Druga kariera
Nedelja, 4. 7. 2021, 20.51
3 leta, 5 mesecev
Druga kariera (217.) – Tjaša Oder
Namesto na olimpijske igre v Tokio potuje na novo življenjsko pot #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,01
Ena najboljših slovenskih plavalk Tjaša Oder se je nekaj mesecev pred olimpijskimi igrami v Tokiu, ki bi bile njene tretje igre pod olimpijskimi krogi, po sili razmer odločila za konec kariere.
Ena najuspešnejših slovenskih plavalk vseh časov Tjaša Oder bi v teh dneh morala piliti zadnje detajle za nastop na olimpijskih igrah v Tokiu, njenih tretjih igrah pod olimpijskimi krogi, a se je zaradi "korone" in poškodb obrnilo drugače. Marca letos je po temeljitem premisleku oznanila konec kariere in se odločno podala na pot druge kariere. Kaj vse počne danes?
Sedemindvajsetletna Tjaša Oder, plavalka Fužinarja z Raven na Koroškem, je po kalvariji, ki so jo plavalci doživljali v času epidemije novega koronavirusa, ko so ostali pred zaprtimi vrati centrov z bazeni, izkušnji s covid-19, poškodbami in izgubi motivacije, le nekaj mesecev pred olimpijskimi igrami v Tokiu, ki bi morale biti njene tretje igre pod olimpijskimi krogi, sprejela odločitev o koncu kariere.
Ena najuspešnejših slovenskih plavalk ima zdaj nove ambicije – uspeh si želi ponoviti tudi v poslovnem svetu.
Odrova sodi v zlato generacijo slovenskega plavanja, ko so izjemne rezultate v bazenih dosegali Sara Isaković, edina slovenska plavalka z olimpijsko medaljo (srebro na 200 metrov prosto, Peking 2008), Jernej Godec, Emil Tahirovič, Anja Klinar, Anja Čarman, Peter Mankoč in Matjaž Markič … S svojo kariero, v kateri je osvojila tudi naslov evropske in mladinske svetovne prvakinje in dosegla več državnih rekordov, je zadovoljna, najbolj pa je ponosna na bronasto odličje na 800 metrov prosto, ki ga je priplavala na evropskem prvenstvu v Londonu leta 2016.
Odrova je bila dolgo časa edina slovenska plavalka z olimpijsko normo za Tokio, zdaj v Deželo vzhajajočega sonca potujejo kar štirje. Poleg Katje Fain, Janje Šegel in daljinske plavalke Špele Perše še Martin Bau.
Če bi lansko leto lahko izbrisali in z njim vso dramo, ki jo je epidemija novega koronavirusa prinesla s seboj, bi se v tem trenutku pogovarjali o vaših ambicijah na olimpijskih igrah v Tokiu, tako pa se pogovarjava o zaključku vaše kariere. Kako se počutite ob tem?
Sigurno mi je bilo na začetku zelo zelo težko. Še posebej preden sem zbrala pogum in izjavila, da je te poti dokončno konec, sem sama pri sebi že nekaj mesecev vedela, da ne bom več vztrajala. Vsi ti dejavniki, od epidemije novega koronavirusa in zaprtih bazenov, do moje okužbe s covid-19, pa še poškodba rame, vse to je vodilo do spoznanja, da bom svojo kariero morala zaključiti.
Zdaj so občutki sicer okej, s tem sem se sprijaznila in plavanje povsem odmislila. Pripravljena sem na drugo pot, na to, da grem novim, drugačnim zmagam naproti. Trdo delam na tem, da bom tudi v poslovi karieri uspešna.
Še vedno plavate?
Da, ampak samo še za dušo. Pred kratkim sem opravila tudi tečaj za učiteljico plavanja, tako da vsaj na ta način ostajam pri plavanju. Za zdaj je glede plavanja to moj cilj, sem me vodi srce. Sicer pa sem doštudirala poslovno vodenje v ZDA, kar si želim nadgraditi z magisterijem MBA (Masters in Business Administration, op. a.) v Sloveniji.
Odrova se je kalila v zelo uspešnem ravenskem plavalnem klubu Fužinar.
Prihajate z Raven na Koroškem, kjer je res ogromno plavalcev. Od Damirja Dugonjića, Janje Šegel, ki je pred kratkim dosegla olimpijsko normo … Kaj je razlog za takšno število talentov? Sistematično delo od malih nog?
Res je. Vse osnovne šole iz Mežiške doline in tudi nekateri vrtci hodijo na plavalne tečaje na Ravne, kjer imamo tudi pokrit bazen s štirimi progami po 25 metrov. Talente odkrivajo prav na teh tečajih. Sama sem že v vrtcu obiskovala plavalni tečaj, v klubu pa sem od sedmega leta oz. 2. razreda. Plavanju sem tako posvetila 19 let.
Je bilo preveč ali mislite, da bi lahko še vztrajali, če ne bi vmes posegla korona?
Če sem povsem odkrita, je bil moj cilj kariero zaključiti po olimpijskih igrah v Tokiu, če bi bile te izpeljane v prvotnem roku.
Že nekaj časa me je vleklo v poslovne vode, želela sem si več prostega časa in časa z družino. In ko so razglasili epidemijo, se mi je povsem porušila motivacija.
Nekaj časa sem še poskušala s treningi, a ko so nam zaprli bazene, sem ostala brez motivacije.
Še nikoli v svoji plavalni karieri nisem bila tri mesece brez treninga v vodi … največ je bil to teden do dveh. Tak manko se na dolgih progah zelo pozna.
"Če sem povsem odkrita, je bil moj cilj kariero zaključiti po olimpijskih igrah v Tokiu, če bi bile te izpeljane v prvotnem roku."
Ne pravim, da se ne bi mogla udeležiti olimpijskih iger v Tokiu in se nanje dostojno pripraviti, a glede na svoj karakter, glede na svoja načela in cilje, ki si jih zadajam, vem, da ciljev, ki sem si jih začrtala (uvrstitev v finale), v Tokiu ne bi mogla izpolniti. Zato se mi je zdelo bolj pametno odnehati.
Mirno bi lahko vztrajali še eno leto, se udeležili iger, še vedno bi imeli službo na ministrstvu za obrambo. Zakaj ste se odločili drugače?
Ravno zaradi svojih načel. Poleg tega so me začele pestiti težave, od bolečin v rami, prsnici, a sem kljub temu vztrajala. Nato pa sem decembra lani staknila okužbo s koronavirusom, kar mi je za šest tednov povsem pobralo moči … Udarilo mi je na kašelj, težko sem dihala ... po koroni so mi odkrili še astmo. Takrat sem rekla, konec je.
Na dvoje olimpijskih iger jo spominja tatu z olimpijskimi krogi.
Do septembra imam še kategorizacijo, kar pomeni, da sem do takrat še zaposlena pri Slovenski vojski, pomagam tudi v družinskem podjetju, jeseni pa bo šlo zares.
Skratka, moja življenjska vizija se že obrača drugam … Decembra bom odprla svoj lokal oz. kavarno, ki bo v novem trgovskem centru na Javorniku, poleg tega bom še bolj dejavna tudi v družinskem podjetju. Upam, da bom nekoč imela tudi svojo šolo plavanja. Skratka, polno sem zaposlena …
Bodo v lokalu znaki, da je to last plavalke?
Ne, morda samo v imenu lokala, sicer pa najverjetneje ne.
"Z zaključkom kariere sem se sprijaznila in plavanje povsem odmislila. Pripravljena sem na drugo pot, na to, da grem novim, drugačnim zmagam naproti. Trdo delam na tem, da bom tudi v poslovi karieri uspešna."
Kako se vam je v času, ko ste sprejeli odločitev o koncu kariere, spremenilo telo? Predvsem plavalci vedno tarnajo v zvezi s tem …
Zelo (smeh), se pa zelo pazim. Pazim, kaj jem in koliko se gibam. Hodim v gore, na sprehode, kolesarim, do dvakrat tedensko plavam, rolam …
Se je pa telo hočeš nočeš začelo spreminjati, mišice so se spremenile v maščobo …
Plavate zares ali tako kot mi amaterski plavalci?
Ne zares. Naredim po dva kilometra, medtem ko sem jih včasih med 14 in 16 dnevno. Zdaj res plavam samo še za svojo dušo.
Še vedno plava. Za svojo dušo, kot pravi.
Koliko še spremljate dogajanje v plavanju?
Samo toliko, kolikor vidim na družbenih omrežij, sicer pa rezultatov s tekem ne iščem in ne spremljam. Mogoče mi je vseeno še nekoliko težko.
Priznam, mi je težko, a mi po drugi strani tudi v tem drugem življenju nič ne manjka.
S kom ste še posebej pretresli vašo odločitev o slovesu?
Z mojim dolgoletnim trenerjem Gorazdom Podržavnikom (selektorjem slovenske plavalne reprezentance, op. a.), sicer pa je tudi sam lahko videl, kako mi motivacija pada.
Že pred dvema letoma, ko sem si poškodovala glavo, sem bila z motivacijo na ničli. Tista neprijetna poškodba glave je bila kar precejšen udarec zame in za mojo kariero.
Kaj točno se je zgodilo?
Nekdo je po spletu okoliščin v času priprav v Južni Afriki v bazenu z brado priletel na zgornji del moje glave.
Dobila sem deset šivov, še večja težava je bila v tem, da sem se po tistem začela bati bolečine. Šlo je celo tako daleč, da sem morala začeti sodelovati s psihologom, ki mi je pomagal predelati travmo.
Sicer pa je bila težava z motivacijo tudi v tem, da v Sloveniji nisem imela sparing partnerja, torej nekoga s podobnimi kvalitetami, s katerim bi lahko trenirala in se primerjala.
Moje soplavalke na treningu so bile deset let mlajše od mene in če se zdaj ozrem nazaj na kariero in treninge, bi si želela predvsem to, da bi dobila nek sparing iz tujine, da bi se z nekom povezala in da bi na ta račun oba ali obe napredovali. Želim si, da bi v Sloveniji to začeli prakticirati.
Odrova v družbi Sare Isaković, Tjaše Pintar in Janje Segel na predstavitvi slovenske olimpijske odprave za Rio de Janeiro leta 2016.
Bi bili pripravljeni prevzeti kakšno vlogo v Plavalni zvezi Slovenije?
Da, odprta sem za predloge. Sem zelo ambiciozna oseba in pripravljena sem poskusiti marsikaj. Če me bodo povabili in če mi bo čas dopuščal ter se bom videla v tej vlogi, bi bila sigurno pripravljena pomagati.
Tri leta in pol ste preživeli v Arizoni v ZDA, kjer ste našli odlično kombinacijo usklajevanja študija in plavanja. Vaš trener Gorazd Podržavnik sicer meni, da ameriški način treninga slovenskim plavalcem na plavalnem področju ne prinaša nič dobrega, da jim bolj ustreza individualni pristop, kot ga poznamo v Sloveniji, kaj menite vi?
Svoje ameriške izkušnje ne bi nikoli zamenjala. Vse bi še enkrat ponovila. To je bila zame nora izkušnja.
Ob prihodu v ZDA sem bila stara komaj 18 let in v Arizoni, kjer sem študirala, sem se naučila marsikaj o sebi in svojem življenju, pridobila sem ogromno vez in poznanstev, ki jih ohranjam še danes. Tudi doštudirala sem, kar bi v Sloveniji ob plavanju zelo težko.
Je pa po drugi strani res, da je moje plavanje v ZDA trpelo, saj mi bolj ustreza individualni pristop, tam pa je poudarek na ekipnem delu.
Ko sem se leta 2016 želela uvrstiti na olimpijske igre v Riu sem se odločila za leto premora na fakulteti, ker sem vedela, da s treningi v ZDA norme ne bom mogla doseči.
Po tem letu premora sem se z bolj naravoslovnega študija prepisala na študij poslovnega vodenja. Tudi z mislijo na to, da imamo doma družinsko podjetje, kjer lahko s svojimi znanji pomagam oz. se veliko naučim. Mama je ekonomistka, oče odlično vodi podjetje … zakaj ne bi poskusila še jaz?
S čim se ukvarja vaše družinsko podjetje?
S perutnino in distribucijo perutnine po Sloveniji. Ko sem bila otrok, je moj oče delal v Avstriji, in sicer v točno tem podjetju, nakar se je odločil, da bo ustanovil svoje podjetje, in sicer v Sloveniji.
Ustanovil je hčerinsko podjetje Hermine Wech Koroške perutnine. Sodelujemo s kmeti po Sloveniji in Avstriji, kjer je tudi proizvodnja.
Kako ste sami vpleteni v delo?
Pomagam v marketingu in kontroliram delo v restavracijah in maloprodaji.
Sredi marca ste zaključili kariero. Kdaj bomo dočakali kak poslovilni dogodek?
Ne vem. Ko smo imeli na Ravnah plavalni miting, sem dobila plaketo in to je to. Mogoče sem bila malo razočarana (smeh).
Mogoče je bilo tako skromno zaradi epidemije?
Najbrž res. Sem pa vesela, da sem na nek način še vedno vpletena v šport. 23. julija bom na Ravnah nosila slovensko olimpijsko baklo. Plavanje bo vedno del mojega življenja in na vsak tak dogodek se rada odzovem.
Prve olimpijske igre je okusila pri 18 letih.
Sami ste se dvakrat udeležili olimpijskih iger, najprej leta 2012 v Londonu (25. mesto na 800 metrov prosto) in leta 2016 v Riu, kjer ste s 13. mestom na 800 metrov poskrbeli za najboljšo slovensko plavalno uvrstitev na teh igrah. Spomini? Gre res za vrhunec kariere?
Najbolj so mi v spominu ostale moje prve olimpijske igre v Londonu, ker so bile prve in ker sem šele spoznavala ta svet. Stara sem bila komaj 18 let.
Krasni spomini imam na olimpijsko vas in vse skupaj. Spomnim se, da sem se na stadionu fotografirala z Usainom Boltom, pa potem tega v Riu nisem več počela, ker sem se bolj zavedala tega, da športniki potrebujejo svoj mir.
Najbolj je ponosna na bronasto kolajno na 800 metrov prosto, ki jo je osvojila na EP v Londonu leta 2016.
Kako ste zadovoljni s svojo kariero? Če jo ocenite kar z eno od študentskih ocen.
Osem! Vse, kar se je zgodilo do "korone" bi ocenila z deset, a kaj, ko je potem epidemija marsikaj spremenila, čeprav sem bila tudi zadnje leto odlično pripravljena.
Odplavala sem vse državne rekorde, forma se je vzpenjala tako, kot sem si zadala. Zato mi je bilo toliko težje, ko so nam zaradi virusa zaprli bazene.
Zaradi vsega tega sem ostala brez evropskega prvenstva v Budimpešti, brez svetovnega prvenstva v kratkih bazenih in nazadnje še olimpijskih iger. Zato bi na koncu moje dosežke ocenila z oceno osem. Najbolj sem ponosna na bronasto medaljo z evropskega prvenstva v Londonu leta 2016.
Bi rezultat lahko letos v Budimpešti izboljšali?
Če zdaj pogledam čase tekmic, da. Sigurno bi se borila za zmagovalni oder. Stopničke so bile dosegljive.
Ste imeli v plavanju priložnost, da z njim kaj zaslužite?
Zelo težko je. V plavanju je tako, da moraš biti več let v sami špici in zmagovati na svetovnih pokalih. Od plavanja ne morem živeti, najbrž nihče od slovenskih plavalcev ne more. K sreči sem bila zadnja tri leta, odkar sem se vrnila iz ZDA, zaposlena v Slovenski vojski, kar mi je bilo v veliko pomoč.
