Luka Dončić
Cedevita Olimpija
Sobota, 22. 8. 2020, 4.01
2 meseca, 2 tedna
SOBOTNI INTERVJU: ROKO LENI UKIĆ
Prvi košarkarski bobnar: Brez praznih partizanskih parol
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,66
8
Skoraj zanesljivo ne bo najboljši strelec ekipe, obenem tudi ne bo osrednji mojster atraktivnih potez ali prvi ljubljenec navijačev. Toda Roko Leni Ukić je nedvomno letošnja okrepitev Cedevite Olimpije z najbolj celovitim pedigrejem. Poimensko tudi najbolj odmevna okrepitev, za trenerja pa ena najbolj dragocenih. V sobotnem intervjuju se je razgovoril o svojih prvih ljubljanskih izkušnjah, pričakovanjih pred sezono, svoji vlogi in trenerju Jurici Golemcu. Dotaknili smo se tudi njegovega odnosa do Splita in Jureta Zdovca. Seveda pa nismo mogli niti mimo lige NBA, v kateri vse, tudi našega 35-letnega dalmatinskega sogovornika, navdušuje Luka Dončić.
"Sa mi je ža," (v slovenskem prevodu "Zdaj mi je žal", op. p.) je v značilnem splitskem dialektu ter ob udarnem stopnjevanju ritma prevevala kultna dalmatinska glasbena skupina Daleka obala, pri kateri je palice za bobne spretno vihtel Zoran Ukić. Njegov sin Roko Leni Ukić verjame, da sam ne bo obžaloval prihoda v Ljubljano.S sabo je sicer tudi sam prinesel set za bobne, na katerih se rad sprošča po treningih. A trener Cedevite Olimpije Jurica Golemac ga je v Stožice povabil predvsem zaradi košarkarskih odlik in dragocenih izkušenj. V njem vidi svojo podaljšano roko, mentorja za obetavnega Dana Duščaka, obenem pa tudi preudarnega organizatorja igre, ki bo znal poskrbeti za spremembo ritma, ko bo to potrebno.
Ko je čistokrvni Splitčan v pretekli sezoni igral za Olympique Antibes v francoski ligi Pro B, se je sicer že zdelo, da je njegova zvezda v zatonu. "Zdaj sem prerojen," pravi po prvih treningih v Ljubljani, kjer se bo vrnil tudi na jadranski in evropski košarkarski zemljevid. V svoji bogati karieri, ki jo je začel pri domačem Splitu, je med drugim igral tudi za Barcelono, Baskonio, Fenerbahče, Panathinaikos ter v ligi NBA za Toronto in Milwaukee, za nameček pa je s hrvaško reprezentanco nastopil na vseh treh največjih članskih tekmovanjih.
Iz Hrvaške z rdečega seznama v pregovorno zeleno Ljubljano. Kako se počutite?
Prvi vtisi so dobri. Čeprav sem zaradi dogajanja okrog novega koronavirusa, ukrepov na mejah in urejanja bivališča malce na trnih. Vse skupaj se menja iz ure v uro. Čakam, da se mi pridruži še družina. Nato se bomo preselili in ujeli tukajšnji ritem. Komaj čakam, da se ustalimo in v Ljubljani povsem normalno zaživimo. Kot košarkar pa si seveda najbolj želim, da začnemo igrati tekme. Potem bo imelo moje delovanje nek smisel. Zdaj mi je malce težko.
Prihajate iz Splita, kjer ob morju in značilni silhueti obalnega dela za pozitivno konotacijo skrbita predvsem šport in glasba. Na eni strani Hajduk, nekdanja Jugoplastika in niz izjemnih predstavnikov iz individualnih panog, na drugi pa Oliver Dragojević, TBF, Gibonni, Daleka obala … Zdi se, da sta na razvoj vaše osebnosti vplivali obe strani. Katera je prevladala?
Res je, zelo sem navezan na Split. Marsikdo je prišel v to mesto in ga ljudje danes povezujejo z njim. Jaz pa sem rojen v središču mesta. Oče je igral v skupini, ki je v določenem obdobju obeležila zvok mesta. Vse to je zelo vplivalo name. A čeprav sem tesno povezan s Splitom, pa po drugi strani drži, da že debelo desetletje in pol živim in igram v drugih krajih. Oblika te nostalgije se torej menja. Hočeš ali nočeš. Svoje naredijo tudi leta. Čustva bodo vedno prisotna, a sem dovolj realen, da na svojo življenjsko pot in igralsko kariero gledam zelo profesionalno. Ob izbiri klubov me torej zanima, kje lahko dosežem največ in v katerem okolju bo moji družini lepo.
Vem, mnogi so me že videli v dresu Splita. Zgodba je lepa: začetek in konec kariere v matičnem klubu. Toda nisem še prišel do točke, ko bi končal kariero. Verjamem, da še vedno lahko igram na visoki ravni. Ambicije v meni niso zamrle. Zato je Cedevita Olimpija zame idealno okolje. Delo strokovnega štaba mi je v oko padlo še v času, ko je bil le-ta del Primorske iz Kopra. Vem, kaj pomeni Olimpija. Vem, kaj pomeni Cedevita. Predvsem pa nisem mogel spregledati ambicioznosti skupnega projekta. Ko je postalo jasno, da vodstvo tega projekta v njem vidi tudi mene, nisem prav dolgo okleval.
Prvo pripravljalno tekmo v dresu Olimpije naj bi prihodnji četrtek odigral proti Bayernu v Münchnu.
Pred časom je prvi strelec slovenskega nogometnega prvenstva Ante Vukušić, ki bo igral le streljaj od vaše dvorane, izjavil, da bi se z veseljem vrnil k Hajduku, če bi mu ponudili primerno ponudbo in predstavili ustrezen projekt. Je tudi vaša zgodba podobna?
Vseeno menim, da je Hajduk na precej višji ravni. KK Split z vrnitvijo v ligo ABA znova postaja resnejši klub. Ta pot je še dolga in težja, saj se je klub znašel v precej težjem rezultatskem in finančnem stanju. Gre za dvorezen meč. Vrnitev v domači klub je lahko nekaj najlepšega, obenem pa je lahko tudi zelo slaba poteza. Verjamem, da se vsak posameznik v danem položaju sam odloča, kakšna je prava pot. Navsezadnje je to tudi njegova pravica. Mojo odločitev poznate. Vem pa, da je Splitčanom, ki so prežeti s športnimi emocijami, vse to težje razumeti in sprejeti.
Rojeni ste leta 1984. Kakšni so vaši prvi športni spomini?
Za začetek lahko govorim le o močnih utrinkih, ki so se mi ukoreninili v spomin. Celostno zgodbo splitske Jugoplastike sem seveda večkrat podoživel ob spremljanju posnetkov. A v živo se spominjam predvsem delcev zadnje od treh velikih sezon, torej leta 1991, ko sta Božidar Maljković in Dino Rađa že zapustila Split. Spominjam se slavja, pa dejstva, da je bil tedaj v ekipi že prvi Američan v našem okolju Avie Lester. Zanimivo pa je, da se iz tistega leta zelo dobro spominjam gola Alena Bokšića, ki je v finalu jugoslovanskega nogometnega pokala Hajduk popeljal do zmage nad Crveno zvezdo, tedanjim prvakom Evrope. No, prvi zares dober košarkarski spomin pa me vodi v Barcelono 1992 in na nepozabno tekmo Hrvaška – ZDA.
Toni Kukoč: eden od junakov Ukićevega otroštva
S splitsko pravljico in omenjenimi olimpijskimi igrami je tesno povezan Dino Rađa. S kako veliki očmi ste ga nato gledali leta 2003, ko sem vam je v že zelo zrelih košarkarskih letih skupaj z Juretom Zdovcem in Josipom Sesarjem pridružil v Splitu?
To je zadnji naslov državnega prvaka za Split, jaz pa sem kljub mladosti igral po 20 minut na tekmo. Neprecenljiva izkušnja, v kateri pa bi rad izpostavil Jureta Zdovca. Tega ne govorim zaradi tega, ker gre za intervju za slovenski medij, temveč je to iskreno doživljanje tistih trenutkov. Seveda, na eni strani je naslov državnega prvaka v družbi velikih mojstrov, na drugi pa vsrkavanje znanja in izkušenj ob igri z Zdovcem. Takrat mi je pokazal, da se lahko košarka igra na drugačen, zame povsem nov način.
Bil sem fant, ki se je košarko učil ob spremljanju lige NBA in igranju na uličnih igriščih. To je bila moja šola. Igral sem z instinktom, neizmerno željo, tekmovalnim nagonom in fizično močjo. Nisem produkt košarkarske šole nekdanje Jugoslavije. Jure je to vsekakor bil. Zato me je učil, kako igrati košarko veliko bolj racionalno. Z manj porabljene energije. Nato sem potreboval več let, da sem se naučil igrati kot resen organizator igre in ne kot strelec, katerega uspešnost večera je odvisna od tega, ali bo dosegel 20 in več točk, hkrati pa ekipe ne bo imel pod nadzorom.
Omenila sva Rađo. Kako dobro pa poznate Tonija Kukoča?
Za mnoge iz tega okolja je Toni idol. Tu prav velike filozofije ni. Tudi zame, čeprav nisem igral na njegovem položaju. Vesel sem, da sem ga nato tudi spoznal. Večkrat je namreč obiskal naše priprave.
O Zdovcu govorite z izbranimi besedami. Naklonjenost pa je očitno obojestranska. Pozneje vas je povabil v AEK in Cedevito.
Leta 2004 je Split pod Zdovčevim trenerskim vodstvom osvojil hrvaški pokal, kar je zadnja lovorika v zgodovini tega kluba. Tekmo sem tedaj odločil z odločilnim metom. Že tam sva nadaljevala dobro sodelovanje. Tudi pozneje, kot ste omenili. Zame zdaj ni več le trener, temveč tudi prijatelj.
Kot kakšnega trenerja bi ga označili?
Gre za osebo z edinstvenim pristopom h košarki. Ni človek, ki bi ga vodile trenerske dogme, značilne za običajne trenerje. Vrsto let že deluje kot trener, a v njem je še vedno živ tudi košarkar. Če ga torej košarkar zna poslušati, mu bo svoje videnje predstavil na izviren košarkarski način. Kot košarkar košarkarju, ne pa kot nekdo, ki je nekaj prebral v knjigi. Mnogi trenerji so namreč nekaj prebrali, zdaj pa to želijo spraviti na parket. Jure je drugačen. Bil je organizator igre z dolgoletno kariero, zato tudi ve, da se košarkar v različni fazi svoje poti odziva drugače.
Govorila sva o vaših spominih iz otroških let. Na kakšen način pa je tedaj v vaših ušesih odzvanjalo ime Olimpija?
Bil sem premlad, da bi se Olimpije spominjal še iz lige nekdanje skupne države. Dobro pa jo poznam iz 90. let preteklega stoletja. To je bila ekipa, ki jo je bilo neizmerno težko premagati. Na misel mi je zdaj prišla tekma proti Ciboni (1997, op. p.), ko sta imela sredi Zagreba glavno besedo Arriel McDonald in Vladimer Stepania. Všeč mi je bila nato tudi kontinuiteta. Vlado Ilievski, Beno Udrih, Marino Baždarić … Spoznaval sem jih tudi kot tekmece. Uf, proti Olimpiji je bilo vedno težko igrati. Čeprav sem vedel, da je Olimpija evroligaš, moj Split pa mlada ekipa z dna lestvice, a vseeno se nikoli nisem dobro počutil na teh tekmah.
Med evropskimi velikani, za katere je igral, je tudi Panathinaikos.
Zdaj ste tukaj. Trener Jurica Golemac je povedal, zakaj vas je pripeljal. Kaj pa če bi sliko nekoliko obrnili in vas postavili v vlogo nekoga, ki je prišel na razgovor za službo? Zakaj bi pri Olimpiji zaposlili Roka Lenija Ukića?
Res je, to je vprašanje za Golemca. Jaz pa lahko rečem: Le zakaj ne?! Brez lažne skromnosti bom dejal, da Olimpija s tem dobi košarkarja, ki je osvojil 20 lovorik v karieri, nekoga, ki dobro pozna ligo in klub. Ve, zakaj je prišel in kakšna bo njegova vloga. Poleg tega je tudi telesno dobro pripravljen. In to so zame edina relevantna vprašanja. Če torej tisti, ki vodi razgovor za službo, dobi tovrstne odgovore, ne bi smel postavljati novih vprašanj.
Trenerjeva podaljšana roka v slačilnici in mentor mlademu Danu Duščaku. Tudi to je zapisano v vaših delovnih nalogah, mar ne?
To je položaj, s katerim se srečujem v zadnjih petih ali šestih letih. Vedno se v klubu najde kakšen mlad igralec, še posebej na mestu organizatorja igre, kjer je mladost še posebej relativen pojem. Nimam težav s prenašanjem znanja in vlogo mentorja. A to so stvari, ki potekajo povsem naravno. Nisem tisti, ki bo predaval mladeniču. Mentor mu bom z delom, z dobro prakso, odnosom … Ali pa s konkretnim ravnanjem v določenih situacijah.
Vloga v slačilnici? Tudi to je nekaj, kar pride z leti in igralskimi izkušnjami. A znova smo pri povsem naravnem procesu. Tudi v garderobi bom med igralci to, kar pač sem. Nisem človek monologov, ki bi drugim solil pamet. Košarkarji bodo hitro sprevideli, če si lažni vodja s praznimi partizanskimi parolami, ki govori glasno, da ga slišijo vsi. Tako kot bodo po drugi strani v tebi prepoznali nekoga z izkušnjami, ki lahko ekipi pomaga na drugačen način, na takšnega, ki je mladim zaradi pomanjkanja izkušenj še nedosegljiv.
S Hrvaško je bil evropski prvak med mladinci. Članskega odličja ni dočakal.
Kot pravite, o tem bodo odločili vaši soigralci. Kaj pa vaš pogled nanje? Kakšni so prvi vtisi?
Lani sem igral v drugi francoski ligi, ki je sicer močnejša, kot se sliši, a je še vedno – druga liga. Po tistem programu me je selitev v Ljubljano z delom pri Olimpiji prerodila. Igram z resnimi košarkarji na ravni evropskega pokala. Treningi so resni, vrhunski … To me navdušuje in mi ustreza. Soigralci? Morda delujejo celo boljši, kot so v resnici. Moji kriteriji so namreč v drugi ligi malce padli. Resnično sem navdušen, da sem se znašel v tem okolju. Vse skupaj je videti zelo dobro. Sem pa previden. To je šele začetek. Niti prve tekme še nismo odigrali. Prava slika in vrednost ekipe pa se pokaže ob odzivu na prve poraze. Tedaj se vidi, kakšni smo kot ljudje in igralci. Sem pa optimist.
Ko vas poslušamo, dobimo, ne glede na dejstvo, da vas še ne vleče v košarkarski pokoj, vtis o odličnih nastavkih za drugo kariero. Se vidite v vlogi trenerja?
Niste prvi s tem občutkom. Jaz pa nisem povsem prepričan, da se bo to zgodilo. Zelo intenzivno živim s košarko. Zame bo to 21. sezona. V košarko vlagam vse. Denar ni več motiv. Ljubim igro. Ko se bom zaustavil, dvomim, da bom takoj pripravljen skočiti iz športne v trenersko obleko. Morda čez nekaj časa. Zato vam ne morem odgovoriti. Verjetno bo presodil adrenalin. Če mi bo po dveh mesecih dolgčas in bom izziv videl v trenerskem delu, potem jo mogoče tudi to.
Decembra bo dopolnil 36 let, tako da je z naskokom najstarejši košarkar Olimpije.
Ko sva ravno pri trenerjih … Jurica Golemac. Vodili so vas strategi stare šole, nato Zdovc kot most, zdaj pa predstavnik novega rodu.
Košarka je košarka. Zahteve so vedno univerzalne. Menja se le odnos do igralcev. So trenerji, ki so radi blizu igralcem. Spet drugi so kot čuvaji sužnjev z bičem. Na taktični ravni pa se morda trenerji med sabo razlikujejo v največ 20 odstotkih. Na igrišču sta vedno le dva koša, glavna cilja pa sta jasna: doseči koš, hkrati pa ga ne prejeti. A ponavljam, trenerja Jurico Golemca spremljam že nekaj časa. Poznam njegov slog in predvsem njegovo predanost delu. On je bil eden od motivov za moj prihod.
Kakšna bo Cedevita Olimpija v novi sezoni?
Imamo dovolj orožja za boj. Zdaj ga moramo le pametno uporabiti. Imamo vse možnosti za tekmovalno igro na vseh ravneh. Verjamem, da bomo navijačem nekaj ponudili. Ne le napovedi o končnih uvrstitvah. Bolj me zanima kakovost igre.
Slovenija je zanj deveta država, v kateri bo zaigral na klubski ravni.
Na vaše ime smo prvič naleteli pred leti v nekdanji hrvaški reviji Košarka, kjer ste bili predstavljeni v rubriki Mladi upi. Tedaj ste sanjali le o ligi NBA. Do tja ste se tudi prebili. So bila pričakovanja izpolnjena ali vendarle ostaja nek grenak priokus?
Od otroških košarkarskih let naprej je bila liga NBA moj cilj. Liga me je navdušila. Da pa bi se v njej zadržal več let in pustil pečat, bi se moralo poklopiti več okoliščin. Znova smo pri odstotkih. Za pravo kariero v ligi sem dobil morda 30 odstotkov priložnosti. Nisem bil četrti ali peti izbor na naboru in okrepitev za prvo peterko. V ligo sem se prebil iz drugega kroga nabora. Košarkarju lahko v takšnem primeru uspe ali tudi povsem spodleti. Goranu Dragiću je recimo uspelo. Jaz pa … Naredil sem tisti prvi korak. Drugega pač ne. Nisem edini. Mnogi so poskušali in se vrnili. Še posebej na mojem igralnem položaju. Tudi Miloš Teodosić, Šarunas Jasikevičius in Vassilis Spanoulis so se hitro vrnili. Toda nič ne obžalujem. V ZDA sem preživel dve leti. Spomini so lepi. To je najmočnejša liga na svetu.
Jo še spremljate?
Seveda. Moje navdušenje nad ligo NBA ni zbledelo. Zame je to strast. Zmoti me, ko mlad evropski košarkar izjavi, da ima raje evroligo kot ligo NBA. Za to izjavo se namreč skriva njegov dvom, da lahko zaigra v ZDA. To je "alibi" odgovor, ki ga trenerji radi slišijo, a ni iskren. Iskreno, ima mlajši košarkar res raje postavljanje blokad za soigralca ter sprejemanje sicer nujne, a ne tako zabavne košarkarske filozofije kot pa iskanje atraktivne podaje in tisto, čemur Američani pravijo "skill" (vrlina, op. p.)?
Ko smo ravno pri vrlinah … Luka Dončić?
Najbolj nadarjen košarkar na svetu. Brez dvoma. Mar res želite, da vam zdaj govorim o košarkarju, ki na vsaki tekmi poskrbi za potezo, o kateri razpravlja celoten košarkarski svet?! Težko vam bom povedal kaj novega. On je svetovno čudo. Košarkar, ki se rodi enkrat v stoletju. Je na dobri poti, da postane najboljši belopolti igralec v zgodovini košarke. Trenutno je to njegov "vmesni čas". Bomo videli, ali bo vse to tudi zdržal. Osebno verjamem, da bo.
Dotakniva se prav teh potez. Je to stvar instinkta? Trik, ki ga sproži, ko mu to v igri narekuje intuicija?
To je talent. Kombinacija spretnosti in fizičnih ter gibalnih sposobnosti. Ko ima žogo v rokah, bo vedno našel rešitev. Kar 29 ekip na svetu z vsemi trenerji in najbolj potentnimi obrambnimi igralci ne najde rešitve zanj. Je nezaustavljiv. O tem, da je nekaj več, sem se na lastne oči prepričal leta 2017, ko sem se s hrvaško reprezentanco pripravljal na EuroBasket. V Opatiji smo se pomerili s slovensko reprezentanco. Tedaj 18-letni Luka nam je natresel 27 točk. Rekli so, da slabše meče z razdalje. No, tedaj je trojke metal 5:5. Z Bojanom Bogdanovićem sva kramljala po tekmi in dejala, da ni le najboljši mladi igralec v Evropi, temveč v celotni konkurenci. To je pozneje tudi dokazal. Podoben je bil njegov preboj v ligo NBA. Fant se ne ozira na dvome, temveč jih z igro in držanjem zase pobija.
8