Andrej Tavželj: Če bi bil zdaj v Rusiji, bi verjetno izgubil živce

Po skoraj štirih sezonah se je vrnil v domovino, kjer bo nosil dres Olimpije, od katere se je poslovil januarja leta 2010. Med treningi z zmaji je hokejist iz Kovorja upal, da bo na njegov naslov priromala ponudba, ki ga bo zanesla v kakšen drug klub, a na koncu je sprejel ponudbo iz zmajevega gnezda. Težave Olimpije pozna, po pogovoru z njenim predsednikom pa meni, da bi se ljubljanska zgodba lahko razvijala v pravo smer. Trditi si tega še ne upa, a temelji niso več tako utopični, kot so bili ob njegovi zadnji sezoni med zeleno-belimi. In cilji? Ob rasti ekipe tudi dokaz severnim sosedom, da slovenskega podmladka ne gre podcenjevati.

Po sezoni 2009/10 ste spet v Ljubljani, spet pri Olimpiji. Zakaj ste se odločili, da se vrnete med zmaje? Poleti ni bilo ponudb, ki bi mi ustrezale. Moja želja je bila po štirih letih igrati v bližini Slovenije. Na žalost se poleti ni izpolnila. Naslednja stvar je bila malo bolj pozitivna, saj me je poklical Marko Popovič, v Ljubljani so mi ponudili mesto na treningih. Od takrat so se stvari z Olimpijo razvijale in dogovorili smo se za pogodbo. Nekako sem sicer računal, da bi se v obdobju, ko sem tukaj treniral, zgodil kakšen premik, da bi dobil kje kaj drugega, a končalo se je, kot se je. Zdaj sem tukaj, vesel, da mi je Olimpija dala priložnost, in motiviran za novo sezono.

Pa je na vaš naslov ob Olimpijini prišla še kakšna konkretna ponudba? Konkretna ponudba je bila iz Rusije. Lahko bi šel nazaj v Neftekamsk (ruski klub, s katerim je lani postal prvak lige VHL, op. a.), ampak to izkušnjo sem raje pustil za seboj in želje po vrnitvi ni bilo več. Sicer pa razen kakšnih neformalnih pogovorov s klubi, ki ne igrajo v ligah na ravni lige EBEL, drugih ponudb ni bilo, tako da je bila Olimpijina edina resna.

Omenili ste Neftekamsk, kjer ste doživeli tudi kar nekaj kulturnih šokov. Najlažje vam ni bilo. Je upad rublja vse skupaj še dodatno razburkal? Je tudi to eden od razlogov, da se niste hoteli vrniti? Ravno včeraj (pogovarjali smo se v torek, op. a.) sem spet pregledoval, kako kaže s tem. In če bi bil zdaj v Rusiji, bi verjetno izgubil živce, kot sem jih decembra lani. Politične in gospodarske razmere so v tem trenutku tako nepredvidljive, da si tudi zaradi tega res nisem želel iti nazaj. Po drugi strani je pomembno tudi to, da sva z ženo zadnja štiri leta živela ločeno, saj ima ona svojo službo v Sloveniji. V preteklosti sva sklenila že toliko kompromisov, letos pa sva se odločila, da bova oba v bližini Slovenije oziroma doma.

Pa vendar, Olimpijina pogodba vsebuje klavzulo, ki vam dovoljuje odhod v drug klub. Da. Pogodba se lahko prekine v kateremkoli trenutku. A bom po določenem številu treningov, ki sem jih opravil z Olimpijo, in po tem, kako kaže ekipi, rekel, da si želim ostati vso sezono in korektno izpolniti svojo pogodbo. Želim čim bolj pomagati slačilnici in ekipi, da bi naredili korak naprej od lanskega leta.

Pri Olimpiji vsi upajo in verjamejo, da bo to res nova zgodba. Vam je predsednik Marko Popovič razložil ves položaj? Z Markom sva se srečala že sredi poletja. Takrat mi je predstavil načrt, ki zadeva dolg in prihodnost Olimpije. Razložil mi je, kako on vidi prihodnost in kako naj bi se stvari razvijale. Lahko rečem, da mi je predstavil zelo realno pot Olimpije, ki bi jo lahko dosegla s to prisilno poravnavo. Mislim, da je za zdaj na dobri poti, da se stvari uresničijo. A morda bo treba biti v tej sezoni malce potrpežljiv in jo s kar se da najmanj težavami popeljati eno stopničko višje. In po tem, kar sem videl do zdaj, o tem ne dvomim.

Ne dvomite niti o tem, da je to res nova zgodba? Sem optimist. A po vseh stvareh, ki sem jih doživel, bi raje, preden bom karkoli rekel, počakal, da vidim, kaj se bo res zgodilo. A kot sem rekel, sem optimist. Stvari so postavljene na bolj realnih temeljih, kot so bile v preteklosti, ko jih fantje na žalost nismo spoznali kot utopičnih.

Kakšen je vaš cilj z Olimpijo v prihodnji sezoni? Mislim, da ti fantje potrebujejo dodatno potrditev, da so to poletje dobro delali, kar se jim tudi pozna. Za začetek bi bilo največ, da bi bili nagrajeni s potrpežljivostjo po lanski sezoni, v kateri se je dogajalo mnogo stvari. Da bi sezono dobro začeli s solidnimi igrami. Če se bo to uresničilo in se bodo v mozaik postopoma dodajale kocke, bi bila na koncu to lahko res uspešna sezona. To bi bilo zame zelo veliko zadoščenje.

Želim si tudi to, da bi premagali Avstrijce oziroma jim dokazali, da smo vredni, da lahko igramo v tej ligi. Dobivam namreč občutek, da Avstrijci slovenski hokej spet deloma podcenjujejo. Takšen odziv sem namreč dobil od Rolanda (Kaspitza, op. a.) in preostalih dveh avstrijskih fantov, ki sta z nami. Mislim, da bo motivacija za to zelo velika.

Pri tem gre verjetno za podcenjevanje slovenskega klubskega hokeja, ne reprezentančnega. Da, klubskega. Pri tem mislim predvsem podcenjevanje mladih fantov. Upam, da se bodo v pravih trenutkih tega tudi zavedli in jim dokazali nasprotno.

Si želite tudi, da bi ob vas zaigral še kakšen reprezentančni soigralec? V klubu pravijo, da so jim ponudili priložnost, a se za zdaj še niso odzvali. Vsak ima neko svojo zgodbo, vsak na stvari gleda drugače. Morda so tudi v drugačnem položaju, kot sem jaz. Seveda bi si želel, saj nam bi vsak dober igralec zdaj prišel prav. Sploh fantje z izkušnjami. A želje so eno, realnost je pač drugačna. Vsem fantom želim, da bi našli klube v tujini, da bi zaigrali morda še na višji ravni, saj bo časa za igranje doma še dovolj.