Nadarjena in nasmejana Sara Isaković se ne poslavlja in ne gre na Mars

Sara Isaković je nadarjeno dekle. Za plavanje, za jezike (obvlada jih kar šest, poleg slovenskega in srbskega, govori še angleško, nemško, arabsko, uči pa se tudi francoskega jezika – op.a.) in študij. Potem ko je včeraj na radovljiškem bazenu, ki ga pozna do najmanjše podrobnosti in kjer stoji štartni kamen z njenim imenom, ki je souvenir srebrne olimpijske medalje, ki jo je pred nekaj več kot šestimi leti, komaj dvajsetletna priplavala na olimpijskih igrah v Pekingu v disciplini 200 metrov prosto. Razgovorila se je o tem, zakaj kljub slovesu na novinarski konferenci ni potočila solza in priznala, da jo plavanje še vedno lahko (pre)mami. Dotaknila se je svoje prihodnosti, selitve v Dubaj in odgovorila na vprašanje o morebitni vpletenosti v slovenski plavalni svet.

Običajno smo na poslovilnih novinarskih konferencah športnikov priča solzam, pri vas jih ni bilo od nikoder. Je to znak, da je vaša odločitev o koncu športne kariere povsem premišljena in dokončna? Verjetno poznate pregovor, da se zarečenega kruha največ poje. V tem trenutku se počutim povsem mirno in po svoje srečna, ker vem, da je to moj športni konec. Plavanju sem ponudila še eno priložnost, treningov sem se lotila tisočodstotno, z namenom, da bi se lahko pripravila na olimpijske igre v Riu. Vendar pa sem po letu dni premišljevanja ugotovila, da moje srce ni več tako zagreto za plavanje, kot je bilo nekoč, zato sem danes po tej odločitvi lahko povsem mirna in nasmejana. To ni žalosten dan, ampak dan za praznovanje moje športne kariere.

Mislite, da vas plavanje ne more več premamiti? Lahko, in to ob vsaki večji priložnosti. Tudi med tekmovanji v Berlinu (kjer je evropsko prvenstvo v plavanju, op. a.) , ampak to bom nenehno doživljala. Se je pa enkrat treba pač odločiti.

Na novinarski konferenci ste opisali tudi svoj urnik v San Diegu, ko ste morali čas razporediti med službene obveznosti in trening. Vstajanje ob 6. uri zjutraj, dve uri treninga in nato osem ali devet ur dela v laboratoriju. Ste razmišljali o tem, da bi za prihodnji dve leti do olimpijskih iger na stranski tir postavili službo, ne plavanja? Prav to sem nameravala storiti. V tem letu sem zaradi službenih obveznosti lahko trenirala le enkrat na dan. Moj urnik je bil res zelo naporen. Zjutraj treningi, potem služba, zvečer po možnosti še fitnes. Vendar pa sem kmalu zatem, ko sem se odločila, da se posvetim samo treningu, ugotovila, da me to ne osrečuje tako, kot me je nekoč. Samo plavanje me ni več zadovoljevalo.

Večkrat ste omenili, da ste si v plavanju pomagali z vizualizacijo. Tako tekme kot prihoda na zmagovalni oder. Ste si z vizualizacijo zarisali tudi prihodnost? Sem človek, ki se v vsako stvar podam stoodstotno. Zvizualiziram si tudi uspeh. Za zdaj težko rečem, kako bo videti moja kariera. Ne vidim se v vlogi psihologinje, ampak v vlogi osebe, ki ljudem pomaga na področju psihologije. Še najbolj me zanima nevropsihologija. Sebe vidim kot dobro osebo, ki pomaga drugim. Verjetno spremljate slovensko plavanje in njegove dosežke. Ali bi se bili pripravljeni kakorkoli vključiti v slovensko plavanje, če bi vas Plavalna zveza Slovenije povabila k sodelovanju? In ali je takšno povabilo že prišlo? Vedno! Povabila še ni bilo, sem pa Plavalni zvezi Slovenije in Olimpijskemu komiteju pripravljena pomagati. Slovensko plavanje bom vedno spremljala in srce mi bo trepetalo za naše plavalce. Sicer pa, saj ne odhajam, ne poslavljam se, ne grem na Mars. V svetu plavanja bom ostala do konca življenja in vedno bom na razpolago.

Kako nekdo s toliko energije, kot jo imate vi, pristane v laboratoriju (Isakovićeva je v laboratoriju v San Diegu sodelovala pri raziskovanju možganov vrhunskih športnikov in marincev, op. a.)? Bilo je zelo težko, to je tudi eden od razlogov za mojo vrnitev v plavanje. Tri mesece sem bila samo v službi, povsem brez treningov, in postajala sem vedno bolj nervozna. Nisem več vedela, kaj naj devet ur počnem na stolu. Kupila sem si gimnastično žogo in namesto na stolu sedela na žogi. Prehod me je šokiral, saj sem vedno živela izredno aktivno življenje. A potem sem se vrnila k plavanju in ugotovila, da pač potrebujem še druge stvari, ki bi me izpolnjevale. Mah, bom že zdržala. Ne glede na to, kako bo videti moja poslovna kariera, se bom morala navaditi nanjo.

Kaj bo zdaj vaš ventil za sproščanje odvečne energije? Še vedno se vsak dan ukvarjam s športom. Joga, tek, kolesarjenje, po 15 letih bom znova stopila na smuči, veliko plavam … Energijo bom prelivala v športe, za katere do zdaj nisem imela časa, in za ljudi, ki jim energije primanjkuje. Jaz je imam namreč ogromno.

Na novinarski konferenci ste, nekoliko pričakovano, spregovorili o plačilni nedisciplini Plavalne zveze Slovenije, ki vam še vedno dolguje tretjino nagrade za srebrno olimpijsko medaljo. Ste se te teme dotaknili načrtno ali je bila poteza spontana? Da, to je resnica. Na težave sem opozorila samo zato, ker ne želim, da se krivice ponovijo še komu drugemu. Da se ne bo dogajalo, da bodo prihodnje generacije plavalcev, ki se bodo domov vrnile z olimpijsko kolajno ali odličji s svetovnih in evropskih prvenstvih, ostale brez tistega, kar jim pripada.

Ali obžalujete katero od sprejetih odločitev? Ne. No, saj si vsak reče, lahko bi naredil boljši obrat in podobno, ampak jaz sem ponosna na vse in bi vse doživela še enkrat. No, napora in odrekanj gotovo ne, uspehe pa zagotovo.

Plavanje je precej monoton šport, plavate gor in dol, s pogledom, usmerjenim v ploščice bazena. Kje ste našli spodbudo, da ste vztrajali? Plavanje je eden od najtežjih športov. Plavaš gor in dol in gledaš v črto. Ampak zame ni lepšega, kot je plavanje. Čeprav je garanje, se je splačalo.

Kaj bi lahko bila alternativa plavanju? Kateri šport bi pri vas še lahko dobil priložnost? V otroštvu je bilo plavanje zame edina možnost. Uvedla me je moja mami, kmalu se je pokazalo, da sem nadarjena zanj. Kot otrok sem komaj čakala treninge. V tem trenutku pa občudujem tenis in mislim, da sem bila v prejšnjem življenju teniška igralka (smeh).

Tako kot večina slovenskih plavalcev ste študirali v ZDA. Kako gledate na dve plati študija onkraj luže, kjer slovenski plavalci dosegajo izredne uspehe na akademskem področju, na plavalnem pa ne napredujejo ali nazadujejo? Tudi vam se je zgodilo podobno. Razlog je v tem, da se v ZDA dobesedno vržeš v novo okolje in novo življenje. Študiraš in plavaš, urnik imaš zapolnjen 24 ur na dan. Tečeš s predavanj na trening in obratno, tega se moraš navaditi. Razumljivo je, da zaradi dejstva, da se moraš toliko posvečati šoli, trpijo rezultati.

Konec avgusta odhajate v Dubaj. Je to obisk kratkoročne narave? Če se mi bo v Dubaju uspelo prebiti do službe, potem bom tam tudi ostala.