Preplaval je Donavo, Misisipi, Jangce in Amazonko, s Putinom pa bi rad še Volgo

O danes 61-letnem ultramaratonskem plavalcu iz Mokronoga v zadnjem obdobju ni bilo veliko slišati, od njegovega zadnjega in tudi največjega podviga, plavanja po Amazonki, pa je minilo že osem let. V začetku drugega tisočletja se je Strel lotil prve velike reke, 3.004-kilometrske Donave, jo preplaval in osupnil svet. Leta 2002 je preplaval 3.797 kilometrov mogočnega Misisipija v Združenih državah Amerike, leto pozneje 1.930 kilometrov južnoameriške reke Parana, leta 2004 je ukrotil 4.003 kilometre kitajskega Jangcekjanga, 7. aprila 2007 pa končal največjega od vseh podvigov, preplaval je 5.268 kilometrov Amazonke. Za Donavo, Misisipi, Jangcekjang in Amazonko je osvojil Guinnessove rekorde, bil je prvi, ki se je lotil teh rek in, vsaj kar zadeva Amazonko, ostaja edini.

Videli smo vas na VIP-teniškem turnirju v Velenju in si rekli: poglejte ga, Martin Strel, kaj pa on počne danes? Počnem isto, kot sem počel pred leti, le da sem se odločil za Ameriko. Ves čas sem potoval, bilo je še nekaj osebnih zadev, ki so pripeljale do tega, da sem zapustil Slovenijo in zdaj že kar nekaj let živim v ZDA.

Snemam večinoma za ameriške televizije, britanski BBC, tudi za druge, ampak večinoma sem pri National Geographicu, Discovery Channelu, BBC, History Channelu, sodelujem pri kakšnih novicah za CNN in lokalne televizije. Veliko dogodkov je, veliko se dogaja, živim v Arizoni, kjer ni snega, čeprav rad tudi smučam.

Po vsem svetu organiziramo razne turistične plavalne dogodke. Še vedno tudi vsak dan plavam …

Tudi vaše delo z omenjenimi televizijami je najbrž povezano s plavanjem … Da, vse je povezano s plavanjem in z ekologijo. Sodelujem s podjetjem Plastic Pollution Coalition, ki hoče svet očistiti plastike.

Tukaj v Sloveniji nisem imel več kaj početi. Tudi danes nimam kaj. Ko pridem na obisk, imam nekaj dela v svojem vinogradu, z urejanjem svoje posesti, drugega ne. V ZDA pa se stvari premikajo, tudi biljard sem začel igrati, ki ga tukaj nisem nikoli.

Veliko plavam in bom še dolgo, ob tem tudi pišem, kmalu bo izšla moja nova knjiga, za katero mislim, da bo zelo brana. Morala bi iziti že pred dvema letoma, a se je malo zataknilo.

Tudi ta bo verjetno o plavanju? Povezana je z mojimi idejami, kako sem plaval, kaj sem do zdaj naredil za ta svet, povezana je z Amazonijo, deževnim gozdom, kisikom, rastlinami … Za te stvari delam dobro publiciteto. Ko plavam po svetu, v ZDA, Kanadi, še posebej pa v Angliji, kjer sem reden gost tudi v šolah, ljudje izvedo nekaj tudi o okolju.

Tudi v Sloveniji je nekaj zanimanja, a na splošno ta država ne ve, kaj sem naredil za svet. Zato se raje potikam po že omenjenih, kjer so dobro sprejeti tudi moji filmi. In še bomo snemali. Lotili se bomo tudi stvari, ki niso povezane samo z ekologijo, ampak predstavljajo nevarni živalski svet na drugačen, svež način.

Vaše ekološko udejstvovanje se zdi precej logično, saj je kaj bolj ekološkega, kot je plavanje, težko najti. V tem ste ne nazadnje že kar nekaj časa, plavali ste za čiste reke in tako naprej … Da, res je. Do zdaj sem spoznal 151 držav sveta, poleg tega vseh 50 ameriških zveznih držav. Dobro sem seznanjen s tem, kaj se v svetu dogaja na področju voda, čistih, pitnih voda, koliko ljudi umre zaradi onesnaženja … Za to se svojčas nisem veliko zanimal, ker nisem imel časa, zdaj se temu posvečam veliko bolj.

Sem tudi govornik, veliko predavam, tudi za newyorškega župana Bloomberga sem delal, pa za Golden Gate Institut v San Franciscu … Predaval sem v Tokiu, Moskvi, v Perzijskem zalivu, Sydneyju, na Kitajskem, v Južni Ameriki, Kanadi … Kanada je sicer zelo čista, a morajo tudi oni veliko postoriti.

Že nekaj desetletij se na svoj način bojujete za čistejše vode, čistejše okolje, a se v tem obdobju ni kaj veliko spremenilo na bolje. To je zagotovo razočaranje. Ponekod je vendarle opazen napredek. Če pogledamo Nemčijo, ki je bila dolga leta precej umazana, v Schwarzwaldu se na primer na smrekah še zdaj poznajo poškodbe zaradi kislega dežja, je danes stanje neprimerno boljše. Donava je na nekaterih mestih že pitna. V Avstriji pri Dunaju je voda iz Donave bolj pitna kot voda iz pipe. Avstrija je na sploh država, ki zelo skrbi za okolje, je ena od najčistejših na svetu. Tako kot Švica in južna Nemčija.

Zelo blizu je tudi Slovenija, država se precej trudi, in to se pozna. Sava je čistejša, Mura, ki je bila čista kava, ali Drava, sta danes veliko čistejši. Tudi Krka. Potoki se zdaj vračajo k življenju. Ko so gradili ceste, je šla vsa nesnaga vanje, zato je vse pomrlo, raki, ribe … Danes se življenje vrača.

A take vode, kot jo potrebujemo mi, je vedno manj. To je velika težava, pitne vode je veliko manj.

Nasledstvo imate? Nekaj ga je. Trenutno neki Američan plava po Misisipiju; opremil sem ga z informacijami. Za neko odlično avstralsko plavalko pripravljam projekt. Informacij imam veliko in me zato ves čas kličejo. Nasledstvo je, ampak se ljudje bojijo tega, kar sem počel jaz. Ta Američan je še vedno v vodi, to vse skupaj ni nič.

Veliko bi jih plavalo, a se bojijo. Tudi Američanki, ki je preplavala Donavo, sem pomagal, a je bila veliko počasnejša. Nisem sebičen, da jim ne bi dajal informacij, ki sem jih pridobil v svojih podvigih. Po moji poti so šli tudi s kajaki, ampak niso dohajali mojih urnikov.

Vaši podvigi tako ali tako mejijo na norost, normalen človek nanje nikoli ne bi pomislil … Saj tudi jaz nisem nikoli pomislil na to, preden sem preplaval Donavo. Te sem se lotil kar tako, sploh nisem vedel, v kaj se podajam, ampak je šlo, veliko sem shujšal, a mi je uspelo. Zbolel nisem, čeprav sem bil na meji. Nato sem šel naprej, kaj pa naj drugega. Donava je bila prelomna, kar zadeva velike reke.

Takrat bi bil nominiran celo za športnika sveta, če ne bi nominirali Dava Karničarja, ki je smučal z Everesta. Dva Slovenca bi lahko bila v Monte Carlu, takrat ko je zmagal Južnoafričan Mike Horn, ki je šel okoli sveta. Trije bi bili kar močna konkurenca za nagrado laureus, za katero sem bil nominiran dve leti pozneje, ko sem preplaval Misisipi. A sva praznih rok ostala tako Karničar kot jaz.

Tako to je. Pet ljudi pride, vsak je na svojem področju zelo dober, tako kot Tina Maze, ki že dvakrat ni dobila nič. Težko je. Bojuješ se s svetovnimi zvezdami. Mazejeva proti Sereni Williams in atletom … Za smučanje v Afriki nihče ne ve, tudi v ZDA velja za elitistični šport, zato nihče ne glasuje zate. Za tenis, atletiko in nogomet ve ves svet. Zanimivo pa je, da je laureusa dobila Janica Kostelić.

To je kot pri oskarjih, težko je priti med pet glavnih nominirancev. Za moj film so mi govorili, da bo stoodstotno dobil oskarja, pa ga je odnesel alkohol. Mene so izločili na zadnji stopnici in mi to tudi povedali. To je Amerika, tukaj je alkohol ves hudič. V filmu sem bil predstavljen kot nekdo, ki veliko pije, in to je bilo to.

V Evropi je drugače, vsi pijemo, a tudi znamo piti. V ZDA pa so smešni, na alkohol so zelo alergični. Tako sem izgubil oskarja, kriv pa nisem jaz, ampak režiser, ki je to vključil v film.

Z režiserjem Johnom Maringuionom sta imela, recimo temu, zanimiv odnos. V enem od vaših intervjujev sem bral, da vas je priganjal v smrt … Saj me je! Rinil me je v dele, ki so bili zaradi krokodilov, kač in vse golazni najbolj nevarni. Pa v sotočja, kjer tokovi obračajo ladje. Kolikor je bilo mogoče, sem mu ustregel, malo pa je vendarle pretiraval in sva se nekajkrat pošteno sprla. Rekel sem mu: poglej, zame je življenje dragocenejše kot tvoj film in vse skupaj.

Mislil je, da je, če snema film, zdaj glavni, jaz pa sem bil tam zato, da preplavam Amazonko, ne zato, da bomo končali njegov film. Pa se je umiril. Malo je šel čez rob.

Iskal je priložnosti, da bo film zanimiv. No, saj je bil zanimiv. S kamero so me spremljali ves čas. Od jutra, ko sem vstal iz postelje, do večera, posneli so več kot 250 ur materiala. Big River Man je močan film, še vedno se vrti po svetu in je dobro sprejet.

Film je dober, kako pa ste sami zadovoljni z njim? Malo mi je žal, ker so ga močno zrezali. A sam nisem imel nobenega vpliva na to, ker mi niso pustili zraven. Ko sem ga videl prvič, je bila dvorana nabito polna. Na Sundanceu (ameriški festival neodvisnega filma, op. p.) je bil takrat atrakcija.

Ko sem ga videl, se mi je zdel v redu kot ameriški film. Poklicali so me na oder, tako kot režiserja, in ves moj tim, 17 ljudi. To je bila projekcija za novinarje in kritike, kjer se ne ploska, a ko sem prišel na oder, so tudi novinarji vstali. Že prihodnji dan je tudi kritik, ki sicer kritizira vse filme in nobenega ne pohvali, za mojega rekel: Ta film bo dobil oskarja. Imel je prav, če me ne bi alkohol zrušil. Med pet nominiranih ni prišel.

Glede tega alkohola so malo zgrešili, vse drugo pa so kar zadeli, bistvo je notri.

V filmu je mogoče videti, da se ne jemljete strupeno resno, da se znate tudi pošaliti na svoj račun. Da, v filmu moraš igrati tisto, kar si, ne biti umeten. Na festivalih sem se srečeval z mnogo igralci, v Katarju, kjer je bil izjemoma filmski festival Tribeca, ki je sicer v New Yorku, so bili Robert de Niro, Ben Kingsley in Steven Spielberg. Sedeli smo skupaj in se pogovarjali, pa je De Niro – ki je povsem običajen človek, enako kot Spielberg, medtem ko Kingsley ne govori veliko – dejal: vidiš, če si tak, kot si, ti bo uspelo. Ti boš še igral, mi je rekel. Tudi Werner Hercog je veliko gledal moj film.

Moram povedati, da je film hujši od vsake kolajne. Nobena olimpijska medalja ni tako močna kot ameriški film, ki gre po festivalih sveta. Dobili smo 17 nagrad, zmagali na Sundanceu, festivalu Roberta Redforda, ki je eden od največjih na svetu. To je resnično nekaj velikega. Šele takrat sem videl, kaj pomeni film. V Moskvi in Londonu je bil okoli filma cel cirkus, bil je senzacija. Zaradi njega me prepoznajo v skoraj vsaki gostilni na svetu.

Ampak to vendarle ni fantazijski film. To je dokument vašega podviga, plavanja po Amazonki. Je bil to najtežji podvig v vaši karieri? Bil, če upoštevam vse skupaj, je bil zelo tvegana stvar. Zelo veliko sem tvegal, čeprav sem se na to zelo profesionalno pripravil. Trikrat prej sem bil tam in preštudiral vse. Čisto vse živali razen sting raya, skata, ki je pičil mojega sina, zaradi česar bi skoraj umrl. Rešil sem ga jaz, ne zdravniki, ki sredi džungle niso imel s seboj primerih zdravil. To sem študiral, študiral in študiral, a je bil vseeno vsak dan, ko sem iz vode prišel živ, zame darilo. Vsak gib roke bi bil lahko zadnji.

Tudi na Misisipiju in še posebej Jangcekjangu je bilo težko. Tam so strahotni vrtinci. Ampak v Amazoniji so še dodatni izzivi, tropske bolezni, pirati … Ni samo plavanje. Zadnje tri tedne smo imeli težave s pirati, ki so me hoteli ugrabiti. To je ogromna reka, ko zaide sonce in pade megla, ne vidiš nič. Na barki je bilo ob polnoči 32 stopinj Celzija, ljudje so zbolevali, nobena baterija, noben računalnik … Nič ni več delovalo.

Pri plavanju pa lahko zaradi ene napake izgubiš glavo. Okužil sem se z virusom dengue, k sreči se ni nič razvilo. Še vedno ne vem, kako sem se izmazal. Zdravniki so mi rekli, da sem fenomen, znanstveniki za tropske bolezni ne vedo, zakaj se pri meni ni razvila mrzlica. Malo sumim, da je Celjan Vili Poznik (bioenergetik, op. p.), ki me je zdravil prek satelitov, kriv, da se bolezen ni razvila. Sicer bi projekt propadel. Velikokrat je bilo na meji, da gre vse po gobe, 22 ljudi iz moje ekipe je bilo v bolnišnici, samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo doletelo tudi mene.

Moj sin Borut se je dobro držal, jaz pa sem bil dobro pripravljen. Eno leto so me pripravljali z injekcijami, v Londonu in doma, Tadeja Kotar z infekcijske klinike, strokovnjakinja s področja tropov, ki se je učila na meni. Škoda, da ni tudi ona nastopila v filmu, a dela za Unicef in je bila takrat na Madagaskarju.

Vse to sem prestal. Plaval s krokodili, kačami, tistimi candiruji, ki gredo v urin, in pirajami, ki so mi odprle hrbet, pajki, kuščarji, tam je bil še bull shark, nevaren morski pes, ki smo ga srečali štiri tisoč kilometrov od morja v Peruju in žre delfine … Jaz sem imel srečo. Biti moraš kar dober, da obvladuješ vse nevarnosti.

Veliko sem plaval z delfini, učil sem se od indijanskih plemen. Pri njih ne gre nihče v vodo. Že vedo, kaj je to. Ko sem prišel, pa še s tisto masko, ki sem jo imel zaradi sonca, iz vode, so bežali in kričali, gledali so me kot pošast.

Psihološko je bilo kar napeto, vse to ob plavanju, šest ur dopoldne in šest ur popoldne.

Pa je bilo plavanje na Amazonki najtežje? Voda je voda. Kamorkoli greš. Tudi na Donavi, ki ima veliko ramp, preprek in tega, so nevarni deli, ko prideš v Đerdap, Golubac, Veliki Kazan, Golo brdo in z dveh kilometrov širine ostane skupaj vsega 150 metrov, voda se z 20 metrov poglobi na 40, pa nato na 65 in 165 metrov . Voda je tam, kot bi vrela. Melje.

Iz Beograda so prišli snemat, ali bom utonil. Tudi v Novi Sad, kjer so bili v vodi trije zrušeni mostovi. Tam je bilo strašno, tako kot v Sevnici, kjer so se utopili tisti nesrečneži z raftom. Voda melje, potegne te notri. Rekli so mi: "Ne možeš to ." Pa sem jim odgovoril: "Bomo videli jutri." No, nič ni bilo, še sem tu.

Romunija ni tako nevarna, je pa v Avstriji par delov, ki so bolj pasji od hudiča s temi rampami. Od Dunaja proti Bratislavi je voda hitra kot hudič. Ker gre skupaj, zelo potegne, voda te zmelje, posrka.

Čutim, ko te začne obračati, in v teh vrtincih sem se naučil plavati. Zato imam tudi plavutke. Ne zato, da bi plaval hitreje, temveč zato, da se rešujem iz takšnih položajev. Reševati se moraš znati, naučil sem se sam od sebe, nihče me ni naučil. Tudi na Jangcekjangu so takšni, da s kajakom nihče ne pride čez, saj te zlomijo, zmeljejo. To so brzice razreda 3, 4 in 5. Vsak dan sem šel dvajsetkrat, tridesetkrat čez in nisem utonil.

Tudi za spremstvo je bilo težavno. Dobra ekipa je morala biti, da smo speljali zadevo. V ekipi so se izkazali Švicarji in Američani, ki se vode ne bojijo, vse Kitajce sem moral nagnati. Z njimi ni bilo nič, bali so se, samo sranje so mi delali in sem jih moral nagnati. Včasih moraš biti oster, tukaj ni prostora za rahločutnost, ena napaka in gre glava.

Ljudje mislijo, da voda pač teče in kar splavaš dol. Požvižgam se na to, kaj si mislijo dvomljivci. Še zdaj po večini ne razumejo, kaj sem naredil.

Je kakšna reka, ki bi si jo želeli preplavati, pa niste utegnili, je ni mogoče ali pa si niste upali? Naredil sem več, kot sem si kadarkoli mislil. Ko sem se lotil Donave, je bilo novo tisočletje in sem si rekel: tri ničle ne bojo nikoli več. Z Lojzetom Peterletom smo zastavili projekt in ga izpeljali. Potem je prišel ta 11. september in World Trade Center, z Jelkom Kacinom sva naredila zgodbo z Misisipijem. Potem sem šel na Parana, to je ena od najčistejših rek na svetu. Plaval sem za argentinsko vlado. In potem preplaval Jangcekjang, tretjo najdaljšo reko na svetu. Precej huda je.

Nato sem šel na Amazonko, ki uradno sicer ni najdaljša reka na svetu, ampak jaz vem, da je. Ni Nil, Amazonka je, 6.800 kilometrov. Na novo so jo izmerili Britanci, 180 kilometrov je daljša od Nila. Preplaval sem torej največjo in najdaljšo reko na svetu.

Britanci so mi ponudili Nil in ogromno denarja, če bi ga preplaval. Ampak sem pomislil: Nil je podobna zgodba kot Amazonka, le da je v Afriki. Za Nil se nisem odločil. Bil bi zelo drag in zelo tvegan projekt, dokončno pa me je od misli odvrnila ameba v Egiptu. Preplavati Nasserjevo jezero, 550, 600 kilometrov bi še šlo, čeprav je zelo nevarno, potem sta tam dva jeza čez Asuan, nato pa plavanje po 1.300 kilometrih Nila v Egiptu, kjer je ameba, sama gnojnica.

Ob Nilu v Egiptu živi 74 milijonov ljudi. Plavati čez Kairo, do delte, do Aleksandrije, kjer sem že bil na svetovnem pokalu … Lahko povem, da je ogromno ljudi dobilo to amebo in pristalo v bolnišnici za dva, tri mesece. To je hudič, hujšaš. Tisti, ki živijo tam, imajo to v sebi, pijejo vodo in so odporni, nas bi ubilo. Na Kitajskem sem dobil te parazite, ni šala.

Preplaval bi še Jukon v Kanadi, Volgo. Na rusko vlado sem naslovil prošnjo. Ves projekt je na tamkajšnji vladi, na ministrstvu za šport. Če se bodo odločili, se bodo, jaz nisem poceni. To je zdaj aktualno, za Rusijo bi naredil velik projekt, ampak ga bodo morali v celoti financirati, tudi evra lastnega denarja nisem pripravljen prispevati. Rusija mora plačati vse. Toliko milijonov evrov bo stalo, projekt je dobro razdelan in je precej drag, saj je plavanje v Volgi precej zahtevno.

Če se bodo odločili, se bodo. Jukon je druga zgodba, reka je hitra in čista, nekaj težav bi bilo s komarji in nizkimi temperaturami, ampak bi šlo, na dan lahko narediš veliko kilometrov. Šlo bi bolj za zabavo, bilo bi bolj ekološkega značaja.

Rusijo bi predstavil na drugačen način, če bi preplaval Volgo. Snemal bi film, vsa mesta ob Volgi bi predstavili, da bi Rusijo tudi v ZDA spoznali v drugačni luči. Tam si jo zdaj predstavljajo čisto napačno. To bi bilo zanimivo, še posebej če bi z mano plaval Putin ali vsaj Medvedjev (Vladimir in Dimitrij, predsednik in premier Rusije, op. p.), kar bi se verjetno zgodilo. Ampak trenutno pripravljam drug projekt, ki naj za zdaj ostane še skrivnost.

Malo ste shujšali, ampak če smo prav obveščeni, je nekaj maščobnih oblog nujnih za velike plavalne ultramaratonske podvige? Če ne bi imel tega, ne bi nikoli zdržal. Maščobe porabljaš in ko jih ni več, začne telo žreti samo sebe in te zebe tudi v topli vodi. Tudi če ima voda 25 stopinj, te zebe, si utrujen in neprespan, dan za dnem. Temperatura upada. Vedno sem stavil na maščobe. Razlika je bila kakšnih 20, 22 kilogramov. Po plavanju sem bil v redu, dobro sem bil videti.

Med plavanjem me najbolj pobira prve tri tedne, potem se malo umiri. Po tem včasih kakšen teden ne izgubim niti kilograma, ne vem, zakaj, ampak prve tri tedne je treba imeti zalogo.

Pomembno je, da si zdrav. Jaz sem imel srečo. Če nisi fit, tega ne moreš početi. V Donavi na Madžarskem je bilo 14 stopinj, na manj kot polovici, sem bil čisto hripav, a sem preživel. Verjamem pa, da ogromno ljudi ne bi. Pljuča, grlo, bronhitis, prehladi, to te lahko uniči. Tudi na Kitajskem in v Amazoniji je bilo nevarno, ampak sem se izvlekel.

Pa se pojavijo krize, ko si rečeš, kaj mi je bilo tega treba? Seveda se pojavijo mentalne krize. En dan je dolg, 12 ur v vodi se vleče. Ne gre, pa ne gre. Naučil sem se, da ne razmišljam več. Včasih sem štel zaveslaje in ves čas gledal na uro, spraševal ekipo, zdaj imam na spremljevalnih čolnih semafor z vsemi podatki: koliko je ura, kakšna je hitrost, koliko je preplavanih kilometrov, povprečje, kdaj bom pil, kaj se dogaja … Z vsem. Čim več informacij moram dobiti, da sem zaposlen.

Tisti, ki dela z mano, mora biti aktiven. Potem čas hitreje mineva. Sicer se nikakor ne premakne, vsaka minuta se vleče v neskončnost, lahko je zares grozno. Zdaj se lahko opremimo z radijskimi zvezami in si s tem pomagamo. Govoriti med plavanjem sicer ne morem, lahko pa poslušam. To pomaga.

Kako je s hrano, ste uporabljali kakšne prehranske dodatke, energetske napitke? Nič. Mešam takšne napitke, v katere dam vino, žganje, oranžade in čaje. V džungli so mi mešali sokove iz svežega sadja, banan, manga, pomaranč, mandarin, vsega mogočega. Da sem se malo najedel in malo popil. Pa sem deloval kot podmazan. Treniral sem s Kenijci in Etiopijci. Jedo koruzo, pijejo čaj in vodo. To je vse. Ampak zelo kakovostno. S kakšnim hudičem pa te hitro napolnijo v Ameriki.

Bolj kot preprosto ješ, bolje je, večkrat po malem. Tako deluješ bolje. Če imaš pravo hrano in jo lepo odmerjaš, je boljše od vsakega dopinga. Kolesar Sandi Papež mi je rekel, da danes na zelje in fižol ne gre več. Seveda ne, če pa vsi drugi jedo vse mogoče.

Katera reka pa je bila najbolj umazana? Je to Jangcekjang, kjer ste plavali celo med človeškimi trupli? Malo moraš pogledati, kako živijo ljudje po svetu. Kitajska je izjemno onesnažena. Nobenega reda ni, vse mečejo po tleh in v vodo. Jangcekjang je mrtva reka. Tam se veliko ljudi utopi, ko so nalivi. Nimajo se kam umakniti, ko se odpre, udari kot vlak. Jange, delfini so poginili, ribe, vse je šlo. To je mrtva reka.

Najbolj prometna na svetu, sploh zadnjih tri tisoč kilometrov, tam so Čongčina, Wuhan, orjaška mesta, 35 milijonov, 10 milijonov prebivalcev, Šanghaj … Vsa nesnaga gre v reko. Saj je široka, ampak izjemno umazana. Pa jo kar pijejo, odporni so na parazite.