Druga kariera
Nedelja, 17. 10. 2021, 19.12
3 leta, 1 mesec
Druga kariera (232.) – Vinko Polončič
Ljubljančan, ki je utiral pot, o kateri so generacije lahko zgolj sanjale #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,15
Vinko Polončič je bil prvi Slovenec po drugi svetovni vojni, ki mu je uspelo prodreti v profesionalni kolesarski klub. V italijanskem moštvu Malvor - Bottechia je preživel dve sezoni.
"Če bi imel prvo leto med profesionalci malo več sreče, bi lahko zmagal na treh, štirih dirkah in bi se moja kariera odvila povsem drugače," pravi 64-letni Ljubljančan Vinko Polončič, prvi Slovenec, ki mu je kljub številnim preprekam v tistih časih uspel prehod med kolesarske profesionalce. V Pazinu, kjer zaradi dela in zasebne sreče živi že 17 let, smo se pogovarjali o njegovih tekmovalnih letih, ovirah, ki jih je moral preskočiti, preden je podpisal pogodbo s profesionalnim kolesarskim klubom, in razcvetu slovenskega kolesarstva, ki pa ima eno težavo.
V 232. zgodbi rubrike Druga kariera predstavljamo zgodbo Vinka Polončiča, prvega slovenskega in jugoslovanskega kolesarja, ki mu je v obdobju stroge delitve na vzhodni in zahodni blok, uspelo prestopiti med kolesarske profesionalce. Za italijanski kolesarski klub Malvor - Bottecchia je vozil v sezoni 1983 in 1984 in če bi se mu stvari bolje sestavile, bi bilo njegovo življenje lahko precej drugačno.
S kolesarstvom se ukvarja že vse življenje. Resneje od 16. leta, še prej se je kot športni talent poskušal v nogometu, teku, celo smučarskih skokih ... Še danes se spomni, da je njegov osebni skakalni rekord 15 metrov, ki ga je na skakalnici v Mostecu skočil z navadnimi alpskimi smučmi.
Na kolesu je hitro napredoval. Že na svoji četrti dirki med mladinci je zmagal, in to s štiriminutno prednostjo. Iz ljubljanskega Odreda se je preselil v Astro, nato pa je njegov napredek ustavila bolezen. Zdravniki so mu diagnosticirali zlatenico, ki ga je za leto in pol oddaljila od kolesa. Konec leta 1973 in vse leto 1974 je moral preležati. Držati se je moral stroge diete in mirovati. Na kolo se je vrnil v zadnjem letu, ko je še lahko nastopal za mladince.
Po služenju vojaškega roka se je pridružil Rogu, nato pa mu je leta 1983 uspel veliki met. Postal je prvi Slovenec in Jugoslovan, ki je podpisal pogodbo s profesionalno kolesarsko ekipo. V italijanski ekipi Malvor - Bottecchia je preživel dve sezoni, zatem pa zaradi težav s kolenom in prenasičenosti s kolesarstvom kariero sklenil že pri 28 letih. Sledilo je obdobje trenerskega dela, vmes je v jugoslovanski reprezentanci deloval kot trener in selektor za ekipni kronometer, pozneje se je poskusil tudi v reliju. O tem in še marsičem se je razgovoril med našim obiskom v Pazinu, kjer živi že 17 let.
Ko ste se leta 2004 zaradi trenerskega dela preselili v Pazin, ste vedeli, da boste tukaj v osrčju hrvaške Istre tudi ostali?
Ne, kje pa. Mislil sem, da bom ostal dve leti, potem pa sem tukaj našel še življenjsko sopotnico in ostal.
V Pazin sem se preselil zaradi dela. Leta 2004 sem prevzel podmladek kolesarske ekipe Kamen, kjer sem najprej delal s pionirji in kadeti, pozneje pa sem prevzel ves pogon ekipe, ki se je pozneje preimenovala v Meridiana Kamen Team. Prva leta smo delali zelo dobro, imeli smo kakovostne kolesarje in dobre rezultate, zadnja leta pa zaradi slabših finančnih razmer, lani tudi zaradi korone, preživljamo težje čase.
"Letos sem hodil po šolah, da bi privabil koga v naše vrste, in veste, koliko otrok se je prijavilo? Niti eden!"
Je med Hrvati kaj zanimanja za kolesarstvo?
Ne, med mladimi ni nobenega zanimanja, tudi rekreativno kolesarstvo se je malo ustavilo. Letos sem hodil po šolah, da bi privabil koga v naše vrste, in veste, koliko otrok se je prijavilo? Niti eden!
Poleg tega niti nimamo materiala, da bi jim ponujali na primer brezplačne drese in jih oprostili plačila kotizacije.
Tukaj v Pazinu največ pomeni nogomet, izstopajo pa tudi v balinanju. Balinarji iz Pazina igrajo v prvi ligi …
Sam sem tudi selektor hrvaške članske kolesarske reprezentance in žal ugotavljam, da nimamo niti toliko kolesarjev, da bi sestavili dobro ekipo šestih, sedmih kakovostnih kolesarjev, s katerimi bi se lahko udeležili večjih tekmovanj.
Edino upanje hrvaškega kolesarstva je Fran Miholjević, sin Vladimirja Miholjevića, organizatorja dirke po Hrvaški, ki zdaj dirka v Italiji, dva kolesarja, Viktorja Potočkija in Carla Juriševića, pa imamo še v ljubljanski ekipi Gusto Santic, in to je to.
"Mislil sem, da bom v Pazinu ostal dve leti, potem pa sem tukaj našel še življenjsko sopotnico in ostal."
Kako je bilo v vaših zlatih tekmovalnih časih? Je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja Slovence zanimalo kolesarstvo?
Da, zelo. Še posebej v Kranju, ki je bil pri tem zelo specifično mesto. Če si zmagal na ulicah Kranja, si bil tako ali tako kralj.
Sicer pa mislim, da si je naša generacija začela utirati pot na mednarodna tekmovanja, tudi na olimpijske igre.
Leta 1980 smo skupaj z Bojanom Ropretom, Bojanom Udovičem in Brunom Bulićem iz Pulja – samo mi štirje smo zdržali brutalne treninge, kandidatov je bilo precej več – na olimpijskih igrah v Moskvi v ekipni vožnji na čas na 100 km osvojili osmo mesto.
Če bi nam uspelo obdržati formo z balkanskih iger v Kranju mesec ali dva prej, kjer smo dosegli olimpijsko normo in smo 100 km prevozili pod dvema urama (1.59:55), bi bili zagotovo v igri za medalje. Tako pa je čas dve uri in sedem minut zadostoval za 8. mesto, kar je še vedno dober rezultat.
K našemu uspehu je kot selektor največ pripomogel Franc Hvasti, ki je v ekipo pripeljal trenerja Toma Koprivnjaka, ta nas je uril po rusko. To pomeni trening, trening in še enkrat trening.
Za sam vrh nam je vedno malo zmanjkalo. Največja težava, ki smo jo imeli kolesarji iz vzhodnega bloka, je bil material. Sicer pa sem sam že takrat govoril, da bom prvi slovenski kolesarski "profi" in da grem v tujino.
"Že takrat sem govoril, da bom prvi slovenski kolesarski 'profi' in da grem v tujino."
Menda se je to okolici zdelo skrajno smešno in nemogoče?
Da, še novinarji so se mi smejali. Nikomur pred menoj namreč ni uspelo, pa so bili odlični kolesarji.
To so bili povsem drugi časi. Svet se je delil na vzhod in zahod in tudi v športu so bile delitve. Mi, v nekdanji Jugoslaviji, pa smo se znašli nekje vmes, nismo bili ne na levi ne na desni.
Takrat je veljalo, da nogometaši pred 28. letom ne smejo prestopiti v tuje klube, in v kolesarski zvezi Jugoslavije so to pravilo kar nekako povzeli. Sam pa sem se že takrat zavedal, da me pri 28 letih nihče ne bo vzel v dobro ekipo, zato sem vedel, da se mora prestop zgoditi čim prej.
"Med mladimi na Hrvaškem ni nobenega zanimanja za kolesarstvo, tudi rekreativno kolesarstvo se je malo ustavilo. Letos sem hodil po šolah, da bi privabil koga v naše vrste, in veste, koliko otrok se je prijavilo? Niti eden!"
Prek zastopnika uvoznika koles Bottechia sem vzpostavil stik s profesionalno ekipo Malvor - Bottechia, se nato srečal z direktorjem in se dogovoril za sodelovanje.
Direktorja je zanimalo samo to, na koliko dirkah sem zmagal v Italiji, medtem ko mu nastop na olimpijskih igrah ni pomenil nič. No, povedal sem, da sem zmagal na italijanski dirki Trofeo Tricolori, kar je takoj preveril s telefonskim klicem.
Vprašal me je, koliko denarja hočem, pa nisem znal odgovoriti. Spomnim se, da sem takrat spraševal hokejiste, kakšni so zaslužki v tujini, pa mi je veliko ljudi reklo, da me bodo tako ali tako dodatno plačali na roko.
V kolesarstvu je tako, da so določene minimalne plače, ki ti jih morajo izplačati za sezono, takrat je bila spodnja meja 12 milijonov lir, kar je pomenilo štiri mesečne plače … Kar je bil lep denar, plus nagrade. Tako sem hitro dobival 15 milijonov lir.
Vinko s sinom Gregorjem Polončičem, nekdanjim hokejskim reprezentantom
Največji dosežki Vinka Polončiča:
5x državni prvak Jugoslavije v različnih disciplinah
2. mesto na dirki po Jugoslaviji
1. mesto na dirki po Liechtensteinu (1979)
2. mesto v etapi dirke Giro di Puglia in 3. mesto v skupnem seštevku dirke (1983)
8. mesto v ekipnem kronometru na 100 km na olimpijskih igrah v Moskvi (1980)
2x 10. mesto v etapi Dirke po Italiji (1983, 1984)
Kako drugačno je bilo takrat kolesarstvo?
Zelo drugačno. Takrat so bili glavni zvezdniki kolesarstva Francesco Moser, Bernard Hinuault, Sean Kelly, Stephen Roche in oni so bili tisti, ki so držali nadzor nad glavnino. Ni bilo tako kot danes, ko si vsak mlad kolesar upa skakati pred uveljavljena imena …. Takrat si se jim umaknil, spoštovanje oziroma riguardo, kot temu rečejo Italijani, je bilo drugačno. Naš kapetan je bilo Mario Beccia, leta 1983 je bil na Giru 4. v skupnem seštevku, in vse smo delali za to, da smo ga zaščitili.
Med profesionalci je bilo drugače tudi to, da so bile etape precej daljše kot na amaterskih dirkah in da je bilo veliko sprememb ritma. Iz počasne vožnje v ekstremno hitro, teh prehodov je bilo ogromno.
"Naš kapetan je bil Mario Beccia in vse smo delali za to, da bi ga zaščitili."
Kako ste zadovoljni s svojo kariero?
Če bi imel prvo leto med profesionalci malo več sreče, bi lahko zmagal na treh, štirih dirkah in bi se moja kariera odvila povsem drugače.
Leta 1983, v svoji prvi sezoni med profesionalci, sem se na etapni dirki Giro de Puglia odločil za samostojen napad, a me je dva kilometra pred ciljem prehitel en kolesar in sem bil drugi. Takrat so me na večerji oštevali, da bom moral, če še enkrat dirkam na svoj rezultat, takoj domov. Pokazali so mi, da to ni moja vloga, da sem v ekipi zato, da pomagam, ne da zmagujem. Dirko sem takrat v skupnem seštevku končal na 3. mestu, in to brez pomoči moštvenih kolegov. Če bi mi pomagali, bi lahko celo zmagal v točkovanju gorskih ciljev …
Tudi na Giru bi lahko zmagal v etapi, tako pa sem bil dvakrat deseti. Tudi na dirki po Romandiji bi bil leta 1983 lahko uspešen, pa sem na ovinku tako pridrvel, da me je vrglo, in dober rezultat je splaval po vodi.
Dvakrat ste nastopili na Giru. Bili ste prvi Slovenec, ki je nastopil na rožnati pentlji. Ste se zavedali posebnosti trenutka?
Ne. Ko sem leta 1983 kot prvi Slovenec štartal na Dirki po Italiji, se mi to ni zdelo nič posebnega, danes pa na to gledam precej drugače. To je bil pomemben dogodek.
Kako se spomnite naporov tritedenske dirke?
Spomnim se, da sem bil prvih 10 etap na prvem Giru zelo dober, potem pa na krompir in kruh ni več šlo. Na koncu sem osvojil 72. mesto. Enostavno ni bilo več pravega goriva. S kruhom in vodo pa na Giru nisi mogel zmagati.
Kaj pa danes?
Danes je seveda vse drugače. Skrb za prehrano je drugačna, oprema je povsem drugačna, kolesa so precej lažja, v mojih časih smo lahko o merilcih moči samo sanjali, skratka vse se je spremenilo. Tudi etape so krajše.
V enem od intervjujev ste dejali, da ste v ekipi imeli zdravnika, ki pa z vami ni imel veliko dela, nekaj minut na dan, medtem ko se je pri vašem kapetanu vsak dan zadržal po eno uro. Ste takrat spraševali zakaj, kaj se dogaja?
Smo spraševali. Takrat se je vedelo, da se je veliko kolesarjev odločalo za posebno pomoč zdravnikov, ki so ti pripravili poseben načrt dela, ki je prinašal rezultate.
To so bile izjemno drage stvari. Za to bi moral odšteti 10 milijonov lir! Česa takega si sam niti ne bi mogel privoščiti.
So pa v tistih časih na dopinških kontrolah iskali samo anabolike in psihostimulanse, medtem ko sem pozneje izvedel, da so nekateri že takrat uživali eritropoetin (EPO), vendar mene to nikoli ni zanimalo.
Moj doping je bil trening, res smo garali.
In zanimivo, spomnim se, da sem bil na svojem prvem Giru trikrat na dopinški kontroli, pa sem bil šele 70. v skupnem seštevku, z uro zaostanka za najboljšimi. Ne vem, zakaj so se takrat spravili ravno name.
Ste imeli v vaših časih radijske povezave?
Ne, kje pa! Jaz bi jih tudi danes ukinil. Morda boste rekli, da sem staromoden (smeh, op. p.), ampak tako je moje mnenje. Naj kolesarji malo razmišljajo, namesto da vozijo kot roboti. Zdaj sta v avtu dva direktorja – eden vozi, drug pa preračunava in kolesarjem daje smernice.
Bi rekli, da ste izkoristili svoj kolesarski potencial?
Ne, bolje bi bilo, če bi bil rojen v Italiji. Če bi takrat vedel, kar vem zdaj, bi se čim prej preselil v Italijo, zagotovo bi me kakšna družina vzela k sebi.
Italija je bila včasih meka za kolesarstvo. Vsi iz evropskih držav so hodili v Italijo. Italija je imela 14 ekip, kar je neverjetno. Imeli so vse, od dirk do najboljše opreme.
V času, ko sem dirkal za italijansko moštvo, smo vozili na dirkah Liege–Bastogne–Liege, Valonska puščica in Milano–Sanremo, medtem ko jih Tour takrat ni zanimal. Edina tritedenska dirka, ki jim je kaj pomenila, je bil Giro. Če si zmagal na Giru, potem si bil kralj, jaz pa sem imel najraje dirko Milano–Sanremo.
Se še spomnite prvega nastopa na Giru?
Da, spomnim se, da smo imeli dva kombija in dva avta, kar zadeva navijače, pa je bilo noro. Ogromno ljudi je bilo ob cestah. Moja nekdanja žena in sin (nekdanji hokejski reprezentant Gregor Polončič, op. a.) sta me prišla pogledat, ko je bil cilj v Gorici.
So slovenski mediji poročali o vašem nastopu na Giru?
So. Sicer je bilo vedno nekaj zamika … O kolesarstvu so še posebej veliko pisali v Sportskih novostih.
Tudi o olimpijskih igrah v Moskvi se je veliko pisalo. Leta 1980 ste bili Slovenci v olimpijski odpravi v manjšini. Ste se kdaj počutili manjvredne?
Ne, sem pa to občutil leta 1991, na sredozemskih igrah v Atenah, kjer sem bil kot selektor jugoslovanske kolesarske reprezentance za kronometer na 100 km, v Sloveniji pa se je začela osamosvojitvena vojna.
Takrat smo se Slovenci odločili, da v znak protesta ne bomo tekmovali in da bomo namesto tega odpotovali domov. Olimpijski komite Jugoslavije, kjer so sicer sprva trdili, da v Sloveniji ni vojne, da gre samo za vajo JLA, nam je ponudil, da nam dajo letalske vozovnice za relacijo Atene–Beograd, a tega nismo želeli sprejeti. Nihče ni vedel, kako bomo iz Srbije sploh lahko odpotovali domov. Tako smo zbrali denar, z Rajmondom Debevcem sva šla kupit letalske vozovnice za Dunaj.
Takrat je bila velika senzacija, da so Slovenci zapustili igre. Z nami je odpotoval tudi zdaj že upokojeni novinar Rajko Dolinšek, ki je rekel, da gre z nami domov, saj če nas ni na igrah, potem nima o čem poročati.
Skratka, na Dunaju nas je takrat pričakal pokojni Marko Elsner in nam uredil vozovnice za vlak do Celovca, kjer smo pri zamejskih Slovencih prenočili in naslednji dan z vlakom odpotovali v Ljubljano.
Pozneje sem odstopil s funkcije selektorja jugoslovanske reprezentance in tako se je moja reprezentančna kariera končala.
Nekaj let potem nisem bil prisoten v kolesarstvu, sem pa medtem zajadral v reli vode. Prvo leto sem dirkal sam, najprej z jugom, potem s suzukijem, nato pa sem bil šest let sovoznik, eno tudi sovoznik Andreja Jereba, s katerim sva osvojila naslov državnih prvakov v formuli dva, v avtu z dvojnim pogonom.
Nato sem se vrnil v kolesarstvo, najprej v klub Astra, potem pa sem prevzel člansko ekipo Savaprojekta, kjer smo dosegali solidne rezultate, a je ekipa zaradi finančnih težav po dveh letih ugasnila. Od leta 2004 sem v Pazinu.
Polončič napoveduje, da bo Matej Mohorič naslov svetovnega prvaka osvojil tudi v članski konkurenci. Do zdaj je mavrično majico svetovnega prvaka oblekel že dvakrat, med mladinci in mlajšimi člani.
Kako gledate na trenutni razcvet slovenskega kolesarstva?
Neverjetno. Trenutno živimo v res neverjetnem obdobju.
Matej Mohorič bo zagotovo svetovni prvak, o tem sem prepričan, on je rojen za enodnevne dirke, dirka z glavo, Pogačar kar ne neha presenečati in takega bomo težko še kdaj našli. Tudi Roglič je odličen in upam, da mu enkrat uspe osvojiti Tour, me pa bolj skrbi, kaj imamo v ozadju, pri tem stanje nekoliko šepa, in kdo bo novi selektor.
Dejstvo je, da bo Andreja Hauptmana zelo težko nadomestiti. Zelo je sposoben, bil je odličen kolesar in dobro zna usklajevati komunikacijo.
Koga vidite v selektorski vlogi?
Mislim, da bi selektorsko vlogo moral prevzeti nekdo mlajši … Trenutno res ne vem. Štangelj in Hvastija vloge verjetno ne bi prevzela, drugih pa trenutno v tej vlogi ne vidim.
