SiolNET. Sportal Drugi športi
2,62

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera (218.) – Lučka Cankar

Od divje športnice do kirurginje #video

2,62

termometer

Lučka Cankar_NI ZA OBJAVO
Nikoli ni izbirala lahkih poti. Foto: Nataša Muller

Lučka Cankar, nekdanja vrhunska kajakašica na divjih vodah, je 25 let posvetila športni karieri, ki jo je prav na svoji zadnji tekmi nagradila z bronasto medaljo na evropskem prvenstvu. Zanimivo je, da je takrat Lučka v celjski bolnišnici že opravljala delo kirurginje. To delo opravlja še danes in med kirurgijo in športom vidi veliko skupnih točk.

Lučka Cankar danes dela v Splošni bolnici Celje na oddelku za splošno in abdominalno kirurgijo. Pred tem in potem še v času službovanja je dolga leta posvetila športni karieri, ta se je zanjo končala na najlepši način. Prav na svoji zadnji tekmi je Cankarjeva dosegla največji uspeh. Leta 2009 je v Valtellini v Italiji evropsko prvenstvo v spustu v posamični konkurenci končala na tretjem mestu. Natanko leto dni za tem pa je postala mama.

Danes pravi, da na svoji poti nikoli ni izbirala lahkih poti. Nikoli ni izbirala bližnjic in tudi med študijem medicine ni nikoli prosila za kakršnekoli odpustke. Kljub temu ji je uspelo v športu kot tudi v drugi karieri. Danes pravi, da ji ni žal za niti en sam zaveslaj in za vse slabe trenutke, ki jih športnik doživlja v karieri.

Kolikokrat ste se po svoji zadnji tekmi še usedli v čoln?

Samo dvakrat. Razlog za to je pomanjkanje časa, logistika in morda to, da še nimam prave želje, da bi se usedla v čoln. Trenutno se raje ukvarjam s tekom in smučanjem. Zadnji dve leti sem si kupila letno smučarsko karto in smučam, kolikor je le mogoče.

Se morda udeležite kakšne rekreativne tekme?

Ne. Samo enkrat na leto je tekma za starše na smučanju. In moram povedati, da to pomeni kar velik stres (smeh, op. p.). V sebi imam še vedno malo tekmovalnega naboja. Če že grem na tekmo, grem do konca.

Vi ste bili ena izmed tistih športnic, ki so usklajevale športno kariero s študijem medicine. Kako vam je to uspevalo?

Težko, res je bilo težko. Ukvarjala sem se s športom, ki ni omogočal eksistence. Zato že od začetka ni bilo govora, da ne bi šla v šolo in šla nekaj študirat. Ko sem trenirala doma, je bilo dovolj časa za šolo in trening hkrati. Samo organizirati si se moral. Ravno tako med študijem. Bila sem v Ljubljani in je nekako šlo. Trenirati je bilo mogoče veliko, edina težava je bila, da ni bilo časa za počitek in ni bilo časa za nobeno drugo stvar. Nikoli nisem mogla razmišljati o počitnicah, potovanjih …

V službi so ji šli velikokrat naproti. V službi so ji šli velikokrat naproti. Foto: Osebni arhiv

So vam šli pri študiju medicine profesorji kdaj naproti?

Nikoli nisem prosila za kakršnekoli odpustke. V srednji šoli so mi šli naproti v zadnjem letniku, ko sem leta 1991 nastopila na domačem svetovnem prvenstvu v Bovcu. Dali so mi možnost, da sem popravljala ocene, da sem srednjo šolo lahko končala z odličnim uspehom. Takšnega popuščanja je bilo zelo malo.

Ampak vi ste trenirali tudi takrat, ko ste že hodili v službo …

Ko doštudiraš medicino, si lahko privoščiš pol leta ali leto, da si brez službe. Jaz sem si študij podaljšala za eno leto. Ko nisem več dobivala štipendije, sem morala iti v službo. Sicer se ne bi mogla preživljati.

Lučka Cankar je danes zaposlena v celjski bolnišnici. Lučka Cankar je danes zaposlena v celjski bolnišnici. Foto: Osebni arhiv

Kako vam je uspelo usklajevati službo in treninge?

Prvo leto in pol še ni bilo težko, ker sem bila pripravnik. Nekako sem si lahko organizirala čas. Veliko sem delala ponoči. Tudi dopust so mi omogočili. Vsako leto sem dobila sedem dni dodatnega dopusta. Takratni direktor me je res prijetno presenetil. To je bil prvi in edini človek, ki me je v vseh teh letih povabil v pisarno in dejal, da je zelo zadovoljen, da so v bolnišnici Celje zaposleni tudi športniki. Povsod drugje so me postavljali pred odločitev: "Ali boš veslala ali boš hodila v šolo." Nikoli ni bilo težav pri dopustu, naproti so mi šli tako direktor kot tudi predstojniki. Ves dopust pa sem porabila za tekme in priprave.

Kako so vas takrat gledali sodelavci in vaši sotekmovalci, potem ko ste hodili v službo in trenirali?

Mislim, da si nihče od njih ni predstavljal, kaj pomeni hoditi v službo in še trenirati 12-krat na teden.

Svojo prvo in edino posamično medaljo na največjih tekmovanjih ste dobili prav na svoji zadnji tekmi v karieri. Kaj je bil tisti preskok, da vam je na koncu to le uspelo?

Pri meni trening nikoli ni bil pod vprašajem. Res sem ogromno trenirala in pri tem so mi pomagali različni ljudje, ki pravzaprav nikoli niso bili moji trenerji. V klubu nikoli nisem imela svojega trenerja. Bolj kot ne sem bila prepuščena sama sebi. Vseeno sem vedno čutila, da imam možnosti. Verjetno sem imela nekoliko sreče, da sem spoznala Boštjana Jakšeta. On mi je morda odprl oči, ob tem pa sem bila takrat že izdelana tekmovalka. Leta 2008 sem bila v življenjski formi, a se vseeno potem ni izšlo. Bile so nenavadne okoliščine, leta 2009 pa sem bila povsem neobremenjena. Nekako sem vedela, da bom končala kariero. Morda je bilo ravno to, da sem bila neobremenjena. Lahko rečem, da se je res lepo izšlo.

Danes ste kirurginja, kako doživljate svojo službo. Vam športna kariera pri tem kaj pomaga, verjetno je vaš poklic tudi zelo stresen?

Če pogledam nazaj, lahko rečem, da si nikoli nisem zbirala lahkih poti. Že to, da sem si izbrala takšen šport, je bilo za žensko precej nenavadno. Poleg tega sem si izbrala študij medicine in, kot da to še ne bi bilo dovolj, opravila specializacijo iz kirurgije. Očitno imam takšen značaj, da potrebujem izzive. Lahko rečem, da je kirurgija popolnoma vzporedna s športom. Veliko skupnih točk je. Če v športu deluješ na skrajnih mejah svojih zmožnosti, je isto v kirurgiji. Vsaka operacija je tekma. Maksimalno se moraš zbrati in ne smeš si privoščiti nobenih napak.

Prav tako sčasoma ne zmoreš več. V športni karieri mi nikoli ni bila težava trenirati, ampak mi je zmanjkovalo tekmovalne svežine. Isto je v kirurgiji. Imaš svoj začetek, dosežeš vrhunec, nato pa zmeraj težje prenašaš vse te napore, dežurstva in neenakomerni delovni čas. Pred operacijo se velikokrat podobno pripravim kot pred tekmo. In na koncu je isto zadovoljstvo ali pa tudi razočaranje.

V kajaku ste pogrešali pravo žensko ekipo. Verjetno mora biti pri operacijah tudi prava ekipa?

Kirurgija je ekipno delo in tudi mora biti. Na našem oddelku imamo zelo homogeno ekipo, ki ima iste cilje. Seveda so tudi različni značaji, tako kot tudi v športu, a mislim, da zelo dobro delamo.

Lučka Cankar Foto: Osebni arhiv Od kod izvira vaša ljubezen do medicine?

Ne vem. Nihče v družini ni bil zdravnik in tudi nobenega nisem poznala. Šele kot študentka sem bila prvič v operacijski sobi. In moram povedati, da takrat še ni preskočila iskrica. S prvim dnem službe sem v bolnišnici v Celju prvič vstopila v malo operacijsko dvorano. Sčasoma sem ugotovila, da me to zanima. Nisem bila vedno prepričana, da bom ostala v medicini. Očitno sem se izkazala in tudi šport je nekaj pripomogel k temu, da so me sprejeli. Verjetno so se zavedali, da sem, če sem sposobna trenirati in vse to prestati, sposobna opravljati tudi ta poklic. Imela sem srečo, da je bilo prosto delovno mesto, tako sem dobila službo.

Kako ste vi doživljali to epidemijo, ki vlada v svetu?

Pri nas se je kar veliko spremenilo. V prvem jesenskem valu je ves oddelek zbolel, tako da smo zelo težko delali. Na kirurških oddelkih smo imeli malo manj dela, ker nismo imeli rednega programa. Na podlagi tega so se predvsem mlajši kolegi vključevali v delo pri bolnikih s covidom. Poskušala sem se čim manj obremenjevati s tem in poskušali smo čim bolj normalno delati. Poskušali smo ustvariti čim bolj življenjske razmere, ampak moram povedati, da je bilo kar hudo.

Moje osebno mnenje je, da ne bi bilo treba toliko spreminjati naših življenj. Mislim, da mora biti zdravstvo pripravljeno na tiste, ki bodo zboleli, in jim tudi pomagati. Morda naj nam bo to v opozorilo, da ni vse samoumevno. Torej, da greš v gostilno, na koncert ali na počitnice. To moramo spoštovati in se veseliti preprostih stvari.

Pa vas na študiju medicine pripravljajo na takšne razmere? V kajaku je tekmovala je tudi njena sestra Živa, s katero sta še danes zelo povezani. V kajaku je tekmovala je tudi njena sestra Živa, s katero sta še danes zelo povezani. Foto: Nataša Muller

Sploh te ne pripravijo na osnovne stvari in tudi na delo in odnos do bolnika ne. Eni imajo to v sebi, eni se tega naučijo, eni pa nikoli ne pridejo do tega. Skratka, na to nas med študijem ne pripravijo, kaj šele na epidemijo. Na marsikaj te ne pripravijo. Tudi soočenje s smrtjo, nočnim delom … Mi večino urgentnih operacij delamo po končanem rednem delovnem času. Torej najtežje stvari delamo takrat, ko so po navadi vsi že doma. Dežurstva pri nas so zelo stresna. Sprejemati moraš odločitve, ki se jih nisi mogel naučiti med študijem, specializacijo in rednim delovnikom. To je tisto, kar trenutno najtežje prenašam.

Kajak je adrenalinski šport in verjetno ste tam morali zelo dobro obvladovati svoja čustva, vam pridejo te izkušnje prav tudi v današnjem delu?

Da, zelo. V kirurgiji prihajaš do zelo podobnih trenutkov in se jih lahko na podoben način lotiš ali naučiš. Z avtogenim treningom, vizualizacijo … Verjetno sem iz športa navajena delati s takšnimi občutki. Torej, da te to ne onemogoči, ampak da lahko normalno delaš.

Lučka Cankar Foto: Vid Ponikvar/Sportida Kaj vam danes več pomeni, da ste bili vrhunska kajakašica ali da ste kirurginja?

Sama mislim, da moraš imeti v življenju stvar, ki te izpolni. In to na katerem koli področju. Mislim, da sem v kajaku izživela svoje sanje. Bila sem deveta na svetovnem prvenstvu in tretja na evropskem prvenstvu. V kirurgiji ne morem priti do takšnega uspeha. V svoji službi sem zadovoljna, opravljam svoje delo in zelo veliko mi pomeni, da so pacienti zadovoljni. Zelo sem pomirjena. In vse, kar se mi lepega dogaja, je samo še dodaten bonus. Družina oziroma sinova sta v mojem življenju še eno veliko darilo, s katerim sem nagrajena.

Kar nekaj vlog imate v svojem življenju. Katera je za vas najbolj zahtevna?

Trenutno je najtežje opravljati dežurstva. Zelo rada grem v službo in tja prihajam z veseljem. Zelo dobro se razumemo, ampak dežurstva me s časom "ubijajo". Ko gredo vsi domov, ti ostaneš tam sam. Hudo je. Zaradi teh dežurstev sta tudi otroka nekoliko prikrajšana. Če bi nas kdo prišel pogledat med operacijo, bi lahko videl, da si svoj denar krvavo zaslužimo. Zarezati v človeka je nekaj posebnega in tisti, ki tega ni nikoli naredil, o tem ne more soditi.

Na zadnji tekmi v karieri je prišla do svojega največjega uspeha, potem ko je bila tretja na evropskem prvenstvu. (Lučka Cankar skrajno desno) Na zadnji tekmi v karieri je prišla do svojega največjega uspeha, potem ko je bila tretja na evropskem prvenstvu. (Lučka Cankar skrajno desno) Foto: Osebni arhiv Ste imeli morda težave s prehodom iz športnega v normalno življenje?

Vsaka takšna prelomnica je težava in se je bojiš. Z njo poskusiš odlašati in tudi jaz sem nekaj časa odlašala. Težko je prenehati, ker veš, da boš šel iz nekega ustaljenega ritma. Mogoče je bilo meni malo lažje, ker sem imela izobrazbo in poklic. Nisem bila odvisna od veslanja in na koncu sem si tudi zelo želela družine. Družina je potem tudi zelo hitro prišla. Takoj sem imela druge obveznosti. Še danes nisem navajena, da bi šla ven in samo sedela. Še vedno se mi mora nekaj dogajati. Kar res pogrešam, in to bom morala čim prej prenesti v normalno življenje, je zastavljanje ciljev.

Če bi bila Lučka Cankar danes tekmovalka, kaj bi spremenila?

Kar zadeva trening, verjetno nič. Še vedno bi veliko trenirala, mogoče bi se malo bolj izobrazila, kar zadeva trenažni proces. Ne bi se toliko prepuščala trenerjem in pomočnikom.

Tjaša Oder Sportal Namesto na olimpijske igre v Tokio potuje na novo življenjsko pot #video Aldo Ino Ilešič Sportal Kljub uspešnemu poslu se vrača na kolesarsko sceno Aleš Gorza Sportal Potreboval je leto premora za smučarsko vrnitev Boris Premužič Sportal Namesto igranja računalniških igric se je učil grafičnih programov #video

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin