Giro d'Italia
Četrtek, 5. 6. 2025, 17.55
2 dneva, 2 uri
Oče Isaaca Del Tora razkril: tumorji, osteoporoza, lakota in nič pomoči
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,53
Isaac Del Toro je veliko prestal, da je prišel v kolesarstvu tako daleč.
Nadarjeni mehiški kolesar Isaac Del Toro je na nedavno končanem Giru d'Italia navduševal, na koncu pa moral priznati premoč le Simonu Yatesu. Oče 21-letnega kolesarja je spregovoril o težki poti sina do mesta, kjer trenutno je. Na tej je imel številne zdravstvene in nekoliko drugačne prepreke.
"Ljudje ne vedo, da je imel leta osteoporozo, da je imel tumorje. Imel je celo luknjo v čeljusti! Vse zato, ker je šel prek svojih meja. Potreboval je zdravila, dodatke, stvari, ki so bile zelo drage. Telo vrhunskega športnika ne deluje samo na fižolu," je v pogovoru s Katy Lopez, ki ga povzema cyclinguptodate, dejal Jose del Toro, oče Isaaca Del Tora.
Na tritedenski Dirki po Italiji je navduševal s svojimi predstavami. Ni bil osrednji kapetan ekipe UAE Emirates, a je prišel do rožnate majice, v kateri je ponosno kolesaril vse do konca 20. etape, v kateri ga je prelisičil Britanec Simon Yates iz ekipe Visma | Lease a Bike. Navkljub vsemu je navdušil s končnim drugim mestom in predstavami, doma v Mehiki pa postal nacionalni junak.
"To je sramotno, neverjetno … in zelo drago"
A mu v tej državi ni bilo najlažje, zato ne more biti na isti valovni dolžini z določenimi, je izpostavil oče: "Toliko denarja smo morali vložiti v zdravnike, zdravila, prehranska dopolnila, laboratorijske teste … Isaac je vedno sanjal, da bo zastopal barve svoje države, tudi sam sem ponosen, ampak boli, ko slišim te stvari. To je sramotno, neverjetno … in zelo drago. Za vse skupaj plačaš zelo visoko ceno."
Isaac del Toro občuduje Tadeja Pogačarja.
"Vedno govorijo o milijonih in milijonih naložb, a ne poznam niti enega kolesarja, ki bi mu plačali potne stroške, prijavnino ali celo obroke. Toliko sem se mučil s svojimi otroki in nisem dobil niti trohice pomoči. Počutil sem se, kot da prosim za miloščino," je bil ogorčen oče.
Pomanjkanje podpore je podkrepil z dogodkom, ki se je zgodil na svetovnem prvenstvu v ciklokrosu v Arkansasu v ZDA: "Nekega dne v delavnici so mehaniki le nemo gledali in se spraševali, kako naj bi sploh dirkali na svetovnem prvenstvu s takšnimi kolesi."
"Moj bog, kako je to sploh mogoče? Noč pred svetovnim prvenstvom!"
Na predvečer dirke je prejel zelo zaskrbljujoč klic svojega sina: "Moralo je biti okoli sedmih ali osmih zvečer, ko me je Isaac poklical in rekel: 'Ati, zelo sva lačna in žejna. Nama lahko kaj prineseš?' Bil sem šokiran. 'Kaj? Nista jedla?' 'Ne, in zelo sva žejna.' Moj bog, kako je to sploh mogoče? Noč pred svetovnim prvenstvom! Pravijo, da dres priskrbijo, a to ni res. Plačal sem ga jaz. In če ga ne bi, mu ne bi dovolili nastopiti. Na koncu je moral nastopiti v izposojenem, ker je bil tisti, ki so ga poslali, ženski. Mehika je edina država, kjer dobiš vsako leto novo številko licence. Povsod drugje imaš eno številko za vse življenje, zato UCI ne ve ničesar o mehiških kolesarjih."
"Zavedam se, da nisem nihče, da se zaradi tega ne bo nič spremenilo. A ko slišim, kaj se govori zdaj, me preplavi ogromna frustracija. V glavi pridejo na plan spomini in največja bolečina je misel na vse mlade kolesarje iz Isaacove generacije, ki so že obupali. Ker biti vztrajen v tem športu je skoraj nemogoče," je sklenil oče.
