Sreda, 8. 2. 2023, 4.00
1 leto, 2 meseca
spomin na 8. februar 2013 in uvrstitev slovenske reprezentance na olimpijske igre
Deset let od uspeha, o katerem so sanjale generacije
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,09
Pred desetimi leti so si slovenski hokejisti prvič v zgodovini samostojne države priigrali olimpijske igre.
Danes mineva natanko deset let, odkar se je slovenska hokejska reprezentanca prvič v zgodovini samostojne države uvrstila na olimpijske igre. "Težko je pojasniti, a v zraku, v slačilnici je bilo mogoče čutiti, da nam bo uspelo. Res smo verjeli." "Bili smo prava ekipa, klapa. Naš trud in želja sta bila poplačana." To je le nekaj spominov dveh tedanjih reprezentantov, Tomaža Razingarja in Roberta Kristana, s katerima smo podoživeli 8. februar 2013, ko je v Vojensu pozno zvečer donela Zdravljica.
"Generacije so sanjale, nam je uspelo," se je 8. februarja 2013 po zgodovinski zmagi nad Danci, s katero so si Slovenci priigrali premierno uvrstitev na olimpijske igre, veselil takratni kapetan reprezentance Tomaž Razingar.
Olimpijske igre. Sanje vsakega športnika. Tudi slovenskih oklepnikov. Ti so dolgo sanjali o nastopih na tekmovanju pod petimi krogi, kjer ima "dovoljenje za igranje" ob gostitelju le hokejska smetana. A sanje se, če si dovolj vztrajen, pogumen in če res verjameš, lahko uresničijo. To je na svoji koži v Hamletovi deželi na Prešernov dan pred desetimi leti z zmago nad Dansko občutila triindvajseterica predanih fantov, ki ji je poveljeval Matjaž Kopitar.
Ko besede niso le puhlice
Slovenijo je v Vojensu vodil zdajšnji selektor Matjaž Kopitar.
Četrtega februarja 2013 se je na Bledu zbrala slovenska hokejska falanga. Ekipa, manjkala sta NHL-ovca Anže Kopitar in Jan Muršak, je prekipevala od optimizma. Težko je opisati ozračje, ki je vladalo tisti ponedeljek v gorenjskem biseru, a resnično se je zdelo, da besede v slogu "Uresničili bomo sanje iz leta 2010", "Ne gremo le igrat, ampak zmagat", "Če kdaj, potem zdaj" niso bile le puhlice.
Kemija, samozavest, odločnost so krasile izbrano vrsto, ki so ji na poti do Sočija nasproti stali Belorusi, Danci in Ukrajinci. Največji nevarnosti sta bili prav prvi dve reprezentanci, v prid Dancem je govorilo še prizorišče olimpijskih kvalifikacij, Vojens. Slovenci so premagali vse nasprotnike.
Danci so imeli vse pripravljeno za slavje, a ...
Slovenci so najprej premagali Beloruse, nato pa na odločilni tekmi strli še Dance.
Za uvod so na kolena spravili Belorusijo, ki je bila do zadnjega oborožena z igralci iz Kontinentalne hokejske lige – kar 18 KHL-ovcev je imela, odločilna pa je bila druga tekma s Skandinavci, po kateri so si Kopitarjevi izbranci že priigrali Soči.
Pisal se je 8. februar 2013, ko smo v domovini obujali spomine na največjega domačega pesnika Franceta Prešerna, Zdravljica pa je ta dan 1.400 kilometrov od slovenske prestolnice donela v čast enega od največjih uspehov slovenskega hokeja.
Slovenci so pozno zvečer stopili na ledeno ploskev SE Arene v Vojensu, v kateri je pet tisoč gledalcev čakalo zmago domačih hokejistov. A Dancem se pred tekmo niti sanjalo ni, da med slovenskima vratnicama stoji izjemno razpoloženi Robert Kristan (zaustavil je 37 strelov od 38) in da je to večer, ko David Rodman svojih priložnosti ne bo izpustil iz rok.
Prizor po veliki zmagi 8. februarja 2013
Odločilna je bila druga tretjina, v kateri je takrat 29-letni napadalec načel dansko mrežo, domačini so po 43 sekundah izenačili, a je Rodman pred iztekom drugega dela udaril še drugič in postavil končnih 2:1.
Malce pred polnočjo je zaigrala Zdravljica, čustva so lahko privrela na plano. Ta večer so jokali tudi na videz najmočnejši oklepniki.
Deset let pozneje se ga spominjamo skupaj s takratnim kapetanom Razingarjem in prvo vratarsko violino Kristanom.
"Nismo samo govorili, ampak smo res verjeli"
"Res lepi spomini. Močno se spomnim, pa čeprav je težko pojasniti, a v zraku, v slačilnici je bilo mogoče čutiti, da nam bo uspelo. Nismo samo govorili, da gremo po olimpijske igre, ampak smo v to res verjeli. Skupina posebnih fantov, še danes to verjamem, si je to zaslužila z leti dela, odrekanja. Vse skupaj se je gradilo nekaj let, tam pa nadaljevalo in nadgradilo. Ekipa je bila zelo homogena, zaupala si je. Če si iskren, pristen in verjameš, si lahko nagrajen, se ti take stvari, pa čeprav nisi največji in imaš kakšno pomanjkljivost, lahko zgodijo. Ni vedno tako, a včasih je. Kakovost imamo takšno, kot jo imamo, smo drugačni od drugih, ker nas je v hokeju zelo malo, a to smo si fantje zaslužili," je ob spominu na podvig razmišljal Razingar.
"Skupina posebnih fantov, še danes to verjamem, si je to zaslužila z leti dela, odrekanja. Vse skupaj se je gradilo nekaj let, tam pa nadaljevalo in nadgradilo," o uspehu pravi nekdanji dolgoletni kapetan slovenske reprezentance Tomaž Razingar.
"Pozitivna energija, angažiranost, strast"
"Spomini so še precej sveži, tako da je kar malo nenavadno, da je vse skupaj tako hitro minilo, se pa še vedno radi spominjamo teh kvalifikacij, olimpijskih iger in rezultata, ki smo ga dosegli. Zavedali smo se, da imamo težke nasprotnike v kvalifikacijah, a videla se je pozitivna energija, angažiranost že na treningih, čeprav jih ni bilo veliko, veliko željo in strast smo prenesli na led in iz tekme v tekmo stopnjevali," je ob našem klicu spomin za desetletje prevrtel Kristan in se dotaknil prazničnega dne.
"Prava ekipa, nihče ni dvomil o svoji kakovosti"
"Danci so imeli že vse pripravljeno za slavje, bili so zelo prepričani, da nas bodo premagali, pa smo jih pokvarili načrte. Ko smo najprej premagali Beloruse, smo vedeli, da smo lahko konkurenčni, če ne celo boljši, da imamo možnost. S tako miselnostjo smo šli v tekmo. Bili smo prava ekipa, nihče ni dvomil o svoji kakovosti. Bilo je tesno, 60 minut smo garali za ta rezultat, na koncu sta bila ves naš trud in želja poplačana," pravi "Lix", ki je s kolegi po veliki zmagi čustvom lahko pustil prosto pot.
"Bili smo prava ekipa, nihče ni dvomil o svoji kakovosti. Bilo je tesno, 60 minut smo garali za ta rezultat, na koncu sta bila ves naš trud in želja poplačana," se Vojensa spominja Robert Kristan.
"Po enem takem uspehu čustva kar privrejo na plano. Bili smo prava klapa, razumeli smo se, bila je prava generacija, veliko teh fantov ni več v ekipi ... Ko se ti sanje uresničijo, je težko zadrževati vsa ta čustva v sebi, veselje, smeh, solze. Mislim, da smo šele po nekaj dneh dojeli, kaj nam je uspelo."
Kdo je bil vpoklican za olimpijske kvalifikacije v Vojensu?
Vratarji: Robert Kristan, Andrej Hočevar, Luka Gračnar
Branilci: Blaž Gregorc, Žiga Pavlin, Andrej Tavželj, Aleš Kranjc, Klemen Pretnar, Mitja Robar, Sabahudin Kovačević
Napadalci: Žiga Jeglič, Rok Tičar, Robert Sabolič, Marcel Rodman, David Rodman, Jan Urbas, Rok Pajič, Boštjan Goličič, Žiga Pance, Aleš Mušič, Luka Bašič, Tomaž Razingar, Gašper Kopitar
"Hokejski palček je imel veliko srce, samo zbuditi ga je bilo treba"
Kristan dodaja, da so iz teh kvalifikacij na olimpijske igre v Soči leta 2014 odšli z isto miselnostjo. In res, v Rusiji niso le sodelovali, temveč so na tekmovanju petih krogov zaigrali v četrtfinalu, proti poznejšemu olimpijskemu podprvaku Švedski do zadnje tretjine držali aktiven rezultat (pred zadnjo tretjino so zaostajali zgolj za zadetek), na koncu pa osvojili sedmo mesto.
Tako Kristan kot Razingar sta zaigrala na enih olimpijskih igrah. V Sočiju sta se leta 2014 veselila sedmega mesta.
"Malo za šalo, a tudi zares, morda se bo kdo smejal, a še danes menim, da če bi imeli tudi mi en dan počitka pred četrtfinalom, kot so ga imeli Švedi, bi jih lahko še malo dlje držali v negotovosti. Ne bom rekel, da bi jih premagali, a če bi bili mi malo bolj spočiti, bi bili do konca v igri za napredovanje. Ko sem pred zadnjo tretjino pogledal po slačilnici, sem videl, da nam je ostalo zelo malo energije za zadnjih 20 minut, kar se je pozneje s štirimi goli tudi videlo. A če je človek utrujen, se zgodijo napake. Smo pa lahko ponosni na to, kar smo na olimpijskih igrah dosegli, lep rezultat," pravi nekdanji vratar.
"Moramo vedeti, da smo bili v Sočiju do zadnje tretjine v igri za napredovanje. Bili smo sedmi na olimpijskih igrah, kar ni majhna stvar. Hokejski palček je imel veliko srce, samo zbuditi ga je bilo treba," pa je ob omembi Sočija dejal Razingar.
Oba nekdanja reprezentanta sta danes člana strokovnega/trenerskegaštaba članske hokejske reprezentance, ki bo od četrtka do sobote v Bolzanu igrala na pripravljalnem turnirju, na katerem bo palice prekrižala z Italijo, Južno Korejo in Madžarsko. Slovensko izbrano vrsto maja čaka še vrhunec sezone, svetovno prvenstvo elitne divizije.
