SiolNET. Sportal Drugi športi
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

To je mož, ki je "kriv" za prvo izvedbo slovenske himne na športni prireditvi

2

termometer

"Ciljev nisem nikoli javno razglašal, nikoli nisem bil toliko samozavesten, da bi rekel, da je medalja stoodstotno moja, novinarji so kar sami pisali o tem."

Čeprav Lojze Kolman širši javnosti ni tako znan, kot so Miro Cerar, Leon Štukelj, Mitja Petkovšek ali Aljaž Pegan, pa bo prav njegov priimek za vedno zapisan v gimnastičnih krogih. Prvina kolman, ki si jo je izmislil na treningih v borno opremljeni dvorani Partizan v Trnovem, je danes sestavni del vaj na drogu. Danes 48-letni Kolman, dobitnik bronaste medalje na evropskem prvenstvu v Lozani leta 1990 in eden od favoritov za prvo olimpijsko medaljo za samostojno Slovenijo, se je od gimnastike uradno poslovil pri 25 letih, ko je prevzel del poslov v družinskem podjetju Picerija Julči. Je oče treh otrok, Maksa, Nejca in Neže, in mož Andreje, gimnastične sodnice. Gimnastiko še vedno spremlja, je reden gledalec tekem svetovnega pokala v gimnastiki v Ljubljani, a bolj od daleč, pravi, z različnimi športi pa se ukvarja zgolj za dušo in telo.

Takoj po koncu vaše gimnastične kariere pri rosnih 25 letih ste presedlali v povsem drugačne vode, gostinske, kjer uspešno vztrajate še danes. Fit ste še vedno, po tej plati vam pokoj ni škodil. Mislim, da v gimnastiki nimamo veliko veteranov, ki bi se po koncu kariere "razlezli", tako kot se to dogaja v nekaterih drugih športih. Mislim, da je že selekcija takšna, da moraš biti gensko nekoliko bolj suhljate narave, tako kot na primer pri smučarskih skokih.

Tudi vi ste se poskusili v smučarskih skokih. No, jaz sem počel veliko stvari, a le za kratek čas.

Da, igrali ste tudi nogomet in plavali. Kaj ste dobili v gimnastiki, da ste vztrajali v teh vodah? Pravega trenerja. Ko me je trener Mešl enkrat "zagrabil", me ni več izpustil.

Ker je videl, kaj lahko naredi iz vas? Ja, očitno je imel kar dober nos, zavedal se je, da je našel pravega delavca. Tudi talent je pomemben, brez dvoma, a je šele delo tisto, ki ti omogoči, da talent sploh lahko razvijaš.

Tako kot Aljaž Pegan ste tudi vi trenirali v klavrnih razmerah, ki jih je ponujala telovadnica Partizan v Trnovem. Ste tudi vi med vajo na drogu z nogami skoraj drsali po stropu? (smeh) No, drsal ravno nisem, sem pa res imel občutek, da bom. S tem so imeli težave večinoma tisti telovadci, ki so bili vajeni visokih telovadnic in so se v naši počutili utesnjeno. Mi, ki smo bili stalno tam, teh težav nismo imeli.

Pa ste se takrat zavedali slabih pogojev, v kakršnih ste trenirali? Ste trenirali tudi drugod, okusili pogoje drugih? Smo. V tujino smo hodili na treninge, priprave in tekme, vendar jaz naših pogojev nikoli nisem imel kot oviro. Če je volja, potem je tudi cilj dosegljiv. Mislim, da so slabi pogoji samo izgovor za opravičevanje slabega rezultata. Druga stvar je, če ni denarja za priprave in osnovne stvari, tega pa nam ni manjkalo.

Obdobje vaše kariere je zelo težko primerjati s sedanjimi časi. Športniki niso imeli ne sponzorjev ne služb v državni upravi. Kako ste takrat gledali na to? Vas je motilo, ali tega sploh niste opazili? Čisto preprosto, nikoli si nisem predstavljal, da bi lahko živel od športa. V mojem primeru je šlo za čisto veselje, zagnanost in ljubezen do tega športa. Sredstva za priprave smo dobili, potovanja na tekme so bila plačana in takrat se mi je zdelo, da je to višek. Da pa bi imel sponzorja, ki bi me zato, ker pač nekaj rad delam, še plačal, se mi je zdelo povsem nepredstavljivo.

Vaš načrt je bil torej vztrajati, dokler boste v špici, potem pa vas je čakala služba v družinskem podjetju, v Piceriji Julči? Ko si 15 let vpet v šport in imaš vizijo, kaj si želiš v tem športu doseči, potem se je zelo težko osredotočati na vprašanja, kot je, kaj boš počel po karieri.

Končal sem srednjo gostinsko šolo in sem gostinski tehnik, prav tako sem končal tudi fakulteto za šport, kar pomeni, da sem imel obe možnosti odprti. Odločil sem se, da ostanem doma.

Kakšne so v piceriji vaše obveznosti? Skrbim za finance in promocijo.

V kuhinji pa niste delali? Ne kaj veliko. Če je gneča, priskočim na pomoč, načeloma pa ne delam v kuhinji.

Zakaj ne? Ampak pico pa že znate pripraviti? Osnove seveda poznam, imam pa dovolj drugega dela.

Je mogoče med delom v gostinstvu in delom v gimnastiki potegniti vzporednice? Da, povsod je treba garati. Ampak, kaj ni povsod tako, če hočeš, da ti uspe? Eno je posel, drugo je bil hobi. Najlepše je, če je hobi tudi posel, ampak te sreče so deležni le redki.

Kariero ste končali pri 25 letih. Za današnje čase se zdi to zgodaj. Kaj se je zgodilo? Prišel sem do prelomnice. V tistem času sem se poročil ter diplomiral in moral sem se odločiti, ali naj grem v službo ali pa me bo preživljala žena, kar pa mi seveda ne bi bilo všeč. Odločil sem se za delo v družinskem podjetju.

Danes slovesa vrhunskih športnikov pospremijo novinarske konference, številni intervjuji, poslovilne tekme. Kako je to potekalo pri vas? Vse, kar je bilo, je bilo to, da so na tekmi za mednarodno prvenstvo Ljubljane na Kodeljevem objavili, da sem s tem in tem dnem in nastopom končal kariero. Podarili so mi umetniško sliko in to je bilo to.

Kako težko se je bilo sprijazniti s tem? Lahko rečem, da razumem vse športnike, ki se po koncu kariere vrnejo na sceno in poskušajo uspeti. Seveda je težko, še posebej ko gledaš tekme in čutiš, da bi bil lahko še vedno pri vrhu. Čustva delujejo sto na uro, ampak tako pač je. Nisem pa nikoli razmišljal o tem, da bi se vrnil. V gimnastiko se je že po enem letu premora skoraj nemogoče vrniti.

Priznam pa, da še vedno čutim grenak priokus ob spominih na leto 1992, ko sem bil na vrhuncu moči. Na vsaki tekmi sem veljal za favorita za zmago na drogu. Istega leta je bilo v roku pol leta na sporedu evropsko in svetovno prvenstvo, potem pa še olimpijske igre. Na EP sem bil četrti, na SP sem se v finale uvrstil z najboljšo oceno, potem pa tam naredil napako …

Pri kolmanu, elementu, ki nosi vaše ime? Da, no, potem pa še te olimpijske igre leta 1992 v Barceloni. Odlično sem bil pripravljen, dobro sem se počutil, vse je bilo tako, kot mora biti. No, potem pa sem že v obvezni vaji naredil napako in izgubil možnost za uvrstitev v finale.

Finale sem si ogledal doma in še danes se spomnim, kako se je Američan veselil zmage. Nič ne rečem, saj je res izvedel dobro vajo, a sem se zavedal, da bi bil kaj lahko tudi jaz na njegovem mestu. To je bil za konec moje kariere res grenak priokus.

Rekli ste, da ste bili na olimpijskih igrah odlično pripravljeni. Kako ste pred odhodom v Barcelono odgovarjali na novinarska vprašanja o vaših ciljih? Ste napovedovali medaljo tako kot pred olimpijskimi igrami v Sydneyju leta 2000 Mitja Petkovšek, ali ste jih bolj zadrževali zase? Ciljev nisem nikoli javno razglašal, nikoli nisem bil toliko samozavesten, da bi rekel, da je medalja stoodstotno moja, novinarji so kar sami pisali o tem. Olimpijske igre v Barceloni leta 1992 so bile prve olimpijske igre za samostojno Slovenijo in z Rajmondom Debevcem so naju omenjali kot favorita za osvojitev prve olimpijske medalje za samostojno Slovenijo.

Spomnim se, da sva bila z Rajmondom v Barceloni sostanovalca in da sva se večkrat šalila, češ kdo od naju ima prej tekmo na sporedu, tisti bo nosilec prve medalje za samostojno Slovenijo. No, potem je spodletelo obema, medalji pa sta osvojila Iztok Čop in Denis Žvegelj.

Ste eden redkih slovenskih telovadcev, ki so se sploh uvrstili na olimpijske igre, in to kar dvakrat. Najprej leta 1988 kot član jugoslovanske reprezentance v Seulu in nato, kot sva že prej omenila, še leta 1992 v Barceloni kot reprezentant slovenske reprezentance. Kakšne spomine imate na svoje prve olimpijske igre? Izredno zanimive. Imel sem 21 let in bil sem popolnoma neobremenjen. Nihče ni od mene pričakoval ničesar, kar pomeni, da sem v Seulu resnično lahko užival. Drugače je bilo seveda z jugoslovansko nogometno reprezentanco, pa s teniškim igralcem Goranom Ivaniševićem, kajakašem na mirnih vodah Matijo Ljubkom in drugim. Tu so bili pritiski in pričakovanja precej večji, medtem ko so nas iz manj pomembnih športov bolj kot ne pustili pri miru.

Zanimivo je bilo tudi, ko smo se med poletom v Seul ustavili na letališču v Dubaju, in so vsi najpomembnejši športniki, z Ivaniševićem na čelu, brezglavo planili v brezcarinsko cono in se od tam vrnili okrašeni z zlatimi "verigami". Mi pa smo samo strmeli vanje in na smeh nam je šlo. Ali pa ko so predstavniki borilnih športov po olimpijski vasi tekali oblečeni v več plasti plastičnih trenirk in s potenjem poskušali izgubiti odvečne kilograme teže.

Čeprav je od vašega športnega slovesa preteklo že več kot 20 let, pa boste na nek način z gimnastiko povezani za vedno. Če že drugega ne, pa prav gotovo z vašim elementom kolmanom. Kakšen je postopek, da element poimenujejo po živi osebi? Element moraš najprej prijaviti na Mednarodno gimnastično zvezo FIG, nato ga moraš najaviti in uspešno izvesti na enem od večjih tekmovanj, na EP, SP ali OI. Jaz sem ga uradno izvedel na svetovnem prvenstvu.

In zdaj je stalnica na drogu? Da, mislim, da ga izvajajo vsi najboljši. Je pa trajalo kar deset let, da so ga začeli telovadci izvajati množično. No, tudi jaz sem potreboval kar nekaj časa. Ni šlo čez noč, pol leta sem potreboval, da sem kolmana uspešno izvedel, da je postal del vaje, pa še veliko dlje.

Kolman je bil v vaši karieri pogosto prelomna točka. Če vam je kolman uspel, ste stali na stopničkah, če vam je spodletel, pa ste pristali daleč od njih. Bronasto medaljo na evropskem prvenstvu v Lozani leta 1990 sem osvojil še brez kolmana, s staro vajo, kolmana sem izvajal šele zadnje leto moje kariere.

Kolman je povezan s še eno zanimivo zgodbo. Ko sem ga uspešno izvedel na tekmi svetovnega pokala v Cottbusu v Nemčiji, mislim, da je bilo marca 1992, in zmagal, je v čast zmagovalca, torej mene, prvič zaigrala slovenska himna. Takrat še brez besedila. Vso opremo, zastavo in himno smo seveda odnesli na tekmo, saj organizatorji niso imeli ničesar.

So takrat mediji temu posvetili veliko pozornosti? Patriotizem in športni uspeh diši po odmevni zgodbi. Ja, lahko rečem, da je bila to v Sloveniji kar velika stvar. Povabili so me celo v oddajo Odmevi, precej so poročali o novem elementu in tudi na splošno je bil uspeh in vse povezano z njim zelo odmeven.

Mislim, da bi bila v današnjem času zelo odmevna tudi fotografija, na kateri ste tri različne generacije uspešnih telovadcev, poleg vas še Miro Cerar in Leon Štukelj v prednosu na običajnih gostilniških stolih. Se spomnite ozadja in nastanka te fotografije? Seveda, nastala je v olimpijski vasi v Barceloni leta 1992. Spomnim se, da so nas obkrožali novinarji in da se je nekdo spomnil, naj se fotografiramo. In smo se. Na nekaterih fotografijah sem sicer sam izpadel malce čudno, saj imam samo jaz pokrčene noge, medtem ko sta moja starejša kolega elegantna in iztegnjena.

Zakaj ste vi imeli skrčene noge? Ker sem se pred tem pogovarjal in sem se pozneje spravil k delu (smeh). Nisem bil preveč zadovoljen s to sliko. Videti je bilo, kot da sta onadva bolj fit kot jaz, ki sem bil takrat eden od favoritov za olimpijsko medaljo.

Preseliva se v sedanjost. Ali spremljate napredek pri gradnji nacionalnega gimnastičnega centra Cerar-Pegan-Petkovšek, ki ga slovenska gimnastika čaka že krepko čez 40 let? Sem na tekočem, še vedno pa sem tudi v stiku tudi z Aljažem Peganom (enim od telovadcev, čigar ime bo krasilo uradni naziv centra, op. a.) in nekdanjim trenerjem Jožetom Mešlom, tako da vem, kaj se dogaja.

Vašega imena sicer v nazivu dvorane ne bo, so pa menda prav na krilih vaših uspehov v 90. letih začeli graditi športno dvorano Gib na Drenikovi ulici v Ljubljani, ki je že nekaj časa začasni dom slovenske reprezentance. Da, ta dvorana se je gradila kot gimnastična dvorana, a potem ni služila samo njej. Takratni predsednik Gimnastične zveze Slovenije je bil izredno prodoren, da mu je kaj takega sploh uspelo, a je potem zadeva nekoliko zvodenela. Ženska gimnastika se je preselila v klet, za moško pa sploh ni bilo pravih pogojev. Celo strop je prenizek.

Kako vi gledate na prihodnost slovenske gimnastike? Ja, saj bomo vendarle imeli novo dvorano! No, brez šale, ne vem, težko rečem. Pegan se je poslovil, vprašanje je, kako dolgo bo še vztrajal Petkovšek, tu je le še Sašo Bertoncelj. Za mlajše rodove ne vem, saj so dobri, ampak za špico pa to verjetno ne bo dovolj.

Seveda pa je težko. Denarja v gimnastiki ni, otroke je vedno težje zmotivirati za delo, saj imajo toliko drugih, lažjih možnosti. Treba bo najti pravi pristop, otroke je treba zmotivirati prek igre, tako da imajo trenerji lahko veliko bazo, znotraj te pa lahko pozneje izbereš tudi prave talente.

Vaš talent ste začeli razvijati dokaj pozno, vsaj za gimnastiko. Pri desetih letih. Zakaj tako pozno? Prej sem imel druge opravke.

Kakšne? Različne (smeh).

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin