Brez sodišča za Olimpijo

Če je bil slab obisk tekem ljubljanske Olimpije v preteklih letih ob dejstvu o manku prave športno-navijaške kulture v prestolnici tudi svojevrstno ogledalo igralskih predstav in politike kluba, bi bila slika letos prav gotovo drugačna. Stožice sicer še ne bi pokale po šivih, a obetavna zgodba, ki se razvija v največji športni dvorani v državi, prav gotovo ne bi ostala neopažena.

Cedevita Olimpija v svojem prvem letu ni prepričala ljubljanskega občinstva. V veliki meri kot posledica vseh težav ob ekspresnem združevanju dveh klubov, a vendarle tudi zaradi kadrovskih spodrsljajev. Druga sezona že kaže otipljive rezultate, ki pa zaradi koronskih ukrepov in neke drugačne športne realnosti niso deležni vrednotenja pred ljubljanskim navijaškim "sodiščem". Prav košarki bolj naklonjeno okolje pa je bil poleg gospodarsko-političnih in strateških ozadij eden od argumentov za selitev Cedevite iz Zagreba v Ljubljano.

Foto: KK Cedevita Olimpija Da bi ob zajetnejšem proračunu tudi kakšna Olimpija iz preteklih let kazala boljšo podobo, tako pa je bila ujetnica večne sanacije, je seveda dejstvo, ki ga ne gre spregledati. Kar daje letošnji zgodbi Olimpije posebno težo, pa je rdeča nit. Smiselnost in upravičenost porabljenih sredstev. In prav to se zrcali v konkurenčnosti v EuroCupu ter ugodnem položaju v ligi ABA.

Sani Bečirović in Jurica Golemac sta sestavila najbolj smiselno in značajsko igralsko zasedbo v zadnjem desetletju. Zagrebški trener s slovenskim potnim listom, ki do letos še nikoli ni vodil ekipe na nobeni tekmi evropskega pokala, pa je s svojim delovanjem dokazal, da gre za enega najbolj nadarjenih strategov v regiji. Igra vitaminskih zmajev nosi njegov pečat in je ogledalo njegovih košarkarskih načel.

Golemac je ob skrbni izbiri znal iz večine posameznikov iztisniti tisto, kar ekipa najbolj potrebuje. Pri vseh je vzbudil občutek odgovornosti, obenem pa mu je v precejšnji meri uspelo prekriti pomanjkljivosti ter med igralci ustvariti pravo delovno ozračje in ekipno razmišljanje.

Spregledati ne gre niti rasti ekipe. Če je bila v začetni fazi sezone uspešnost na posamezni tekmi odvisna od napadalnega navdiha in natančnosti pri metih z razdalje, je Golemac skozi sezono učinkovito razvil sistemsko igro. Ta resda temelji na obrambnih načelih, a ni napadalno šablonska in omejujoča. Spodbuja namreč kreativnost najboljših posameznikov na čelu s prvim organizatorjem igre Kendrickom Perryjem in nespornim vodjo Jako Blažičem, ki odlično sobivata tudi z eno samo žogo, obenem pa nagrajuje delo tihih garačev, kakršen je na primer Alen Hodžić. Igra dodatno dimenzijo dobiva še z vse bolj lucidnim organizatorjem igre Luko Rupnikom, obenem pa Golemac najde minute tudi za obetavne mladce.   

Foto: Sportida

Uvrstitev v drugi krog EuroCupa je prva nagrada za Golemca in druščino, nikakor pa ne končni cilj. Pravo oceno vrednosti bo njegovo delo dobilo v odločilnih fazah sezone, tako v Evropi kot v ligi ABA. Obenem ni skrivnost, da je tudi letošnja sezona svojevrstna etapa pred še višjimi izzivi.

Težava, ki je bo v prihodnje ob soočenju s "sodiščem" v Stožicah deležna Olimpija, pa bodo stara evroligaška pričakovanja. Navsezadnje tudi vodstvo kluba poudarja usmeritev proti najmočnejšemu evropskemu klubskemu tekmovanju. A od let, ko so Ljubljančani na krilih polnega Tivolija presenečali Evropo, do današnjih časov se je marsikaj spremenilo. Predvsem se je povečal razkorak med najvišjo evropsko ravnjo in srednjim razredom.

Tudi Žalgiris, ki je veljal za ideal proračunskega Davida v boju z Goljati, stežka stalno drži korak. Za primerjavo, lani naj bi za ekipo namenili enajst milijonov evrov. Že srednji evroligaški razred ima dvakratnike teh številk, medtem ko so proračuni Reala, Barcelone ali CSKA presegali 40 milijonov evrov.

Kako daleč so od teh številk v Ljubljani oziroma tudi v širši jadranski regiji, verjetno ni treba posebej poudarjati. Kot tudi ne, da sistematično in srčno delo zmanjša marsikateri denarni primanjkljaj, a tako velikanskega pač ne.

Sportal Cedevita Olimpija z novo stotico odpihnila Grke