Cedevita Olimpija
Ponedeljek, 4. 11. 2019, 4.00
4 leta, 5 mesecev
POGLED S TRIBUNE
Cedevita Olimpija je padla na izpitu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,67
1
Ko se bodo košarkarji Cedevite Olimpije po nizu gostovanj vrnili v Stožice, si ne morejo obetati pretirano dobrega obiska. Razloge gre bolj kot pri ostankih začetne skepse ob združitvi klubov iskati v predstavah pod koši, ki niso le rezultatsko neučinkovite, temveč si zaslužijo kritike na račun kronične nestabilnosti, pomanjkljive borbenosti in manka homogenosti.
Pred natančno petimi meseci sta Tomaž Berločnik in Emil Tedeschi na odmevni novinarski konferenci v mali dvorani v Stožicah priznala, da se na relaciji Ljubljana-Zagreb dogaja tisto, na kar smo mediji namigovali že nekaj časa – združevanje Cedevite in Olimpije. Ob tem sta delovala kot moderatorja v tipskih televizijskih oglasih za telefonsko prodajo, ki v nekaj mesecih obljubljajo izjemne rezultate. Nemoč v težko gledljivem gostovanju v Badaloni in zapravljena visoka prednost v Baru vsekakor ne spadata v koncept želenega produkta. Tudi večji del dosedanje sezone ne.
Zaradi dejstva, da napovedovanih rezultatov (še) ni, odmevnega in po svoje zgodovinskega projekta, ki naj bi bil dolgoročen, še zdaleč ne gre pokopati. A več kot očitno je, da so vitaminski zmaji padli na prvem in za mirnejše delo tudi zelo pomembnem izpitu. Z dosedanjimi predstavami jim namreč ni uspelo prepričati in privabiti občinstva, ki je v Ljubljani deloma košarkarsko poznavalsko, v še večji meri pa usmerjeno proti odmevnim dogodkom. To pa je mogoče v prvi vrsti narediti z rezultatom, hkrati pa nikakor ne "škodijo" niti razpoznavna igra, značajsko izraziti nosilci, pridih domačnosti in kot pika na i kakšen obetaven mladenič. Vsega tega pa je bilo v prvih desetih tekmah videti le za vzorec.
Če bi kot izhodišče za pričakovanja vzeli donedavno ljubljansko Petrol Olimpijo, bi morali prvim tednom nove zgodbe pripisati zelo visoko oceno. Navsezadnje je bil to klub za nabiranje gostujočih točk v tretjerazredni Fibini ligi prvakov in celo zadnje uvrščeni kolektiv lige ABA, ki bi moral svojo prihodnost iskati v jadranski kleti, danes pa je to klub v vrhu lige ABA in udeleženec EuroCupa. Toda obljubljeni sinergijski proračun obeh klubov (pri tem so v deloma nespretnem javnem komuniciranju v klubu pozabili izpostaviti finančni odliv za prekinitve pogodb), močan administrativni ustroj ter smele napovedi so nasledniku večkratnih slovenskih in hrvaških prvakov vendarle krepko dvignili letvico pričakovanj.
Dejstvo je, da v Ljubljani že vrsto let nista igrala tako kakovostna tuja košarkarja, kot sta to srbski reprezentant Marko Simonović in navdahnjeni Američan Codi Miller-McIntyre. Tudi slovenska reprezentanta Jaka Blažič in Edo Murič, ki sicer z igralsko energijo prekašata soigralce in bi jim morala predstavljati vodilo, sta uveljavljeni okrepitvi, kakršnih si ljubljanska Olimpija v predhodnih letih ni mogla privoščiti. Individualne kakovosti ne gre očitati niti osrednjim pomočnikom, čeprav, v nasprotju z uvodnimi obljubami vodstva, slovenski delež ni prav izrazit. Prav tako pa bi bil z vidika igralske všečnosti in poslovnega modela dobrodošel kakšen izrazit mlad talent.
Na prvih desetih tekmah sezone je Olimpija zares všečno in predvsem učinkovito košarko pokazala le ob domači zmagi nad Partizanom. Toda oktobrske jadranske zmage nad Beograjčani, v kateri so Ljubljančani postregli z raznolikimi napadanimi možnostmi, doslednostjo in nesporno željo, ni mogoče vključiti v niz podobnih predstav. Košarkarji iz Stožic so namreč izgubili vseh pet evropskih tekem, bodisi ob občutni premoči tekmeca bodisi po kar klasičnem igralskem padcu. Na podoben način so ob koncu tedna izgubili tudi proti Mornarju iz Bara, preostale tri tekme v ligi ABA pa so dobili proti ekipam iz spodnjega dela lestvice, ki so do danes na skupno petnajstih tekmah prišle do le treh zmag. Proti takšnim moštvom pa vendarle v večji meri do izraza pride kakovost posameznikov.
Napadalna igra Olimpije je preveč enolična in v skorajda rednih črnih luknjah brez pravih alternativnih rešitev. Je tudi obrambno povsem nestanovitna. V oči pa najbolj bode popolna nestabilnost, ki se kaže v velikanskih nihanjih od zelo učinkovitih odsekov in strahovitih padcev. Slednji so bili na večini tekem tudi usodni. V tistih črnih minutah Ljubljančani delujejo kot povsem brezkrvna četica brez prave ideje in tudi želje. Tudi glavni trener Slaven Rimac je v tistih minutah bolj kot strateg videti kot mornar brez rešitev, ki le čaka, kam bodo njegovo barko naplavili valovi. Vse to so značilnosti nehomogenih ekip, v katerih se tudi odlike kakovostnih posameznikov hitro izgubijo.
V športu se bližnjice praviloma ne obnesejo. Olimpija v prvem delu sezone ni delovala kot ekipa. Prvi davek je že plačala v EuroCupu, kjer je le ena od dveh ekip brez ene same zmage ter posledično brez realnih možnosti za napredovanje, s katerim bi že v prvi sezoni vsaj deloma opozorila nase. Posledično jo zdaj čaka predvsem dokazovanje v ligi ABA, kjer je čas vendarle nekoliko večji zaveznik. Obenem pa bo imela tam, če se oklenemo ugotovitve iz naslova, tudi prvi popravni rok.
1