Matej Mohorič: Ne plačajo me samo zato, da gonim kolo!

Pred desetimi dnevi ste na 1. etapi dirke po Romandiji doživeli grd padec. Takrat ste na svojem Twitter profilu zapisali, da ste utrpeli pretres možganov. Kako je s posledicami, kaj se je pravzaprav zgodilo? Nekdo se je zaletel vame in me zbil na tla. Z glavo sem treščil ob rob pločnika in utrpel pretres možganov, ampak kot kaže, sem jo kar dobro odnesel. Je pa res, da se pol ure po padcu ničesar ne spomnim, nisem vedel ne kako mi je ime, niti kje sem, kdo sem in kaj delam.

Na štartu in cilju današnje dirke na Jošt so vsi kolesarji vneto pogledovali na števec, podobno je tudi na tekaških prireditvah, brez elektronike ne gre. Ste sami kdaj trenirali brez števca, brez pogledovanja na številke, ki bi vas preganjale? Pol leta pred osvojitvijo naslova svetovnega prvaka pri mladincih sem treniral le po občutku. Niti števca za merjenje kilometrov nisem imel, zanesel sem se le na občutek. Zdaj je to drugače, števec moram obvezno uporabljati, zato da v ekipi lahko spremljajo, kako in koliko treniram.

Kako suvereno se počutite v družbi članov? Verjetno je prehod precejšen, ko se iz rezultatskega osredja znajdeš bolj v sredini. Čutite, da vaša samozavest na ta račun kdaj trpi? S samozavestjo nimam težav, ker ne kolesarim zaradi rezultatov ali zato, ker bi komu hotel dokazati, da sem boljši, ampak to delam zaradi veselja, tako da s tem res nimam nobenih težav.

Je pa res, da je pri članih drugače, konkurenca je ostra, na tekmah svetovnega pokala so vsi prvaki, kogarkoli vprašaš ali preveriš na internetu, gotovo je zmagal že vse mogoče tekme. Na klancih, kjer bi nas lani pri določeni hitrosti ostalo le še pet, zdaj ne odpade nihče.

Sicer pa sem zadovoljen z razvojem dogodkov. Dirkanje pri članih mi bolj ustreza, tukaj vsi vejo, zakaj so tukaj, vse je bolj profesionalno, ni toliko stresa med dirko, nihče ne vleče nespametnih potez, ne prehiteva, kjer se ne sme, ja, zelo uživam v vsem tem.

Kako ste se vklopili v novo sredino? Zelo dobro, tudi zaradi znanja italijanskega jezika. Zdi se mi zelo pomembno, da tekoče obvladaš jezik, ki se govori v ekipi. Vidim, da se tisti, ki so že nekaj let v ekipi, pa ne znajo italijansko ali govorijo bolj slabo, slabše znajdejo kot tisti, ki jezik znamo. V tem primeru te hitreje sprejmejo kot sebi enakovrednega.

To pomeni, da je uradni jezik v ekipi italijanščina? Uradni jezik je sicer angleščina, ampak jaz še nisem slišal angleške besede, no, razen v primeru, ko se opravlja intervju.

Se pravi, da ste sami toliko suvereni v italijanščini, da tudi z italijanskimi mediji komunicirate v italijanščini? Ja, seveda.

Kdaj ste začeli osvajati znanje italijanščine? Začel sem novembra lani, januarja ali februarja pa sem italijansko že obvladal. Ja, dokaj hitro, ampak če živiš v tem okolju, potem to niti ni kaj posebnega.

Kje je zdaj vaše začasno prebivališče? Prebivališče imam doma v Podblici, na dirkah pa živim z ekipo po hotelih. No, tega je v bistvu kar dve tretjini časa. Aprila sem bil doma tri dni, v marcu slaba dva tedna, v februarju mogoče pet dni, v januarju in decembra pa sploh nič.

Kakšen bo vaš naslednji podvig? Dirka Po Sloveniji. Stoodstotno to sicer še ni, računam pa na to.

(K Mohoriču pristopi gospod z osemmesečnim sinom in ga prosi za skupno fotografiranje, medtem ko žena že nestrpno čaka, da ju ovekoveči z mobilnim fotoaparatom.)

Kako sprejemate vso priljubljenost? Se mi zdi, da ste izredno hvaležna znana osebnost, ki rade volje ustreže? Ja, kar. Poznam pa veliko takih, ki se raje skrijejo, kot bi se fotografirali in dajali avtograme. To čutijo kot breme. Meni pa je to v veselje, v bistvu je to del moje službe. Mislim, da ima šport pomembno mesto v družbi, da ni kar tako, da te plačajo zato, da poganjaš kolo. To ni res!

Saj nisem plačan zato, da bi gonil s 425 vati namesto 410. Bistvo vsega tega je, da si vzor ljudem, da se vedeš temu primerno, da te to veseli. Meni je v veselje, če lahko nekoga motiviram, da sede na kolo in prekolesari 50 km in naredi nekaj dobrega zase.

Eno je, če ti to ugaja zato, ker te drugi poveličujejo, ti rečejo, kako si ti dober, no, meni ni do tega, drugo pa je, če si ponosen na to, da si komu vzor, še posebej mladim, ki v tebi najdejo tisti košček motivacije, ki jo potrebujejo zato, da lahko nekaj iztisnejo iz sebe.

Lepo je, ko vidiš, da so ljudje veseli, ker se lahko identificirajo s tabo in zelo pomembno se mi zdi, da tudi ta del svoje službe opravljaš z veseljem.

Je v tujini tega druženja z navijači veliko? Ja, še posebej v Belgiji in Italiji so čisto nori na kolesarje. Seveda je odvisno tudi od tega, kakšna osebnost je športnik, od tega je namreč odvisno, ali te spoštujejo in navijajo zate.

Na podlagi videnega bi rekla, da vas ljudje izjemno spoštujejo. Ja, mislim, da ja. Vesel sem, ko vidim zadovoljne ljudi. Ko nekomu podariš odslužen trak ali bidon in ko vidiš, koliko mu to pomeni …

Prej ste omenjali vzornike, ste si tudi vi katerega od kolesarjev vzeli za zgled? Vzornikov nisem imel, v vsakem sem našel tisto, kar je bilo dobrega in če mi je bilo kaj všeč, sem sam storil podobno.

Kako bi opisali svojo vlogo v ekipi Cannondale? Kot naložbo v prihodnost. Moja vloga je, da dvignem raven kolesarjenja, da naberem čim več izkušenj, zato da bom čez nekaj let, ko bom zrel za vrhunske rezultate, že vsega vajen. Običajno je tako, da se pri 24 letih prvič znajdeš na Giru, in to v vlogi kapetana, kar ni ravno normalno, no, jaz bom do takrat na lastni koži izkusil že marsikaj. Približno bom vedel, kaj me čaka, kako bom odreagiral. V klubu računajo, da bi to lahko bila zmagovalna kombinacija. Ampak bolj kot rezultati mi je pomembno to, da se imam lepo in da z ljudmi, ki me obkrožajo, lepo ravnam. Da sem zadovoljen jaz in drugi in da delam tako, kot sam mislim, da je prav.

(Nekdo si v bližini odpre pivo, kar sproži logično vprašanje ... Pijete pivo? Pa kaj je z vami? (smeh) Alkohol sem prvič pil na krstu kolesarskih novincev. Že leto dni prej sem povedal, da v tem ne bom sodeloval in še dva dni pred krstom intenzivno razmišljal, kako naj se mu izognem. Skoval sem strategijo, mislim sem, da je najbolje, da prvi kozarec vina spijem in s tem končam. Na eks sem spil kozarec vina in vse šokiral. Mislili so, da sem jih ves ta čas zavajal z izmikanji, v resnici pa sem največji alkoholik. No, resnica je, da pred tem še nikoli nisem spil niti decilitra vina.

Spiti bi moral še kaj, meni pa se je vrtelo že od prvega kozarca. Razmišljal sem, kaj bi storil, nakar mi je veliki Ivan Basso priskočil na pomoč. Odpeljal me je v drug prostor in predlagal, naj se delam vsega nesrečnega, naj se kar zjokam, nakar mi bo on prinesel kozarec borovničevega soka, jaz pa naj se delam, da je vino, spijem do dna, potem pa me bodo kolegi pustili pri miru. No, in res je bilo tako.

Vemo, da ste precej natančni glede prehrane. Se tudi v Italiji držite svojih pravil? Ja, nič ne komplicirajo.

Pravite, da vam je na kolesu lepo. Ste se imeli tudi danes na klancu s povprečnim 9-odstotnim naklonom lepo? No, lahko ni nikoli, še posebej, če nagaja slabo vreme, če pride do padca, če dežuje, pada sneg, šefi pa še kar hočejo, da gonimo kolo, da greš dvakrat na teden do konca, ampak meni je to všeč.

Tudi če bi delal v pisarni, bi popoldne s kolesom skočil na Jošt in šel do konca. A ni lepše, da grem lahko dopoldne na Jošt, popoldne pa opravim še en trening, ker pač prvi ni bil dovolj?