Sreda, 6. 1. 2021, 6.14
3 leta, 3 mesece
Intervju: Luka Pibernik ob koncu kolesarske kariere
"Če bi me kot 15-letnega mulca kdo vprašal ..."
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,54
2
Slovenski kolesar Luka Pibernik, ki je po sili razmer pri 27 letih zaključil športno kariero, je v pogovoru za Sportal spregovoril o iskanju novih kariernih poti, najlepših trenutkih, davku kolesarstva in prezgodnjemu proslavljanju "zmage" na Dirki po Italiji. 27-letnik iz Suhadol pri Komendi, ki je zadnje štiri sezone nosil dres ekipe Bahrain-Merida oz. Bahrain-McLaren je bil nepogrešljiv člen slovenske kolesarske reprezentance.
Luka Pibernik je na prvi dan novega leta napovedal konec kolesarske kariere.
Luka Pibernik je svojo kolesarsko pot začel pri Radenski, kjer je vozil med leti 2012 in 2014. Leta 2013 je še kot najstnik zmagal na cestni dirki državnega prvenstva in pritegnil pozornost klubov na najvišji ravni.
Dve leti pozneje je dres državnega prvaka oblekel še drugič, istega leta pa prestopil tudi v klub svetovne serije Lampre-Merida. Kot kolesar Lampre-Meride in kasneje Bahrain-Meride ter lani Bahrain-McLarna je 13-krat nastopil na največjih petih enodnevnih dirkah in štirikrat na tritedenskih dirkah.
V dresu slovenske reprezentance je na svetovnih prvenstvih nastopal vse od leta 2015, tako kot v klubu pa je bil večino časa zvesti pomočnik najboljšim. Leta 2012 je na svetovnem prvenstvu do 23 let zasedel 5. mesto, 2016 pa zmagal na etapi dirke najvišje ravni, Eneco Toura, kar je največji uspeh njegove kariere.
A še bolj kot po rezultatih si bo kolesarska leta zapomnil po ljudeh in izredni dinamiki kolesarskega življenja. Pibernik se je za konec kariere odločil po sili razmer, potem ko mu pri Bahrainu niso ponudili nove pogodbe. Kaj si želi početi v prihodnje?
Novo leto ste začeli z objavo na družbenih omrežjih, kjer ste sporočili, za zaključujete kolesarsko kariero. Kako se počutite po tem, ko ste tudi javno objavili, da je čas za kolesarsko slovo?
Tako tako, en dan bolje, drug dan slabše. Sem pa v glavi že preklopil.
Kako dolgo ste že vedeli, da vam pri Bahrain-McLarnu oz. po novem Bahrain-Victoriusu ne bodo podaljšali pogodbe?
Že nekaj časa, lansko jesen. Iskal sem možnosti drugje, a ničesar nisem našel in to je to.
Mislite, da je to tudi ena od posledic pandemije in varčevanja, povezanega z njo?
Težko rečem, nimam podatkov iz prve roke.
Ste v tem času potrkali že na kakšna druga vrata, ste razmišljali, kaj bi počeli zdaj?
Ne še, naprej moram sam pri sebi dobro moram razmisliti, kaj si želim. Imam še kar nekaj časa … Želim se pravilno odločiti.
Z moštvenimi kolegi iz ekipe Bahrain-McLaren na lanskem državnem prvenstvu. Od leve proti desni so Jan Tratnik, Luka Pibernik, Matej Mohorič, Grega Bole in Domen Novak.
Bi si želeli ostati v kolesarstvu?
Če bi se našlo kaj pametnega in bi mi bilo všeč, da. Da pa bi silil na vrat na nos nekam, pa ne bi. Če se bo pokazalo kaj zanimivega, bom to sprejel z obema rokama.
Kolo se vam ni zamerilo?
Če sem povsem iskren, moram reči, da od zadnje dirke konec oktobra še nisem sedel na kolo. No, tudi vreme ni bilo ravno najbolj primerno za kolo in glede na to, da sem se dolga leta moral voziti v vseh razmerah, mi zdaj kolesarjenje v slabem vremenu niti ne diši.
Pibernik na enodnevni klasiki Strade Bianche leta 2019.
Na Dirki po Italiji leta 2017.
Boste eden izmed tistih, ki hodijo na rekreativne dirke?
(smeh) To pa 100-odstotno ne! Tekmovanj ne potrebujem več, svoje tekmovalne ambicije sem že izživel … Bom pa še vedno "športal". Mogoče manj na kolesu, me pa zanimajo tudi ostali športi. Rad grem v hribe, smučam, tečem na smučeh …
Tek na smučeh je letos kar uspešnica …
Res je, na ta način sem treniral že pred leti. Zdi se mi, da sem na ta način lahko v zelo kratkem času naredil ogromno za kondicijo. V tek na smučeh me je vpeljal stric, nekje pri osmih letih, še preden sem se začel resneje ukvarjati s kolesarstvom, tako da imam vsaj približno dobro tehniko.
Leta 2013, pri 19 letih, je prvič oblekel dres državnega prvaka v cestni vožnji.
Kako ste sicer zadovoljni s svojo kariero? Ste izpolnili svoja pričakovanja ali ste si želeli iztržiti več?
Če bi me kot 15-letnega mulca vprašali, če bi kdaj vozil v World Touru ali če bi kdaj dirkal na Dirki po Franciji in svetovnih prvenstvih, bi takoj podpisal. Mislim, da moram biti s svojo kariero več kot zadovoljen.
Katero obdobje vam je ostalo v najlepšem spominu, kdaj ste najbolj uživali na kolesu?
Užival sem v vseh obdobjih, stalno se je dogajalo nekaj novega. Najbolj mi je seveda v spominu ostal prestop v WorldTour, v ekipo Lampre-Merida (2015), saj je bilo vse na povsem drugem nivoju kot prej.
Spomnim se, da sem komaj čakal na dirke. Še danes se spomnim svoje prve dirke v Argentini …
Pibernik je bil vse od leta 2015 reden član slovenske reprezentance na svetovnih prvenstvih. Fotografija je z njegovega zadnjega prvenstva v Imoli.
Kaj boste najbolj pogrešali? To je bilo verjetno povsem drugačno življenje, stalno na poti, drugi so skrbeli za vas …
Najbolj bom pogrešal prijatelje … S temi fanti sem preživel po 200 dni na leto, zdaj pa bo uspeh že, če jih bom videl enkrat ali dvakrat na leto.
Pogrešal bom seveda tudi vso dinamiko tega življenja … Po eni strani sem se tega že nekoliko naveličal, po drugi pa se zavedam, da bom že čez mesec ali dva vse skupaj zelo pogrešal. Bomo videli, kaj se mi bo takrat pletlo po glavi …
Tudi sezono 2016 je odpeljal v dresu državnega prvaka. Fotografija je z dirke Tour Down Under v Avstraliji leta 2016.
Kaj bi rekli, da ste odnesli od kolesarstva? Prav gotovo ste se naučili italijanskega jezika, prepotovali lep kos sveta …
Res je, pa discipline in odgovornosti. Ogromno sem se naučil. Mislim, da je kolesarstvo šport, ki te postavi na realna tla in ti pokaže, da brez trdega dela in odrekanja prav daleč ne boš prišel.
Kako gledate na pravi razcvet slovenskega kolesarstva? Na prvih dveh mestih lestvice Svetovne kolesarske zveze kraljujeta slovenska kolesarja Primož Roglič in Tadej Pogačar … Se je to kakorkoli odražalo tudi znotraj same karavane?
Že od obdobja Valjavca, Hvastije in Hauptmana smo bili Slovenci znani kot odlični kolesarji in dobri fantje. Že od nekdaj smo bili v kolesarstvu zelo cenjeni in spoštovani. Zdaj je tega še več in na višji ravni.
Mislim, da se vseeno premalo poudarja, da imamo trenutno prvega in drugega kolesarja sveta. To bo težko še kdaj ponoviti, čeprav upam, da se bo, je pa na taki ravni zagotovo težko vztrajati daljše obdobje.
Ali spremljate, koliko je v ozadju še kolesarskega podmladka?
Spremljam, kot pravi Miha Koncilija (vodja mladinskega pogona pri KD Rog, op. a.), je trenutno zelo veliko zanimanje za kolesarstvo, kar me zelo veseli.
Upam samo, da je med njimi tudi kakšen nov Tadej ali Primož. Je pa dejstvo, da je za uspeh treba imeti pravo glavo in vse početi stoodstotno, le tako lahko prideš do priložnosti na Touru ali Tour celo zmagaš.
Kdo je v vaši karieri pustil največji pečat? Morda Marko Polanc, vaš dolgoletni trener?
Zagotovo. On mi je dal prave smernice in pot, da sem videl, da sem zmožen prestopa na višjo raven, kar mi je z njegovo pomočjo in pomočjo Andreja Hauptmana tudi uspelo. Onadva sta najbolj zaslužna za to, da sem začel verjeti vase. Pa seveda Miha Koncilija.
S trenerjem Markom Polancem, očetom še enega vrhunskega kolesarja Jana Polanca.
Leta 2013, pri komaj 19 letih, ste osvojili svoj prvi naslov državnega prvaka med člani, pa dve leti pozneje še drugega. Je bil to za vas pomemben mejnik?
Zagotovo. Vsaka zmaga ti ostane v spominu, še posebej meni, ki sem jih imel bolj malo. Če pogledam za nazaj … Za mano so zelo lepi trenutki, nepozabni.
Kateri rezultat vam največ pomeni?
Zagotovo zmaga na Eneco Touru leta 2016 (predhodnici etapne dirke BinckBankTour, op. a.), ker gre za zmago na dirkah svetovne serije.
Intervju po etapni zmagi na Eneco Touru:
Kaj se je zgodila leta 2017 na Dirki po Italiji, kjer ste na 5. etapi krog prehitro slavili etapno zmago. Kaj je šlo takrat narobe?
Več stvari je šlo narobe. Radijske povezave so prenehale delovati pa tudi števec mi ni pravilno deloval. Moja naloga je bila, da Vincenza Nibalija pripeljem do krožišča na prvih petih pozicijah, kar mi je tudi uspelo, žal pa mi je ušlo iz glave, da je pred nami še en krog in zgodilo se je to, kar se je.
Ste se takrat naposlušali zbadljivk na vaš račun?
V bistvu sem takrat dobil podporo s strani številnih italijanskih navijačev. Priznam, bilo mi je res neugodno, no, prav sram me je bilo, a sem hitro ugotovil, da ljudje spoštujejo tiste, ki se trudijo in si želijo dobrega rezultata, pa hkrati tudi razumejo, da vsi delamo napake …
Kot mi je bilo po eni strani nelagodno, sem na koncu videl, da ljudje razumejo, da se napake dogajajo in so me tudi uspeli potolažiti.
Kaj boste počeli do naslednje kariere, kako boste prebrodili dneve, ko boste imeli krizo … Bo šport tudi tokrat vaš rešitelj?
Najbrž res, že zdaj grem vsak vikend v hribe. Za zdaj je to še vedno glavni ventil za prečiščevanje glave …
2