Kam so poniknili evropski prvaki in narodni junaki?

Ko se je 18. septembra zlata slovenska košarkarska reprezentanca pripeljala v Ljubljano, je lilo kot iz škafa. A 20 tisoč navijačev to ni oviralo pri razposajenem poskakovanju na Kongresnem trgu, na nepozabnem sprejemu za evropske prvake, ki je zgolj dokazal, da smo Slovenci razumeli težo zgodovinskega podviga. Dobrih devet mesecev pozneje, po treh domačih tekmah reprezentance v kvalifikacijah za nastop na SP 2019, ki ga bo prihodnje leto gostila Kitajska, pa smo prav na primeru košarkarske reprezentance dobili nov in nič kaj presenetljiv dokaz o pomanjkanju resnične športne kulture in iskrene navijaške podpore izbrani vrsti. Drugače si pač ne gre pojasnjevati dejstva, da Stožice na nobeni domači tekmi niso bile niti blizu razprodanemu statusu.

Izgubili se niso le navijači

A v teh mesecih se nista izgubila le popolna navijaška podpora in vsesplošno zanimanje za košarko, ki sta ga na neki drugi ravni z vrhunskima sezonama vzdrževala predvsem Luka Dončić in Goran Dragić. Izgubili sta se tudi razpoznavna igra in udarna moč slovenske reprezentance. Ta v sistemsko ponesrečenih Fibinih kvalifikacijah za nastop na svetovnem prvenstvu, ki so dodobra osiromašile prenekatere kadre in posledično premešale reprezentančne karte, ni našla tako želene kontinuitete. Z dokaj prepričljivim nedeljskim domačim porazom proti Črni gori je zgolj okrepila slab vtis. Nemoč pod košem, manko pravega vodje na parketu in ob njem, brezidejnost ter zametki apatije so zasenčili prenekatere vrline.

Sportal Slovenci po novem porazu v nezavidljivem položaju

Neka nova Slovenija

Če smo navijaškemu osipu pripisali oceno pričakovanega, moramo podobno storiti tudi za igro in rezultatsko neuspešnost. Je že res, da je v primerjavi z eurobasketom Slovenija izgubila "le" tri oziroma štiri igralce. A ob selektorju Igorju Kokoškovu, ki je znal kot prvi v zgodovini tudi za ceno izpostavljanja kakšne hibe igro jasno prilagoditi nosilcem in evidentni konkurenčni prednosti, je slovenska izbrana vrsta v prvih Fibinih oknih igrala brez ključnih mož. Brez Dragića, Dončića, Randolpha in Vidmarja, ki so lani prevzeli ključno breme, razbremenili soigralce in za nameček s svojimi igrami v edinstvenem spoju skrbeli, da so bili ti še boljši, je to pač neka povsem nova Slovenija. Nova Slovenija, pri kateri bodeta v oči izjemna šibkost pod koši, zaradi katere je nespretnost pri pogovorih z Alenom Omićem še manj razumljiva, in po drugi strani občutno manjša organizatorska ter vodstvena stabilnost. Ob zavedanju teh pomanjkljivosti sta izpuhteli tudi odločnost in samozavest, brez učinkovitih prijemov in pravih idej pa je ostal tudi selektor Trifunović. Ta bo za nameček, kot vse kaže, septembra ostal še brez kapetana Klemna Prepelića.  

Kapetan Klemen Prepelić je v nedeljo namignil, da bo skoraj zanesljivo izpustil septembrski tekmi. Foto: Sportida

Vrzel, kakršne še ni bilo

Toda Slovenija, kakršno smo spremljali na tekmah proti Belorusiji, Španiji in Črni gori, je, kljub pogostemu zatiskanju oči in sanjavih spominih na eurobasket – realna Slovenija. Baza vrhunskih in tudi nekoliko mlajših ter manj razvitih slovenskih košarkarjev je namreč tako ozka, da preprosto ne prenese manka ključnih akterjev. Predvsem pa ne v tolikšnem številu. Vrzel med vrhom, ki ga pooseblja Dončić, in glavnino je tako velika, kot še ni bila nikoli.

O tem dovolj zgovorno priča pregled klubskih delodajalcev reprezentančnih nabornikov. V novi sezoni bo imela namreč slovenska košarka v ligi NBA ob upokojenem kapetanu Goranu Dragiću še Luko Dončića. Na račun selitve slednjega pa v tem trenutku na igralskih seznamih evroligaških klubov ni niti enega samega Slovenca. Nič. To stanje utegne sicer z napovedovanim odhodom k Realu spremeniti Prepelić. Toda tudi stopničko nižje, torej v eurocupu, slovensko zastopstvo ni nič kaj bolj pisano, saj trenutno kaže na zgolj enega ali dva slovenska reprezentanta v tem tekmovanju.

Šest tekem, štirje porazi. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Torej, ob letu osorej …

Slovenski stik s klubsko elito postaja torej iz leta v leto vse bolj ekskluziven. Če dodamo še skromno domačo klubsko sceno, na kateri le en klub nastopa v evropskih tekmovanjih, ter prerez mlajših reprezentančnih kategorij, pri katerem velja izpostaviti, da sta tako mlada kot mladinska reprezentanca izpadli iz elitne divizije A, lahko zaključimo, da se manj kot leto po zlatem Istanbulu slovenska košarka spoprijema z nezavidljivim položajem. Vsaj članska reprezentanca bo v kratkoročnem obdobju odvisna od (ne)razpoložljivosti izjemnega Dončića in (ne)uspešnosti pri krpanju vse večjih centrskih vrzeli. Če bo pri tem tako neuspešna, kot je bila v zadnjih mesecih, pretrd oreh ne bodo le Španci, temveč tudi reprezentance srednjega razreda.

Sportal Ob črnih luknjah proti Črni gori je Kitajska (pre)daleč