Torek, 4. 10. 2022, 4.00
1 leto, 6 mesecev
aleš mušič
Zavedal se je pomena izobrazbe: Ena poškodba, pa se ti lahko vse poruši #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,01
"Teh 35 let je res hitro minilo. Bilo je veliko vsega, tako vzponov kot padcev, ki pa so sestavni del športa. Tiste slabe stvari hitro pozabiš, ostanejo samo lepi spomini, ki jih je bilo ogromno. Ko pogledam nazaj, bi bilo zagotovo super, če bi morda še kakšno sezono igral kje v tujini, a če potegnem črto, mi ni za nič žal," je ob dvigu zelenega dresa s številko 16 pod strop Tivolija dejal dolgoletni član Olimpije, sveži hokejski upokojenec Aleš Mušič.
Nedeljska tekma med HK SŽ Olimpija in Fehervar AV19 je imela slavnostni uvod, pred obračunom so namreč upokojili dres s številko 16, ki ga je več kot 20 članskih sezon nosil član Olimpije Aleš Mušič.
40-letnik je praktično vso kariero igral za Olimpijo, izjema je bila olimpijska sezona, v kateri je bil član nedeljskega tekmeca zeleno-belih Fehervarja. Mušičeva 16-ica se je tako pod stropom Tivolija pridružila 24-ici Tomaža Vnuka.
"Družina mi je vedno stala ob strani, tako v slabih kot dobrih časih. Lepo je bilo videti, da so bili tudi v tem 'zadnjem dejanju' z mano."
Ljubljančan, ki se je v preteklem poletju naužil morja, ki mu, kot pravi, daje svobodo, je slovesnost, med katero so mu nekdanji soigralci poslali dobre želje za drugo kariero, prejel pa je nekaj daril tako domačih kot gostov, spremljal v družbi družine. Po tej pa je z novinarji še enkrat obudil spomine na kariero in se dotaknil več tem.
Fotogalerija (foto: Siniša Kanižaj/Sportida)
O dvigu dresa pod strop in slovesnosti
Vse je bilo zelo lepo izpeljano, predvsem te želje in besede soigralcev, občutki so lepi, prijetni. Nekaj pozitivne treme je bilo, a ne preveč. V čast mi je, da so obesili moj dres pod strop, to je potrditev tega, da sem nekaj le dal temu ljubljanskemu hokejskemu prostoru. Mislim, da je prav, da je bila ob tej slovesnosti na ledu z menoj tudi družina. Vedno mi je stala ob strani, tako v slabih kot dobrih časih. Lepo je bilo videti, da so bili tudi v tem "zadnjem dejanju" z mano.
O treh desetletjih in pol v hokeju
Teh 35 let je res hitro minilo. Bilo je veliko vsega, vzponov, padcev, ki so sestavni del športa. Tiste slabe stvari hitro pozabiš, ostanejo samo lepi spomini, ki jih je bilo ogromno. Zelo lepo je bilo skozi vsa ta leta, vsi uspehi, ki smo jih dosegli. Pa tudi igranje za reprezentanco. V slačilnici je bilo vedno super, vedno smo se odlično razumeli. To bom tudi najbolj pogrešal, pa seveda polne tribune na najpomembnejših tekmah, ko si zadrsal iz slačilnice na led in videl to množico na tribunah.
"V slačilnici je bilo vedno super, vedno smo se odlično razumeli. To bom tudi najbolj pogrešal, pa seveda polne tribune na najpomembnejših tekmah, ko si zadrsal iz slačilnice na led in videl to množico na tribunah."
O 21 letih pri Olimpiji, le enem v tujini
Tako je naneslo. Ko pogledam nazaj, bi bilo zagotovo super, če bi morda še kakšno sezono igral kje v tujini, ker na Madžarskem sem se imel res super. Vse je bilo zelo dobro organizirano, s fanti smo se ujeli. A če potegnem črto, mi ni žal. Imel sem srečo, da je bila slačilnica povsod super, tako v klubu kot reprezentanci. Ni bilo sezone, ki bi jo najraje pozabil. Tudi ko ni bilo financ, ko ni bilo plač, je bilo v slačilnici vedno lepo, vedno je bila prisotna "zajebancija", veselje, dobro smo se razumeli.
O najtežjem trenutku kariere
Najtežji trenutki so, ko si poškodovan, ko s tribune gledaš soigralce, ki se borijo, ti pa jim ne moreš pomagati. Poškodba je najtežje, kar se športniku lahko zgodi. Na srečo nisem imel takih poškodb, da bi moral izpuščati končnice. Redni del je pač redni del, vemo, zakaj nabiraš te točke, da se uvrstiš v končnico, ki je tista, za katero treniraš in garaš praktično vso sezono, že med poletnimi pripravami.
O letu na "off", kriptosvetu, ki ga zanima ...
Vedno sem si rekel, da ko takole končaš kariero, ustreza, da malo razmisliš o vsem skupaj, si vzameš malo prosto. Za nekatere stvari, ki so me zanimale že med kariero, bo zdaj več časa. Ne bom rekel, da sem nek hud poznavalec, me pa kriptosvet res zanima. Želja je, da bi lahko od tega živel, bomo pa videli, ali mi bo uspelo. Če ne bo, bom delal kaj drugega.
Vedno sem bil mnenja, da moraš poleg športa ustvarjati še kaj drugega, saj vemo, da ti ena sama poškodba lahko vse poruši, zato sem imel vedno v glavi, da je šola pomembna.
O prihodnosti v hokeju
Z veseljem bi seveda ostal v športu. Bomo videli, ali se bo pokazala kakšna priložnost. Ideja, da bi predajal znanje na mlade, mi je zanimiva, a ne ravno v taki vlogi in ta trenutek. Imam 11-letnega sina in štiriletno hčerko. Kot trener mlajših selekcij imaš zasedene vse popoldneve in konce tedna, zjutraj si prost, otroci pa v šoli, popoldan, ko bi lahko bil z njimi, pa v službi ... Osebno mi to trenutno ne odgovarja. Bomo pa videli, kako naprej.
O izobrazbi in usklajevanju šole s hokejem
S šolo nikoli nisem imel večjih težav. Obiskoval sem Gimnazijo Šiška, kjer so mi šli zelo na roko. Sploh od drugega letnika naprej, ko sem bil res redko v šoli. Profesorji so mi pomagali, vse smo se dogovorili. Pri predmetih, pri katerih se snovi nisi mogel naučiti iz učbenikov, na primer pri matematiki, sem se dobil s profesorjem, da sva šla skupaj skozi, neke vrste individualne ure, kar mi je zelo pomagalo. Vedel sem, da moram šolo narediti, to sem imel vseskozi v glavi, zavedal sem se pomena izobrazbe.
Podobno je bilo s fakulteto. Želel sem se vpisati na Fakulteto za računalništvo, a vem, da mi to skupaj s hokejem ne bi uspelo, zato sem se odločil za Fakulteto za družbene vede, saj je bilo največ takih predmetov, pri katerih prisotnost ni bila obvezna, ključna in si se lahko veliko naučil iz knjig. Želel sem si sedme stopnje izobrazbe, kar mi je tudi uspelo.
