Petek, 7. 5. 2021, 4.05
2 leti, 12 mesecev
Intervju z Andrejem Žavbijem
Slovenec, ki je izboljšal lasten svetovni rekord #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,85
8
Andrej Žavbi je konec aprila na velodromu v Češči vasi pri Novem mstu že drugič postavil svetovni rekord na velodromu v vožnji na eno uro v kategoriji masters.
Nekdanji kolesar Andrej Žavbi, ki se je po koncu kolesarske kariere tri desetletja ukvarjal s taksi prevozi, leta 2014 pa spet sedel na kolo, je konec aprila že drugič popravil svetovni rekord na velodromu v vožnji na eno uro v kategoriji nad 60 let. Na stezi v Češči vasi v Novem mestu je v eni uri prevozil 46 kilometrov in 255 metrov in tako za skoraj pol kilometra izboljšal svoj lanski rekord.
61-letni Andrej Žavbi iz Zbilj je nekdanji cestni kolesar, ki je leta 2014 po 30 letih kolesarskega premora spet zajahal kolo in se kolesarstva lotil zares. V slabih sedmih letih je dvakrat postavil svetovni rekord v vožnji na eno uro v kategoriji masters med 60 in 64 let in bil trikrat izbran za najboljšega amaterskega kolesarja v državi. Za nameček je bil dvakrat tudi svetovni prvak v tako imenovanem vintage kolesarstvu, zmagal je v svoji kategoriji na Maratonu Franja, bil najboljši Slovenec na letošnji virtualni dirki Po Sloveniji, a še bolj pomembne so zgodbe, ki jih je v tem času doživel. Skupaj z ženo Alenko Žavbi Kunaver, ki ga pri njegovih športnih podvigih močno podpira in redno spremlja ter jih ovekoveči s fotoaparatom. Z Žavbijem, ki zadnje obdobje trenira pod okriljem Marka Polanca, sicer pa je član ekipe TUŠ, smo se srečali nekaj dni po postavitvi rekorda, tik preden se je s kolesom odpravil na Cres.
Srečala sva se četrti dan po rekordu, ki ste ga 29. aprila postavili na velodromu v Češči vasi pri Novem mestu. Čutite kakšne posledice?
Niti ne. Prvi dan sem bil nekoliko utrujen, a sem kljub temu že opravil trening. Dan pozneje sem že prevozil 100 kilometrov, tako da ne čutim nobenih posledic. Pripravljam se že na Maraton Franja (12. in 13. junij, op. a.), ki je zame najlepši kolesarski maraton v vseh pogledih, pa sem jih prevozil res veliko.
Najverjetneje merite na veliko Franjo (156 km)?
Ne, ker je v moji kategoriji kvalifikacijska tekma za uvrstitev na svetovno amatersko prvenstvo mogoča le prek male Franje (97 km). Prvenstvo bo letos imelo cilj na Jahorini in glede na relief terena (2.500 višinskih metrov) bo kar zalogaj. Primeren bolj za tiste, ki skupaj s posteljo tehtajo 50 kilogramov (smeh, op. p.).
VIDEO: Žavbi o razmahu in priljubljenosti kolesarstva med Slovenci:
Kaj vam je v največje zadovoljstvo pri novem svetovnem rekordu? Je to dosežek za vašo dušo ali prinese še kaj s seboj?
Res je, to je bolj za mojo dušo. Ideja se je rodila lani, ko so na Kolesarski zvezi Slovenije želeli organizirati vožnjo na eno uro za najboljša amaterska kolesarja Slovenije in v moški konkurenci sem bil to jaz.
Ne vem, kaj se je potem zgodilo, zveza je od tekme odstopila, ne vem, morda niso našli sponzorjev, jaz pa sem se nanjo vseeno dobro pripravil in nisem želel, da bi šlo vse skupaj v nič. Tako sem vožnjo opravil v lastni režiji in jo odpeljal na velodromu na Poljskem. Seveda sem si želel voziti v Češči vasi, a takrat velodrom, ki je popolnoma obnovljen, še ni imel vseh potrebnih certifikatov, da bi bil rekord tudi uradno priznan.
Januarja lani sem tako v eni uri prevozil 45 kilometrov in 732 metrov, kar je skoraj za pol kilometra bolje od prejšnjega svetovnega rekorda v moji kategoriji.
Žavbi je 29. aprila v eni uri na stezi prevozil 46 kilometrov in 255 metrov, kar je nov svetovni rekord v kategoriji 60+.
Kako to, da ste se odločili, da rekord poskušate popraviti?
Če tekme zaradi epidemije ne bi kar naprej odpadale, se mogoče niti ne bi, tako pa sem se zadnji mesec pripravljal predvsem na rekord. Moram pa priznati, da sem se pripravljal manj kot lani, pričakoval sem še daljšo razdaljo, kot pa sem jo dosegel.
Na kaj ste merili?
Na 47 kilometrov. Če bi se vse izšlo po načrtih … No, na koncu sem bil vesel, da sem prevozil toliko, kot sem. Zadnji del mi je bilo že tako težko, da sem bil celo prepričan, da ne bom dosegel niti prejšnjega rekorda, kaj šele, da bi ga izboljšal.
Kaj je bila glavna težava? Prvi dve tretjini vam je šlo izjemno …
Res je. Prvo tretjino sem morda začel nekoliko prehitro, a sem videl, da takega tempa ne bom zmogel, zato sem nekoliko popustil, … Največja težava je bila v temperaturi. Pripravljal sem se na precej nizkih temperaturah, nekje okrog 10 stopinj Celzija, saj je bilo na velodromu običajno hladno, enako je bilo tudi na prostem.
Ker so idealni pogoji za postavljanje takega rekorda pri temperaturi okrog 20 stopinj, pa smo se z upravljavci velodroma dogovorili, da bo v dvorani taka temperatura, za nameček je bilo toplo tudi zunaj, sonce se je uprlo v steklene površine in v prostoru je bilo kar naenkrat zelo vroče. Vsaj 23 stopinj.
V zadnjih 20 minutah je bilo kot v peklu. "Glava je že rekla: konec je, ne moreš več …," se spominja Žavbi.
Skoraj še enkrat več kot v času treningov ...
Res je in ko se enkrat začneš pregrevati, je težko. Možgani začnejo upočasnjevati telo, pulz se zniža, mišice ne dobivajo več kisika in vse se sesuje. Lahko bi se zgodilo, da bi mi telo povsem odpovedalo. Zdi se mi, da sem bil tik pred tem. Glava je že rekla: konec je, ne moreš več …
V kateri fazi?
Kmalu po polovici … A sem do dveh tretjin še kar dobro vztrajal, zadnji del pa je bila že skoraj agonija, prava katastrofa. Še posebej na koncu, ko sem prej mislil, da bom še dodal, pa sem v resnici samo še izgubljal. Na srečo sem na začetku dosegal tako dobre čase, da se na koncu ni toliko poznalo. Na koncu se je dobro izšlo, a lahko bi se še bolje. Sedeminštirideset kilometrov je bilo dosegljivih.
V coni udobja ni napredka, pravite.
To absolutno drži. Ta rekord ni tako težko dosegljiv, če delaš res težke treninge, in lani sem jih. Pri rekordu pa je bistvo to, da ne greš prek svojih zmožnosti. Če greš, to na koncu tudi plačaš.
Žavbi se je s kolesarstvom zelo intenzivno ukvarjal v mladosti, potem pa se pri 26 letih posvetil službi. Na kolo je spet sedel leta 2014, po kar 30 letih tekmovalnega premora.
Koliko ste imeli utripa?
Na žalost nisem imel ne merilnika ne garmina. Običajno sem ga imel pod sedežem, da ga nisem gledal, zdaj pa sem vozil brez. Morda je to celo bolje. Sicer pa je pravilo tega rekorda, da ne smeš imeti nobene pomoči, niti merilnika moči.
Kako se potem znajdete, kako dobro vam gre?
Orientiraš se lahko samo s pomočjo na primer računalniške tablice s podatkom o tem, koliko krogov si že prevozil, ki ti jo nekdo pokaže ob progi.
Kako veliko vlogo pri tem igra glava?
Zelo veliko. Mislim, da moraš bolečino, ki te čaka, okusiti že prej, sicer jo boš težko sprejel. Samo fizična priprava ne zadostuje, vse igra svojo vlogo. Poleg tega eno uro voziš v samo enem prenosu, gre za fiksen prenos, kar pomeni, da ne moreš zamenjati prestav, to je treba usvojiti … Stalno je treba voziti po isti liniji, saj se štejejo krogi (eden meri 250 metrov), ne razdalja, v precej neudobnem aerodinamičnem položaju.
Leta 2014 je v svoji kategoriji zmagal na maratonu Franja, pri tem pa nehote pokvaril poročne načrte sotekmovalca, a jih je je svojo nesebično potezo hitro rešil.
Kako se je odzvala žena, ko ste leta 2014 naznanili, da bi se po 30 letih spet radi lotili kolesarstva?
Splet okoliščin. Že pred tem sem se nekajkrat udeležil maratona Franje, večkrat tudi s hčerkami. Ko je bila hči stara devet let, je že prevozila Franjo.
Podvig!
No, tako, da sem ji seveda pomagal na klancih in da jo je v cilju najbolj bolelo tam, kjer sem jo držal, da je šlo lažje v klanec (smeh, op. a.).
Leta 2014 pa sem se odločil, da bom Franjo odpeljal zares. To je bila istega leta, ko je Ljubljana gostila tudi svetovno prvenstvo za amaterje.
Odločil sem se, da bom odpeljal mali maraton (97 km), in naneslo je, da smo bili na koncu samo še neki Italijan, Slavko Petrič iz Krškega in jaz. In na koncu sem v šprintu prvi prečkal ciljno črto. Od nekdaj sem bil šprinter, kronometer in klanci mi nikoli niso bili prav domači.
Skratka, na podelitvi me je napovedovalec označil za "špilferderberja" in nisem vedel, zakaj. Šele pozneje sem izvedel, da je Petrič s svojo partnerico stavil, da se bosta, če zmaga, poročila. Ker tega seveda nisem želel pokvariti, sem poiskal njegov naslov, pospravil moj pokal in mu ga poslal, češ da se odpovedujem zmagi, samo naj se poročita. Na koncu sta se poročila, na poroko pa sta povabila tudi mene in mojo družino. Res lep dogodek.
Na svetovnem amaterskem prvenstvu v kolesarstvu je bil do zdaj že dvakrat tretji in enkrat sedmi.
No, pozneje mi je Gorazd Penko (alfa in omega maratona Franja in selektor slovenske ženske kolesarske reprezentance, op. a.) namignil, da je prihodnje leto svetovno prvenstvo za amaterje na Danskem in da bi tam lahko zmagal. Tako sem začel resno trenirati. … Na Danskem sem bil v svoji kategoriji sedmi, osvojil pa sem tudi večino slovenskih dirk, povsem me je pritegnilo. Želel sem si osvojiti naslov svetovnega prvaka, pa mi še ni uspelo. Dvakrat sem bil tretji, enkrat sedmi …
Ampak bili ste svetovni prvak v tako imenovanem vintage kolesarstvu, kjer se vozi s starimi kovinskimi kolesi, s staro opremo, in to kar dvakrat.
Res je, ta tekma mi res ustreza, saj so pravila, kako mora biti opremljeno kolo, prav iz obdobja, ko sem sam treniral. To pomeni, da imam tako kolo kot oblačila iz tistega obdobja. Na kolesu ne sme biti niti sledu karbona, namesto SPD-pedal so košarice ... Kolo mora biti ali replika ali pa prav iz tistega obdobja.
Dvakrat je osvojil naslov svetovnega prvaka v ti. vintage kolesarstvu, kjer tekmovalci dirkajo na starih kovinskih kolesih.
Koliko vam danes pri kolesarstvu oziroma merjenju s tekmeci pomaga dejstvo, da ste bili nekoč skoraj profesionalni kolesar?
Meni ogromno, je pa seveda razlika med ljudmi. Za Primoža Rogliča, ki se je pozno začel ukvarjati s kolesarstvom, pravijo, da nikoli ne ponovi iste napake, so pa seveda tudi taki, ki ene in iste napake ponavljajo. Ki niso bili kolesarji v mladih letih in niso razvili določenega občutka in bodo napake kar naprej ponavljali, kar pomeni, da ne bodo mogli konkurirati nekdanjim kolesarjem.
Ko sem sam začel dirkati, so bili preostali približno 30 odstotkov bolje pripravljeni kot jaz, pa niso zmagali na dirki. Preprosto zato, ker niso imeli občutka.
Ko je na dirki odločilni trenutek, gre vsak pravi kolesar čez sebe, tisti, ki tega občutka nima, pa ne gre, pri tem se ustvarja razlika.
Kako se je z vnovičnim skokom v kolesarstvo spremenilo vaše življenje? Vam in vaši družini.
Precej. Prej to niti ni bilo mogoče. To je bil res čas za delo in družino. Zdaj ko so hčerke že odrasle, bolj ali manj so že končale študij, ki so mu dale prednost pred športom, in ko sem že skoraj v pokoju, je vse to lažje. Zdaj je vse drugače. Treniram strukturirano, lahko rečem, da se pripravljam kot profi …
Kaj na to pravi žena?
Popolnoma me podpira, mi pomaga, tudi cel kup prijateljev imava iz kolesarskega kroga. Žena me spremlja na dirke, ogromno fotografira … Kolesari ne, rada pa teče.
Predvidevam, da ste spremenili tudi prehrano.
Res je, v obdobju, ko nisem kolesaril, sem tehtal že 105 kilogramov, kar je bil moj rekord, zato sem se zamislil, tudi zaradi morebitnih zdravstvenih težav. Zdi se mi, da sem se za spremembo odločil še ravno pravi čas, in danes se mi to res obrestuje. Pred tem sem se hranil priložnostno, zdaj imam to urejeno. Ne jem preveč predelane hrane …
Ko se je Roglič šele dobro začel ukvarjati s kolesarstvom, ste se vi prenehali. Pri 26 letih. Zakaj? Je bila to težka odločitev ali edina logična?
Tako nekako, da. To je bilo precej težko obdobje. V kolesarstvu takrat preprosto nisem več videl nobene perspektive. Nisem na primer razmišljal o tem, da bi šel v tujino, v tuji klub, ker to takrat sploh ni bilo mogoče, niti nismo bili dovolj konkurenčni za kaj takega, čeprav smo imeli v ekipi Roga res dobre pogoje. Precej boljše kot drugi klubi.
Ampak takrat nisem bil tako resen – saj sem treniral in dobival plačo – naredil sem vse, kar so rekli, in osvojil nekaj dirk na leto, tudi Jugoslovansko magistralo, ki je veljala za res težko dirko, postal sem prvak Jugolavije, dobil sem tudi dirko v Italiji, kar je bilo takrat nepredstavljivo, saj smo se Slovenci večinoma bojevali zgolj za pokal, ki ga je dobil najbolje uvrščeni tujec (primo straniero), ampak to ni bilo to.
"Kar počneta Roglič in Pogačar je znanstvena fantastika."
Drugi časi …
Povsem drugi časi. Še Dirko po Franciji si težko našel na televiziji, kaj šele, da bi jo lahko spremljali v slovenskem jeziku. Da pa bi Slovenec dosegel odmeven rezultat, pa si niti malo ni nihče predstavljal. Pozneje so nase opozarjali Martin Hvastja, pa Tadej Valjavec in Jani Brajkovič, kar pa počneta Roglič in Pogačar, pa je znanstvena fantastika. Talenta, ki se rodita morda le na vsakih 100 let …
Končajmo z velodromom. Je to vaš zadnji poskus podiranja rekorda na velodromu?
Da, s tem sem opravil, zdaj me čaka cesta, morda pa tudi svetovno prvenstvo za amaterje na velodromu. Letos je v Los Angelesu in morda bom šel tja. Bomo videli, kaj bodo razmere sploh dovoljevale.
Še to, koliko kilometrov imate ponavadi na sezono v nogah?
Lani okrog 20 tisoč, večinoma je šlo za strukturirane treninge. Če se vam to zdi veliko, naj samo povem, da jih moji prijatelji v tujini na leto zberejo tudi po več kot 30 tisoč.
8