zmago zelo duhovit. Znal je biti tudi zelo grob, kar smo sprejemali. Včasih ga je bilo zabavno poslušati.

Kdo od soigralcev pri Olimpiji je na vas naredil največji vtis? Večina fantov je bila zelo v redu. Z vsemi sem se zelo dobro razumel. Še najbolj morda z Mariom Kraljevićem, ki je zelo zgodaj prišel v Ljubljano in sva skupaj odraščala. Z Dušanom Hauptmanom mi je bilo tudi v užitek skupaj trenirati.

Zakaj? Ni bil najbolj priden. Res, da je bil že starejši, vendar sem ga občudoval. Dvakrat na dan se je iz Litije vozil v Ljubljano na trening. Če si ga hotel premagati, si moral dati vedno vse od sebe. Če si zadel devet trojk od desetih, je on zadel vse. Potem sem jih zadel vseh deset in jih je on še enkrat. Jure Zdovc je bil prav tako zelo tekmovalen. Z njim je bilo dobro trenirati. Gnal te je naprej. Slavko Kotnik je bil zabaven, sploh ko je bil zaspan in je bil nevaren za soigralce. Njegov komolec … Dobro sem se ga izogibal.

Na kaj ste bili v karieri najbolj ponosni? Leto 1994 mi je bilo zelo pri srcu. Vendarle smo v Lozani osvojili lovoriko, ki je bila prva. Lepo je bilo tudi igrati za reprezentanco, zlasti prve kvalifikacije za olimpijske igre, na katere se na žalost nismo uvrstili. Že biti tako blizu je bilo veliko. Bili smo prvi, ki smo dobili potne liste. Takrat smo potovali v Litvo. Mislim, da sem imel številko potnega lista 191.

Končni turnir evrolige leta 1997, ko ste bili z Olimpijo v Rimu tretji? To je zanimiva zgodba in upoštevan je faktor sreče. Proti Ciboni smo zmagali v zadnji sekundi. Nato smo prišli na Stefanel. Tekmec je bil zaradi poškodbe ključnega igralca oslabljen. Prvo tekmo smo izgubili, drugo zmagali. Vsi smo vedeli, da bomo zmagali. Sploh ni nihče razmišljal o drugačnem izidu. Na končnem turnirju v Rimu smo v polfinalu igrali proti Olympiakosu, proti kateremu sem imel občutek, da bi lahko zmagali. Vendar so bili Grki vedno na varni razdalji. Sem pa se zavedal, da bo slovenska košarka to zelo težko ponovila.

Kakšne so bile razmere v reprezentanci? Z današnjimi časi se ne da primerjati … Zdaj so standardi različni in je težko karkoli drugače. Pokojni Boris Kristančič je šel leta 1992 z nami na turnir pred olimpijskimi kvalifikacijami. Mislim, da je bil v mestu Leon. Do hotela smo prišli že ob peti uri zjutraj. Hoteli imajo vedno pravilo, da greš lahko noter ob točno določeni uri. Niso nam dovolili vstopiti. Iskali smo hotel in ob sprehodu nam je Kristo rekel: "Tako smo pa mi včasih hodili in spali na klopci." Mislim, da je on nato potegnil kartico in vse plačal. Ta hotel je bil zelo drag. Pogoji se zdaj razumljivo izboljšujejo.

Dolgo časa ste imel največ nastopov v izbrani vrsti Slovenije … Če pomislim, da sem zadnjo tekmo odigral pri 28 letih … Manjkal sem le na treh tekmah. Na začetku enkrat ali dvakrat nisem prišel med dvanajsterico. Na eni tekmi proti Makedoniji sem igral celo poškodovan – praktično le z eno nogo. Hrbet me je že tako bolel, da sem komaj igral. Morali smo zmagati, da smo se uvrstili na evropsko prvenstvo in sem stisnil zobe.

Kako težko vam je bilo na koncu kariere, ko ste morali nehati zaradi težav s hrbtom? S hrbtom sem imel po malem nenehno težave. Ko sem šel na Poljsko, se je to stopnjevalo, zadnji mesec pa se je zgodilo. Nisem več mogel igrati. Operaciji sem se skušal izogniti, vendar sem jo moral opraviti, a ni pomagalo. Po operaciji sem poskušal pri Olimpiji. Lorbek mi je ponujal pogodbo, vendar sem bil bedak, ker je nisem sprejel. Rekel sem mu, da bova počakala. Moral bi jo podpisati, vendar nisem takšen tip, da bi lahko to naredil.

V košarko ste kmalu prišli tudi po koncu kariere … Naredil sem eno napako. Leta 2002 sem prišel do Gregorja Frica, ki je bil direktor. Bil sem mu v pomoč. Vzel me je in začeli smo delati. Napaka pa je bila, ker nisem šel študirat. Imel sem dva majhna otroka. To sem izpustil. Vedno me je malce mikala trenerska vloga. Zdaj pa ni prave priložnosti … Zelo me je zanimalodelo v vodstvu kluba.

Bili ste tudi trener in pomočnik Juretu Zdovcu pri Olimpiji … Trenerstvo me je potegnilo, vendar imajo pri Olimpiji svoje razmišljanje. Zdaj so bili prisiljeni v to, kar sem vedno zagovarjal. Ker nimajo denarja, so začeli igrati z mladimi. Mnenja sem bil, da bi morali že prej vključiti več mladih. Iz preprostega razloga: če imaš doma vzgojene igralce in na njih gradiš, ti bodo neprimerno dali več nazaj, ker bodo do kluba čutili večjo pripadnost. Dokler Olimpija tega ne bo naredila, bo težko osvajala naslove, kar se je videlo v zadnjih šestih letih. Vsi, ki so izbrani na novo, ne čutijo te pripadnosti. Ne dajo tistega dodatka, da bi v finalu lahko zmagali.

Iščete službo? V tem trenutku bi iskreno povedano vzel kakršnokoli službo.

Kako težko je dobiti prostor v košarki kot nekdanji reprezentant in košarkar, ki je bil del velikega poglavja Olimpije? Vedno težje je priti nekam. Moja napaka je bila, da nisem šel študirat, najraje pa bi ostal v košarki.

Ste pri Olimpiji dovolj zaslužili, da vam je ostalo tudi za zdajšnje čase? Ne. Pravi denar je bil zadnje dve, tri leta moje kariere. Še takrat je bil smešen denar. To je bilo ravno pred končnim turnirjem leta 1997. Edino srečo sem imel, da sem podpisal pogodbo v dolarjih in je takrat tako zrasel, da so zaloge malce dlje zdržale. Če bi igral še pet, šest let, bi morda toliko zaslužil, da mi ne bilo treba nenehno trepetati.

Ali je denar tisti, ki mlade košarkarje predrami, da se zdaj hitro odpravijo onkraj naših meja? Več dejavnikov je. Nekako pri nas ne vidijo pravega sistema. Nenehno se nekaj menjava. Ni stabilnosti. Potem so nervozni starši, po svoje agenti in se nato dogaja, kar se. Nič mi ni čudno. Poglejte Lionela Messija, ki je s 13 leti prišel v Barcelono. Slej ko prej se je morala tudi v košarki ta meja spustiti. Kakor mi je znano, se to dogaja tudi pri odbojki. Ali je to dobro ali ne, tega ne ve nihče.

Vaša sinova prav tako igrata košarko? Oba.

Vas lahko prekosita? Tega ne vemo, je prezgodaj za to. Jure je starejši, Žiga mlajši. A košarko igra tudi najmlajša Brina. Sama se je vpisala. V šoli je rekla, da smo doma pozabili izpolniti prijavnico in zdaj igra.

Če vam bi ponudili, da gresta vaša otroka v tujino že zdaj, bi ju pustili, kot so to naredili že nekateri z Luko Dončićem na čelu? Če bi začutil, da je zgodba iskrena in so pogoji, kot morajo biti, zakaj ne. Moraš tudi vedeti, ali je otrok zrel za to ali ne. Če veš, da prihaja v sistem, ki ima dober dijaški dom in ves dan zapolnjen urnik, ne vidim razloga proti. Otrok pridobi veliko izkušnjo in zna bolj zase poskrbeti.

Imata sinova in današnja generacija drugačen odnos do košarke, kot ste ga imeli vi in generacija vašega očeta? Nam je bilo lažje, ker nismo imeli veliko stvari doma. Imeli smo žogo, knjige, na televiziji pa tri programe in pol. Nenehno smo bili zunaj. Zdaj občasno vidim, ko gredo fantje z žogo pod pazduho na igrišče, vendar je tega manj.

Je zato razvoj otrok pri športu počasnejši? Selekcija je pri športu manjša. Otroci se začnejo z določenim športom zelo zgodaj ukvarjati. Naša prednost je bila, da smo spoznali več športov in dobili širino. Pri košarki je delo nog zelo pomembno. Samo s košarko tega ne boš povsem razvil. Če se boš pa poleg nje ukvarjal še z nogometom, boš pridobil hitrejše noge. To so malenkosti, ki ti pri točno določenem športu nato pomagajo. Specializacija pride zdaj zelo hitro.

Koliko se je spremenil vpliv staršev na trenerja? Bili ste namreč trener mlajših kategorij pri Olimpiji. Pri meni, ko sem bil mlad, so starši redkokdaj šli na kakšno tekmo. Pri Olimpiji, ko sem bil trener, so bili starši zelo v redu. Morda so imeli do mene nekaj spoštovanja. Zdaj, ko hodim naokoli s sinom, pa včasih ni za gledati, kaj šele poslušati. Nekateri starši športa sploh ne razumejo, ampak vidijo le, da se otroku dela krivica. Bil sem v Grosupljem na tekmi in so sodniki večkrat povsem upravičeno piskali korake. Eden se je za mano jezil, zakaj jih toliko piskajo. Morate vedeti, da so to otroci, stari 15, 16 let. Najprej sem bil tiho, potem pa sem dejal, da se fantje morajo naučiti igrati košarko brez napak. To je bila zelo blaga zgodba, sicer pa nekateri vpijejo na sodnike, druge starše … Zna biti obupno.

Kdaj začnejo agenti v Sloveniji pogledovati za otroki? Prve reprezentančne selekcije so že pri zelo zgodnih letih . V njih se zberejo najboljši in se potem informacije, če je kdo dober, hitreje širijo. Sicer pa je vpliv agentov, ko so fantje stari 15, 16 let. So določene izjeme, kot je bil Luka Dončić.

Kako gledate nanj? Nekaj let nazaj sem rekel, ko so se spraševali, ali je Real Madrid prava odločitev ali ne, da je zanj vseeno, kje igra. Lahko gre na Mars in bo tam igral košarko. Razvija se praktično sam, če grobo povem. Če bi ga za dve leti poslali na Mars in bi imel s seboj le žogo ter koš, bi znal ob povratku kljub temu igrati vrhunsko košarko. Brez trenerja jasno ne gre … Izjemen talent je. Upam, da bo igral za slovensko reprezentanco in mu bo zdravje služilo.

Kakšna je po vašem mnenju klubska košarkarska prihodnost v Sloveniji? Kaže bolj slabo …

Mislite, da se bo trend obrnil? Če sem iskren, ne. Prva težava je finančne narave. Druga težava je že vsem znana. Dokler se Olimpija ne bo postavila na noge, bo težko potegnila ostale klube za seboj. Tradicionalnih košarkarskih središč ni več. Težko bo kdo drug potegnil ta voz. V Olimpijo bi morali prihajati igralci in ostati nekaj let.

Ima to lahko vpliv na reprezentanco? Generacija 1997 ima veliko fantov, ki bodo nekoč verjetno igrali za člansko reprezentanco. Potem je luknja in zadaj spet kdo, a bo treba čakati. Če bo hotela biti reprezentanca prava, bo morala Luko Dončića zadržati, da bo vse skupaj držalo. Smešno se sliši, da se s tem vrši pritisk nanj. To nalaganje bremena ni pošteno do njega, vendar bi se dejansko dalo okoli njega zgraditi res lepo reprezentanco. Bo pa treba pet, šest let počakati. Zadaj prihaja tudi višina, ki je nekdaj primanjkovala.