Kako na domačih tleh po kolajno? Odpovedi morda celo koristne.

Leto 2004 je bilo za slovensko rokomet zares čarobno. Zmagoslavje Celja Pivovarne Laško v ligi prvakov, še prej domače evropsko prvenstvo in srebrna kolajna. Tribune so vrvele, energija se je prenašala na igrišče. Od osmih tekem je Slovenija izgubila zgolj dve. Obe z Nemčijo, drugo žal v finalu, ko je preprosto zmanjkalo goriva. A razočaranje po finalnem porazu se je kmalu razblinilo. Okrog vratov so reprezentantom obesili prve slovenske kolajne v ekipnih športih na velikih tekmovanjih. Postali so srebrni vitezi.

Tone Tiselj je bil prvi slovenski selektor po osamosvojitvi, v svojem drugem mandatu na klopi moške reprezentance, ki jo je pozneje popeljal tudi na olimpijske igre v Atene, pa se mu je uspelo zavihteti na zmagovalni oder. "Osnovna stvar je enotnost – igralci, strokovno vodstvo, mediji, navijači … Vse slovenske ekipe morajo biti optimalno telesno pripravljene, maksimalno taktično disciplinirane, borbene do zadnjega atoma. To je tisto, kar je vsem slovenskim ekipam do zdaj prineslo rezultat. Če je tu kjerkoli pomanjkljivost, velikega rezultata ne more biti. Omenjeni elementi lahko nadomestijo tudi kakšno odsotnost. Ključni so, tudi če so zbrani vsi najboljši. Morda kakšna odpoved povzroči celo več enotnosti, discipline in borbenosti," je prepričan zdajšnji trener Krima.

Zdajšnji kapetan Uroš Zorman je bil med glavnimi igralci že pred devetimi leti. "Poglavitna je kakovost. Če se želiš boriti za medalje, jo pač moraš imeti. Ne glede na dogajanje okrog nas smo bili vsi usmerjeni v isti cilj. Občinstvo je izjemno pomembno, bilo je zelo glasno tako v Celju kot pozneje v Ljubljani. Povleče te za sabo, ti da dodatno energijo," razmišlja najbolj izkušeni slovenski reprezentant, ki si vroče želi (vsaj) še ene kolajne na velikem tekmovanju. Omenjeno Celje bo povezovalni element med rokometaši in košarkarji: "Celje ni le rokometno mesto, ampak športno nasploh. Mislim, da s podporo s tribun res ne bi smelo biti nobenih težav. Fantje imajo kakovost, znanje, igrali bodo doma, držati pa morajo skupaj." Težav z odpovedmi, proti katerim predvsem v preteklosti rokometaši nikakor niso bili odporni, leta 2004 ni bilo. "Tudi mi smo marsikaj 'požrli', samo da smo lahko zaigrali na domačem prvenstvu. To so sanje vsakega. Fantje, ki so v košarkarski reprezentanci, vedo, za kaj gre. Glede odpovedi morajo rešiti med seboj. Mislim pa, da res nima smisla, da se dviguje prah za tistimi, ki jih ni. Najpomembnejši so tisti, ki so prišli, in te je treba poveličevati," je sklenil kreator igre poljskih Kielc.

Se spomnite bliskovitega levega krila Zorana Jovičiča? Njegova reprezentančna bera je 140 nastopov, zdaj pa je trener novoustanovljenega Kopra 2013. Tudi on je bil srebrni vitez. "Glavno je, da igralci vse svoje cilje podredijo enemu skupnemu in ekipi. Vsi morajo postati eno. Podpora občinstva bo, tu ni dvoma. A roko na srce imajo druge reprezentance boljše posameznike, zato tu ni naša prednost. Glavna slovenska moč mora biti v moštvu in garanju vseh štirideset minut," svetuje Jovičič, ki si bo z veseljem ogledal kakšno tekmo.